CRT proti LCD (2. del)

• Matej Huš :: 25. maj 2003

Uporaba elektronskih naprav za prikazovanje slike, ki temeljijo na LCD ali CRT tehniki, kamor štejemo med drugim računalniške in TV zaslone, digitalne prikazovalnike na mobitelih ter urah, je postala v zadnjem času del našega vsakdana. Še več, brez njih si življenja domala ne znamo več predstavljati. A vendarle, ste se kdaj vprašali, kaj se skriva v ozadju tehnologije, ki nam to udobje omogoča? V pričujočem članku vam nameravam objasniti, kako LCD in CRT-zasloni sploh delujejo, kaj pomeni tisti milijon označb in kratic, v čem se med seboj razlikujejo, v čem so si podobni in na kaj vse morate paziti pri izbiri novega zaslona.

Tako, opremljeni ste z osnovnim znanjem o delovanju CRT-monitorjev in televizijskih zaslonov, sedaj pa si poglejmo še delovanje in značilnosti novejših monitorjev, ki temeljijo na tehnologiji LCD.

Uvod

LCD-tehnologija ni neko igralo ter lastnost dragih monitorjev, namenjena premožnežem, temveč tehnologija, ki ima danes širši spekter uporabe kot kdajkoli prej. Uporablja se v prenosnih računalnikih, digitalnih in ročnih urah, CD-predvajalnikih, gospodinjskih aparatih ter še kje. Tokrat si bomo pogledali njene osnove in princip delovanja v računalniških zaslonih.

LCD (liquid crystal display) tehnologijo slovenimo kot tehnologijo tekočih kristalov, kar se že na prvi pogled sliši smešno. Kristale si predstavljamo kot trdnine, običajno tudi dokaj trdne, pridevnik tekoči pa pomeni nekaj popolnoma drugega. Kako to razložimo?

Fizika osnovnih delcev

Snovi v trdnem agregatnem stanju (trdnine) se imajo za svojo obliko in ostale lastnosti zahvaliti dejstvu, da njihovi gradniki (molekule, atomi ali ioni) vedno zavzemajo točno določeno lego v kristalni zgradbi (včasih tudi v amorfni), saj se ne morejo prosto gibati, lahko le nihajo okrog ravnovesne lege. Molekule v kapljevinah so zaradi večje kinetične energije bistveno bolj gibljive. Živahno skačejo sem in tja, trkajo med seboj, skratka svojega položaja ne ohranjajo, posledica tega pa je tudi nestalna oblika, ki jo vedno povzamejo po obliki posode. Zadeva je podobna pri plinih, kjer imajo osnovni delci še več kinetične energije, zato se gibljejo po celotnem prostoru in tako zapolnijo celotno prostornino, ki jim je dana.

A obstaja tudi nekaj substanc, ki so obstojne v čudnem stanju, ki je nekakšen prehod iz trdnega v kapljevinasto. Molekule v tem stanju skušajo obdržati svoj položaj kot v trdninah, a se hkrati tudi premikajo, kot v kapljevinah. Tekoči kristali niso ne trdnine ne kapljevine, temveč nekje vmes. Odtod tudi njihovo na prvi pogled protislovno ime.

Tekoči kristali so zelo občutljivi na temperaturo. Običajnim trdninam je navadno potrebno dovesti veliko energije, da se utekočinijo, medtem ko se tekoči kristali že pri malenkostnem vnosu energije utekočinijo. Zaradi tega so uporabni tudi v termometrih, iz istega razloga pa bo tudi vaš prenosni računalnik deloval nekoliko nenavadno ob pretiranem mrazu ali vročini.

Fizika tekočih kristalov

Obstaja več vrst tekočih kristalov, a samo ena je tista, ki nam omogoča LCD tehnologijo zaslonov. Kakorkoli že, nič ne škodi, če na kratko preletimo vse izmed njih.

Večino tekočih kristalov lahko uspešno kategoriziramo, če poznamo dve osnovni skupini. Večino tekočih kristalov lahko uspešno kategoriziramo, če poznamo dve osnovni skupini le-teh -- termotropsko in liotropsko. Termotropski reagirajo na spremembo temperature in včasih na spremembo pritiska. Reakcija liotropskih tekočih kristalov je na drugi strani odvisna predvsem od raztopine, v katero jih damo.

