Slo-Tech na kolesih

• Janez Nučič Ljubo Todorovič :: 21. maj 2003

11. maj 2003 je bil dan, ko se je zgodil prvi "Slo-Tech s kolesi čez drn in strn" ali krajše STSKČDS (prav potrudili smo se, da nismo uporabili nobenega samoglasnika). Zbrali smo se na pretežno oblačno nedeljo ob 9.30 pri končni postaji ljubljanskega trolejbusa številka 5 v Podutiku. Kot se spodobi sva bila oba vesoljca - organizatorja (ali3n in alien-w) - tam prva. Sonce je sijalo skozi posamezne oblake, a sledu o kakšnem dežju ni bilo. Kmalu so začeli na zbirno mesto kapljati posamezni Slo-Techovi kolesarji. Še nekaj, slike v članku niso urejene po vrsti, temveč so razmetane.

Po uvodnih spoznavanjih v stilu: "Živjo, jest sm alien - tisti s trojko. Ti si pa?" smo se kar brez ogrevanja (nekateri še zelo zaspani) zagnali v prvi klanec z vzpodbudnimi besedami alien-w-ja. "Fantje, če vam ta klanec na vzame morale, potem ste zmagal!" Nekdo pa je zraven dodal, da so za to vzpetino še tri podobne, a nihče ga ni resno jemal. Že po nekaj metrih brcanja v hrib, se je videlo kdo je pripravljen na poletje in kdo je večinoma samo sedel pred ekranom (beri - tisti, ki so imeli boljša kolesa, so bili v ospredju (izgovori, izgovori :)).

Po prvem maratonu na vrh kuclčka se je cesta počasi, a vztrajno začela dvigati in preko treh ali štirih serpentin počasi zavijala proti vrhu Toškega čela. Skoraj na koncu vzpona pa se je Tody - naš uradni snemalec - zaradi zdravstvenih problemov (attack of driska in lack of kondicija) obrnil nazaj proti izhodišču. Skratka, šel je v nasprotno smer kot vsi ostali - po hribu navzdol. A po slabih 100 metrih mu je dobesedno razneslo gumo, tako da je moral do avta prepešačiti. Ostali smo se odpravili naprej, kjer smo po napornem vzponu kmalu lahko nadejali užitka pri spustu po makedamu.

alien-w je prijel kamero in se odpeljal po makedamski cesti navzdol do prvega ovinka in se tam postavil na strateško mesto, da bi posnel svoje so-sopihce pri vožnji navzdol. Po nekaj minutah je najprej skozi ovinek mojstrsko pridrvel ali3n. Nekaj sekund ni bilo na spregled nikogar, nato pa sta se eden za drugim proti snemalcu pripeljala zupo in Batigol. Ker je slednji malce precenil svoje znanje in podcenil vrednost varnostne razdalje, je šel pogledat, kaj se skriva zunaj proge. Lovil je zajca, a skoraj ujel drevo. Ker pa nesreča nikoli ne pride sama, se ji je pridružil še HardwareMaster. Pridrvel je skozi ovinek in ker je prejšnji dan sam sestavljal kolo, je le malce preveč "pobremzal", zato ga je kot akrobata prekucnilo čez krmilo, da se je samo še sesedel na tla. Zmeda je bila popolna in v tem stresnem trenutku sem kot snemalec odpovedal in po nesreči izklopil kamero. Trojici udeležencev v nesreči smo v zameno za ponovno izvedeno "akrobacijo" ponudili poseben naziv na forumu, pa na žalost nihče ni bil zainteresiran postopka padanja ponoviti.

Ko je alien-w poškodovance pokrpal - za take primere vedno s seboj nosi paketek prve pomoči - smo se odpravili naprej. Tokrat previdneje. Pot se je nato počasi vzpenjala, nato se je spet spuščala in nekaj časa vodila nadobudne kolesarje po ravnem. Pri Topolu pa se je garanje spet pričelo in začeli smo gristi kolena po poti na sveto Katarino - tu je s svojo neverjetno kondicijo blestel Zupo, ki ga je kar odneslo mimo ostalih. A vseeno smo si v tistem trenutku želeli Todyjeve usode - peljati z avtom. Ko smo vsi prilezli na Katarinco, (tu nas je čakal krho) je sledilo slikanje, po kratkem oddihu pa smo se pognali še v zadnji klanec. Počasi smo se tako vzpeli na svetega Jakoba - najvišjo točko našega izleta.

