Laboratorijske teste so izvedli na 35 ljudeh, ki so univerzitetno predavanje poslušali v živo in prek telekonference. Njihovo psiho-fiziološko stanje so nato ugotavljali tako z vprašalnikom kakor z meritvami EEG (elektroencefalografije) in EKG (elektrokardiografije). Ugotovili so, da so telekonference dejansko utrudljive in da je utrujenost možno dokazati.
Med pandemijo je bila ključna prednost telekonferenc varnost, pozneje pa so poudarjali tudi druge prednosti, kot so znižanje stroškov, prijaznost okolju in prihranek časa. A negativna stran je telekonferenčna utrujenost (VCF - videoconferencing fatigue), o kateri poroča večina udeležencev. V poljudni literaturi se uporablja tudi izraz utrujenost od Zooma (zoom fatigue), ki je sinonim. Več raziskav, v katerih so se ljudje samoocenili, so pokazale na obstoj tega pojava. A to se osredotočale na vzroke in na samooceno, ne pa na posledice in merljive parametre.
Rezultati najnovejše študije so pokazali, da tudi ti obstajajo. Meritve EEG so dokazale utrujenost, ki je drugačna kakor pri srečanjih v živo. Podobno je pokazal tudi EKG. Ob tem raziskovalci poudarjajo, da je omejitev študije predvsem vrsta telekonferenca, saj je šlo za predavanje. Primerjati bi morali še sestanke. Druga pomanjkljivost je starost udeležencev, ki je bila v poprečju le 24,06 leta z odklonom 2,04. Podatkov na starejšo populacijo ni možno enostavno preslikati. A za zdaj kaže, da je pojav resničen: telekonference so naporne.