Za nas so pomembni termotropski, ki se nadalje delijo na na izotropske in nematske. Bistvena razlika med njimi je v tem, da so prvi razporejeni popolnoma naključno, medtem ko se nematski vedno razporedijo v prepoznaven vzorec. Nematski kristali se delijo še dalje, kjer je ključ položaj molekul na osnovi, ki je lahko magnetno polje ali karkoli drugega. Pri smektičnih tekočih kristalih se molekule razporedijo po plasteh. Druga pomembna podvrsta nematskih tekočih kristalov pa so t.i. klorestični, chlorestic tekoči kristali, kjer so molekule razporejene podobno kot v prvem primeru, le da so prehodi med plastmi mehki in neopazni.

Pomembna lastnost nekaterih vrst nematskih tekočih kristalov je stalnost razporeditve, saj je njihov odziv na določeno električno napetost predvidljiv, kar je ključnega pomena za LCD-monitorje.

Polarizirana svetloba

Svetloba je elektromagnetno valovanje, ki ga lahko ponazorimo kot elektromagnetni val, ki nastane zaradi vzajemnega valovanja električnega in magnetnega polja, ki sta pravokotna drug na drugega. Ko potuje svetloba od naravnega (sonce), oziroma umetnega (žarnica), izvora pri tem niha in se širi v vse smeri. Ko svetloba zadane ob nek predmet, od katerega se odbije le tisti del valov, ki se giblje isti ravnini, pravimo da je svetloba polarizirana. Pod določenim kotom polarizirana svetloba tako vsebuje zgolj valove, ki se gibljejo po polarizacijska ravnini (ta je določena z vpadnim kotom svetlobe).

Polarizacija je lahko naravna, ali pa jo izzovemo umetno. Primer naravne polarizacije vidite vsakokrat, ko ob sončnem vremenu pogledate v jezero. Svetloba, ki se odbije, je polarizirana. Umetno lahko svetlobo polariziramo s pomočjo t.i. polarizacijskih filtrov. Ti so največkrat narejeni iz plastike ali stekla, prevlečenega s tanko plastjo posebne kemične snovi. Ko so te molekule postavljene na lečo, ustvarijo mikroskopski filter, ki vpije vse fotone, ki ustrezajo njihovi formaciji. Svetloba, ki se prebije ali odbije, je ustrezno polarizirana oz. usmerjena.

Če polarizirana svetloba potuje skozi snov, ki kaže značilnosti tekočih kristalov, se ob prehodu lomi in iz belega žarka nastaneta dva žarka svetlobe različnih valovnih dolžin (barv). Barva je odvisna od snovi, skozi katero svetlobo pošiljamo, dolžine vodnika in še marsičesa.

Idealiziran LCD-zaslon

Poglejmo si sedaj osnovni princip delovanja LCD-zaslona. Za začetek: zakonitosti, ki to omogočajo so:

• svetlobo lahko polariziramo
• tekoči kristali lahko prenašajo in spreminjajo polarizirano svetlobo
• strukturo tekočih kristalov lahko s pomočjo električnega toka spreminjamo
• nekateri tekoči kristali so odlični prevodniki električnega toka

V osnovi je vsak LCD-zaslon sestavljen iz šestih plasti. Najbolj zadaj je vir svetlobe, ki je lahko ogledalo ali fluorscentna cev. Naslednjo plast predstavlja tanka steklena plošča, ki je prevlečena še z drugim s polarizacijskim filtrom. Nad tem je tretja plast, ki je pravzaprav velika množica elektrod, prevlečenih z indijevim oksidom (In₂O₃). V sredini je plast nematskih tekočih kristalov, ki so razporejeni v več slojev, sledi pa še ena plast elektrod. Čisto na koncu je še ena steklena plošča, prevlečena s polarizacijskim filtrom, ki je orientiran pod točno določenim kotom glede na prvega.

Na tem mestu se domenimo, da z izrazom piksel pri LCD-zaslonih označujemo najmanjši del tekočih kristalov, torej točko, ki je še sposoben prikazati drugačno barvo kot okolica. Poenostavljeno rečeno je piksel, tako kot pri CRT-monitorjih, najmanjša točka na zaslonu, ki jo vezje lahko krmili.