Ker je močno pihalo, smo se hitro odpravili nazaj proti gostišču na sv. Katarini. Medtem ko si je večina izbrala manj zahtevno pot okoli hriba, sva šla Tody hodeč in alien-w vozeč kar naravnost navzdol. Tu je potem naš modri admin pokazal svoje znanje "downhilla".

Celotno moštvo je nato odbrzelo proti gostilni, saj smo vsi vedeli, da nas tam čakata hrana in pijača. Sledil je dolg postanek ter klepet o tem in onem (HardwareMastra je že velikokrat stresla elektrika, Zupotu je mama s Finske prinesla zanič hladilnik, smilyxx ima dva nora sošolca, Batigol je bil raje tiho, ker se je zaradi padca še vedno malce tresel, Trunabilax si je naročil narezek, hundey pa pomfri, oba vesoljca pa sta razkrivala temne strani Slo-Techa). Čvekali smo in čvekali, popili vstavi pijačo, pojedli velike porcije pomfrija s kečapom in se po kaki uri in pol odpravili na zaslužen spust v dolino.

S sv. Katarine po asfaltni cesti navzdol je šlo kot po maslu, le zavore so se močno grele. Nato smo zavili na malce bolj razburljiv del poti - po ozkih stezah in čez iz tal štrleče korenine ter kamenje smo vozili kot za stavo. Seveda smo bili tu v prednosti tisti z malce boljšimi kolesi in z več izkušnjami. Zupo je malce preklinljal in nas zmerjal za norce, ko je moral kolo kar prenesti čez ostre skale, Hundey pa si je kolo enostavno oprtal na ramo in brez besed in z nasmeškom na obrazu zakorakal čez. Večkrat se je eden od obeh vesoljcev odpeljal malce naprej, se postavil na strateško mesto in snemal ostale, ki so pridrveli za njim. Najboljši padec pa je zagotovo izvedel smilyxx, ki se je na precej položnem terenu nekaj metrov oddrsal kar po boku. Lepo je razril travnik in se malce umazal, vse skupaj pa je izpadlo nadvse zabavno, saj je s pedalom dobesedno izkopal luknjo. Hja, kaj češ, je pač Gorenjec in je moral nekaj trave odnesti s seboj domov.

Ekipa se je po mestu padca razdelila in trunabilax ter ali3n sta se spustila po tehnično malce bolj zahtevnem delu poti, medtem ko je alien-w ostale odpeljal malce bolj naokoli. Na zadnjem odseku poti pa je Hundeyu počila guma in tako je moral revež najboljši del spusta prepešačiti. V dolini smo mu zračnico zamenjali - ali3n je opravljal delo vulkanizerja, trunabilax je posodil svojo mini pumpo, Hundey pa je bil predlagan za naziv "Persona Pumpa". Po zamenjani pnevmatiki nas je čakalo še 8 kilometrov vožnje po rahlo spuščajoči se asfaltni cesti, ki je bil za nekatere (predvsem zame -- alien-w) zelo duhamoren. Na koncu pa je ostal še zadnji Kucelj™, velik ravno toliko, da smo pošteno utrujeni prišli nazaj do izhodiščne točke. Po kratkem oddihu in preverjanju, ali koga slučajno ni zadel srčni infarkt, smo se utrujeni, a veseli še malce pogovorili in se počasi razšli.

Rad bi pohvalil oba Vesoljca za izredno pomoč ob vzponih in za splošno vspodbujanje morale. -- Tody

STSKČDS-ja se je udeležilo vsega skupaj 10 pripadnikov Slo-Techa, kar je ravno toliko, kot smo pričakovali. Razlog v tako "majhnem" številu je bilo morda malce grše vreme zjutraj ali pa strah pred zlobnimi admini, ki grizemo in brcamo na vse strani. Naslednjič se vidimo na štajerskem koncu - kje v okolici Maribora in Pohorja (točen kraj in čas vam sporočimo), da boste videli, da znamo Slo-Techerji še kaj drugega, kot le sedeti pred računali in bolščati v premikajoče se slikice.

Za konec pa si še oglejte kratek filmček (zrcalni strežnik), ki ga je iz naših posnetkov skupaj zložil in priredil Brad3K.