Legenda:

• A - vir svetlobe
• B - polarizacijski filter
• C - elektroda
• D - plast tekočih kristalov
• E - elektroda
• F - polarizacijski filter

Za razumevanje osnov si oglejmo najprej primer črnobelega LCD-zaslona.

Ko svetloba zadene prvi polarizacijski filter, postane polarizirana, nakar potuje do plasti tekočih kristalov (D). Molekule vsakega sloja tekočih kristalov svetlobo prepuščajo do naslednjega sloja, a ji pri tem spremenijo ravnino valovanja tako, da se ta ujema z njihovo lastno postavitvijo. Ko svetloba doseže konec plasti tekočih kristalov, je njeno valovanje zreducirano le še na valovanje, ki se ujema s postavitvijo zadnjega sloja tekočih kristalov pred drugim polarizacijskim filtrom. Če se ravnina valovanja te svetlobe (posredno torej postavitev tekočih kristalov) ujema z zadnjim polarizacijskim filtrom, lahko svetloba potuje skozi celoten sistem. Točko na zaslonu vidimo belo.

In tu pride do izraza predvidljivost odziva nematskih tekočih kristalov na izpostavljenost električnemu polju. Če skozi elektrodi spustimo električni tok, se njihova tekstura spremeni, zatorej skozi njih pronica le svetloba drugačnega valovanja, ki pa se jasno ne ujema s polarizacijo drugega filtra. Ker se svetloba ne more prebiti skozi ta blodnjak, so tiste točke na zaslonu črne. Sivinske točke dosegamo s spreminjanjem jakosti električnega polja na elektrodah, saj tako lahko dosegamo tudi stanja, v katerih celoten sistem svetlobo le deloma prepušča.

Odbojni in odsevni zasloni

Omenili smo že, da imajo LCD-monitorji čisto zadaj plast, ki skrbi za osvetlitev, saj tekoči kristali ne oddajajo svetlobe sami od sebe, temveč le spreminjajo fizikalne lastnosti svetlobi, ki čeznje potuje. Na podlagi vira svetlobe lahko LCD-zaslone delimo v dve veliki skupini, na odbojne in na odsevne zaslone.

Odbojni monitorji imajo v ozadju lasten vir svetlobe (običajno fluorescentno cev), zato so uporabni tudi kadar je okolje, v katerem jih uporabljamo, temnejše. Tovrstni zasloni so v uporabi v domala vseh novejših prenosnih računalnikih in namiznih LCD-zaslonih. Njihovi slabi lastnosti sta zgolj cena in poraba energije, saj sodobni LCD-zasloni večino energije porabijo prav za osvetljevanje in ne za samo krmiljenje tekočih kristalov.

Odsevni zasloni so cenejši. Njihova uporaba je omejena na svetle prostore, saj v ozadju nimajo lastnega vira svetlobe, temveč le zrcalo, ki odbija svetlobo. Njihova prednost je gotovo manjša poraba energije, zato jih mnogokrat srečamo tam, kjer je poraba energije najvažnejši dejavnik, naprimer v mobitelih. Njihova cena je bila včasih dosti nižja od cene odbojnih monitorjev, zato so jih tedaj vgrajevali tudi v prenosne računalnike nižjih cenovnih razredov. Danes so se cene izdelave spustile, zato jih tudi v najcenejših prenosnih računalnikih ne srečamo več.

Pasivna matrika

Da tekočim kristalom spremenimo teksturo, jih moramo podvreči električni napetosti. Če želimo na LCD-zaslonu videti sliko, mora monitor hkrati kontrolirati mnogo točk iz tekočih kristalov. Skozi vsako točko teče električni tok pri določeni napetosti, kar se potem odraža z barvo točke na zaslonu. Glede na to, kako usmerjajo električni tok posameznega piksla tekočih kristalov, delimo LCD-monitorje v dve veliki skupini.

Monitorji s pasivno matriko so predstavniki cenejše in enostavnejše različice. Za nadzor tekočih kristalov uporabljajo mrežo, prek katere lahko spravijo električni tok do kateregakoli piksla na zaslonu. Mrežo sestavljata dve stekli, imenovani substrata. Na eno izmed njiju so naneseni navpični stolpci, na drugo pa vodoravne vrstice, zgrajene iz prevodnega materiala, običajno iz že omenjenega indijevega oksida. Vrstice in stolpci so povezani z integriranim električnim vezjem, ki nadzoruje, kdaj je kateri stolpec in katera vrstica pod napetostjo. Da bi spravili pod vpliv elektrike katerikoli piksel, mora nadzorno vezje samo še spusti električni tok v pravo vrstico in pravi stolpec, s čimer naelektri točno določeni piksel (tam, kjer se križata).

Aktivna matrika

Monitorji z aktivno matriko so danes v uporabi predvsem v kompleksnejših napravah, denimo prenosnih računalnikih, saj odpravljajo slabosti sistema pasivne matrike. Da, čeprav se sliši princip delovanja pasivne matrike enostaven in logičen, je žal tudi nenatančen. Tako krmiljeni piksli imajo visok odzivni čas, prav tako pa jih je težko natančno kontrolirati. Napetosti v mreži pač nekoliko nihajo, navadno pa zraven zasveti tudi kakšen sosednji piksel, zaradi česar je slika zamazana, brez pravega kontrasta ter meglena. In tu pridejo na plan monitorji z aktivno matriko.

Kratica za njih je tudi TFT, ki izvira iz angleške besedne zveze thin film transistors, na čemer ti zasloni tudi temeljijo. TFT-je bi lahko opisali kot majhne preklopne tranzistorje in kondenzatorje, ki so lastni vsakemu pikslu. Ti so poravnani v matriko na substratu. Tudi tu za naslavljanje zahtevanega piksla nadzorno vezje pošlje ustrezen signal skozi celoten stolpec, ustrezno vrstico pa poveže v tokokrog (v nasprotju s sistemom pasivne matrice, kjer se vse vrstice stalno povezane v električni tokokrog). Ker je v tokokrog povezana zgolj ena vrstica, električni naboj dobi le kondenzator ustreznega piksla, ki ga zadrži, vse dokler se celoten cikel ne ponovi. Ker lahko na tak način napetost, kateri je posamezni piksel izpostavljen, bolje kontroliramo, tovrstni monitorji podpirajo tudi vmesne stopnje, ko piksel ni ne črn in ne bel, katere človeško oko prepozna kot sivine -- danes večinoma v 256 odtenkih.

Dodajmo barve

Tako, delovanje enobarvnih LCD-zaslonov sedaj poznamo, oglejmo si še, kako bi dobili na ekran barve. Osnoven pristop je tukaj podoben kot pri CRT-monitorjih. Namesto vsakega črnega piksla potrebujemo tri, po enega za vsako osnovno barvo (rdeča, zelena, modra). Pri LCD-monitorjih se tri barvne točke imenujejo podpiksli, tri (za vsako barvo po ena) pa tvorijo piksel, kot ga poznamo. Z natančno kontrolo napetosti lahko v veliki večini sodobnih LCD-zaslonov vsak podpiksel predstavi 256 odtenkov svoje barve, torej lahko na zaslonu prikažemo 16,7 milijona barv (256³).

Če malo poračunamo, tipična ločljivost, ki je danes v uporabi, je 1024 x 768 pikslov. Če to množimo s 3, dobimo 2.359.296. Na povprečnem TFT zaslonu je torej skoraj poltretji milijon tranzistorjev in kondenzatorjev (vsak krmili svoj podpiksel), kar je ogromno. Zaradi takega števila elektronskih delov, skoncentriranih na majhnem delu, je nekaj izmed njih vedno pokvarjenih. Ti predstavljajo t.i. slabe piksle, ki so nezmožni prikazovanja slike. Koliko teh pikslov ima monitor lahko največ na zaslonu, piše navadno v proizvajalčevih specifikacijah, po preseženem kritičnem številu pa lahko uveljavljate garancijo. Kakorkoli že, monitorja brez pokvarjenih pikslov ne boste našli (razen, če ga boste mastno plačali), a k sreči ta dejavnik ni moteč.

Značilnosti LCD-monitorjev

Oglejmo si najosnovnejše lastnosti, s katerimi so LCD-monitorji označeni. Nekatere so enake kot pri CRT-monitorjih, mnogo pa je tudi takšnih, ki imajo pri opisu LCD-monitorjev drugačen pomen ali pa so povsem nove.

DVI standard

Pri CRT-monitorjih smo omenjali različne izpeljanke analognega VGA sistema, za za digitalne LCD-monitorje pa je bil razvit popolnoma nov standard, kjer so odpravljene nepotrebne pretvorbe signala iz analogne oblike v digitalno in obratno, ki le kazijo sliko. To je DVI ali Digital Video Interface, digitalni video vmesnik.

Prvi LCD-monitorji so sicer še uporabljali VGA priključke, a dandanes je večina opremljena z obema. Da monitor sprejema slikovne podatke po DVI standardu se ni težko prepričati, saj se njegov podatkovni kabel že na prvi pogled loči od starega VGA. Novi priključki imajo kar 24 kontaktov, kar omogoča lepšo sliko napram starim VGA priključkom z zgolj 15 kontakti.

Ločimo dve vrsti DVI standarda. DVI-D podpira le nove digitalne monitorje, medtem ko vmesna različica DVI-I nudi tudi grafični izhod za priključitev analognega monitorja. Prav tako obstajata dve izvedenki obeh standardov. Pri t.i. načinu enojne povezave je v uporabi le 12 žic za prenos slike, medtem ko pri načinu dvojne povezave izkoristimo vseh 24. Dvokanalni način prenosa slike se uporablja le, kadar monitor prikazuje izjemno visoke ločljivosti (2048 x 1536 in več).

Poleg vidnih razlik ponuja DVI standard še nekaj izboljšav, ki niso tako zelo vidne. Da omenimo le nekaj izmed njih: varčevanje z energijo, vgrajena Plug n' Play tehnika, prepustnost, ki presega 165 MHz (to je omejitev standarda VGA) in še nekaj drugih, a to presega okvire članka.

Omeniti velja, da digitalna tehnologija prenosa slike DVI ni uporabna le pri LCD-monitorjih, saj se v novejšem času pojavljajo tudi CRT-monitorji, ki uporabljajo enokanalni DVI. S tem se slikovni signal pretvori iz digitalne oblike v analogno šele v samem monitorju, kar daje monitorju večje možnosti dokončnih popravkov pred izrisom slike in manjšo občutljivost na slabše kable.

Ločljivost

Tako kot CRT-monitorji tudi LCD-monitorji poznajo pojem ločljivosti, ki tudi tu pove, koliko pikslov lahko zaslon prikaže. V nasprotju s CRT-monitorji, kjer lahko ločljivost prilagajamo potrebam, to pri LCD-zaslonih skorajda ni mogoče. Monitorji so namreč umerjeni za točno določeno ločljivost, vsakršno spreminjanje pa se konča z raztegnjeno in razmazano sliko. LCD-zasloni imajo namreč točno določeno število pikslov, kjer lahko vsak sveti samo v eni barvi. Če ločljivost spreminjamo, monitor poskuša izračunati, kako naj piksle pobarva, a ker pol piksla ne more biti pobarvanega, je slika meglena in razvlečena. Za LCD-monitorje velja, da delujejo optimalno le pri privzeti ločljivosti. S tem se je potrebno sprijazniti.

Velikost vidnega polja

Razmerje med širino in višino vidnega polja je tudi tu prirejeno ločljivosti, potemtakem torej 4:3, zato o tem ne bomo izgubljali besed. Pomembnejši je drugi dejavnik, diagonala vidnega polja. Dasiravno jo merimo v istih enotah, kot pri CRT-monitorjih (palcih), obstaja pomembna razlika. Pri LCD-monitorjih ni neuporabljenega dela zaslona, kot je neviden del katodne cevi pri CRT-monitorjih, zato so številke, ki jih podajajo proizvajalci, prave. LCD-monitor s premerom 15 palcev ima torej skorajda enako vidno polje kot CRT-monitor z diagonalo 17". To je zelo pomembno dejstvo, saj ga marsikdo spregleda pri primerjanju cen LCD in CRT-monitorjev, kar vodi k neutemeljenim zaključkom, da so LCD res toliko dražji.

Osveževanje

Osveževanje oziroma bolje rečeno njegova odsotnost je zagotovo lastnost, ki jo lastniki CRT-monitorjev zavidajo lastnikom LCD bratcev. Ker imajo LCD-monitorji popolnoma drugačen način izrisa slike, je ta stalna. Vemo, da morajo CRT-monitorji sliko periodično osveževati prek celega zaslona, četudi se sploh ni spremenila. Še več, ta frekvenca mora biti dovolj visoka (vsaj 85 Hz), sicer utripanje vidimo, kar vodi k rdečim očem in glavobolom.

LCD-monitorji lahko poljubno sliko prikazujejo poljubno dolgo, zato izraza osveževanje ne poznajo. Spreminjajo se samo piksli, kjer se je slika dejansko spremenila. No, v operacijskem sistemu je hitrost osveževanje kljub temu treba nastaviti. S tem pravzaprav ne nastavljate osveževalne frekvence, temveč kako hitro naj se osvežujejo piskli, kjer se je slika spremenila. Zaradi samega načina delovanja je to frekvenco v nasprotju s CRT-monitorji priporočljivo nastaviti čim nižje, recimo okrog 60 Hz, kar je najnižja standardna osveževalna frekvenca (lahko pa tudi več, če vaš zaslon to podpira).

Prižiganje in ugašanje točk

To je lastnost, ki ga pri CRT-monitorjih ne poznamo, saj se slika osvežuje periodično. Pri LCD-monitorjih se slika osvežuje samo tam, kjer se spremeni. Da bi dosegli normalno sliko, se mora elektronika dovolj hitro odzivati in osvetljevati in ugašati določene piksle. Pri tem je vedno nekaj zakasnitve, saj piksla v trenutku pač ne moremo prižgati. Ta zamuda se meri v milisekundah, pri sodobnejših LCD-jih pa znaša med 10 in 30 ms. Zaradi velikih zakasnitev napram CRT-jem so LCD-ji manj primerni za predvajanje filmov, igranje iger in druge stvari, kjer se kadri hitro spreminjajo, a se tudi tu približujejo zmogljivostim CRT-monitorjev.

Elektromagnetno valovanje

Ker za krmiljenje LCD-jev ne potrebujemo zapletih sistemov tuljav in podobne elektronske šare, temveč le vir svetlobe in električno napetost v elektrodah, LCD-ji praktično ne oddajajo drugega elektromagnetnega valovanja, kot svetlobe. S takšnim monitorjem bodo zadovoljni tudi tisti, ki vam venomer pod nos mečejo izjavo o škodljivosti EM valovanja, pa še oči bodo bolj spočite.

Ker LCD-ji EM valovanja ne oddajajo (razen svetlobe), nanj takisto niso občutljivi. Gotovo vam je že kdaj zvonil mobitel zraven CRT-monitorja, ali pa se vam je kak nadebudnež celo igral z magnetom. Kaj se zgodi s sliko v takem primeru, verjetno veste. Deformira se, v najslabšem primeru nepovratno. LCD-ji na to niso občutljivi. Lahko jih postavite zraven neonske luči, zvočnikov ali mobitela, slika bo ostala takšna, kakršna mora biti. To je zelo pomemben dejavnik pri uporabi LCD-jev v močno elektronsko onesnaženi prostorih.

Kontrast

Kontrast poznamo tako pri LCD-jih kot pri klasičnih CRT-monitorjih, a ga pri slednjih ni bilo smiselno omenjati, saj ustreza tudi najzahtevnejšim uporabnikom. Nasprotno je kontrast stvar, ki je povzročila razvijalcem LCD-jev nemalo sivih las. Čeprav klasični monitorji dosegajo kontraste 700:1 in več brez problema, se boste morali zelo potruditi najti LCD, ki doseže 500:1, ceneni primerki pa imajo običajno kontraste tudi za faktor dve nižje. Na tem področju so lastniki CRT-monitorjev v malenkostni prednosti, a LCD-ji jim prihajajo blizu. Navsezadnje, pomislite, ali za domačo rabo resnično potrebujete kontrast 700:1.

Vidni kot

Vidni kot je še ena težava LCD-zaslonov. Pri klasičnih CRT lahko sliko gledamo skorajda od vsepovsod, medtem ko LCD-ji poznajo t.i. vidni kot. Če sliko pogledate preveč od strani, ne boste videli ničesar. Pri boljših zaslonih ta kot znaša tudi do 75 stopinj glede na pravokotnico, pri slabših razumljivo manj, a še zdaleč ni primerljiv z vidnim kotom CRT-monitorjev. Tu številke povedo malo, zato je monitor najbolje preizkusiti.

Poraba električne energije in velikost

LCD-ji so upravičeno znani kot varčni monitorji, saj porabijo vsega nekaj vatov električne energije, česar res ne gre primerjati s požrešnimi CRT-monitorji. Tu so v očitni prednosti LCD-zasloni, zaradi česar so iz naprav, kjer se zahteva majhnost, na primer pri prenosnih računalnikih, CRT tehnologijo že izrinili.

Druga zelo opazna prednost LCD-jev je njihova velikost oz. bolje rečeno majhnost. Za razliko od naravnost ogromnih CRT-jev, ki zasedejo celo mizo, so LCD-ji majhni in tanki, kot nalašč za majhne delovne površine in prenosne naprave.

Prihodnost je svetla

Tehnologija se spreminja z nepojemljivo naglico. Pred časom smo se čudili prvim široko dostopnim LCD-zaslonom, dandanes so ti že standard. Prihajajo še nove tehnologije, kot so plazmatski zasloni, ki nam omogočajo še večjo in kakovostnejšo sliko. A vse te tehnologije imajo skupen končni cilj -- izris čim kvalitetnejše slike, ki jo bo naše oko ugledalo.

Revolucijo na tem področju prinaša pionirska tehnika VRD, ki je trenutno še na mizah raziskovalcev in znanstvenikov, a utegne v prihodnosti temeljito spremeniti način izrisovanja slike. VRD je kratica za angleški izraz Virtual Retinal Display, ali, po naše, virtualni mrežnični zaslon. Ta način predstavljanja slikovnih informacij deluje na popolnoma drugačnem principu, kot vse doslej znane tehnike. Cilj tukaj ni izrisati sliko na neko površine, ki jo bo kasneje gledalo naše oko, temveč sliko projecirati direktno na očesno mrežnico. Poenostavljeno povedano to pomeni, da VRD-naprava sunkoma strelja nizko energetski laser točno na mrežnico. Uporabljajo se tri osnovne barve (modra, rdeča, zelena), ki jih laser zaporedoma projecira na mrežnico, možgani pa to potem raztolmačijo v sliko.

Tehnika prinaša kar nekaj prednosti, kot so širši vidni kot, lepša slika (več barv, večja ločljivost), odprava potrebe po velikanskih zaslonih, saj zadostujejo že majhna očala, in neodvisnost od zunanjih vplivov (osvetlitev, blesk ...). Trenutni prototipi vseh teh zahtev še ne izpolnjujejo, a pričakujemo lahko, da bo nadaljnji razvoj naredil to tehnologijo dostopno vsakomur. Do takrat pa bomo že potrpeli ob plazmatskih zaslonih ;).

Nekaj informacij o tej tehnologiji lahko najdete tudi tukaj, tukaj in na tej strani.

Zaključek

LCD ali CRT danes, to je zdaj vprašanje. Res, to je eno najtežjih vprašanj, ki jih lahko postavite. Zdaj, ko ste oboroženi s teorijo, ste gotovo zbegani, kaj bi bilo bolje za vas, če ravno kupuje nov monitor. Povprečnim domačim uporabnikom je najlažje odgovoriti. Če vaša denarnica to omogoča, brez oklevanja kupite LCD-monitor. Oči vam bodo hvaležne. Oblikovalci videa in res zagrizeni igričarji se pred brezglavim nakupom ustavite in premislite. LCD-monitorji imajo nekaj slabih lastnosti, a takisto kopico dobrih. Najbolje, da monitor v praksi preizkusite. Sicer pa najboljši nasvet je gotovo, pojdite monitorje preizkusit v trgovino. Pred nakupom težite prodajalcu in monitorje preizkusite pod vsemi mogočimi pogoji, kar si jih lahko zamislite. In ni vrag, da ne boste našli monitorja za vas.

CRT-monitorji temeljijo na več kot 100 stari tehnologiji, ki pa je z nekaj izboljšavami postala osnova vseh televizorjev in veliko računalniških zaslonov. Omogoča nam čisto, jasno in mirno sliko. LCD je na drugi strani pionirska tehnologija, ki mnogo obeta. Stalno se pojavljajo njene izboljšave, tako da bo očitno v bližnji prihodnosti popolnoma nadomestila CRT-monitorje, ki se po sto letih dostojno poslavljajo in predajo žezlo svojim zmogljivejšim bratcem.