Redkih zemelj ne bo zmanjkalo

Redke zemlje je skupen izraz za 15 lantanidov, skandij in itrij, ki so v tehnologiji izjemno pomembne kovine. So ključne surovine, saj jih sicer potrebujemo zelo malo, a brez njih praktično ni mogoče sestaviti moderne elektronske naprave. Še pred petimi leti se je zdelo, da bosta popolna odvisnost od Kitajske in strma rast cen zaradi izvoznih kvot močno ukleščili industrijo elektronike. Danes je situacija popolnoma nasprotna.

Pred petimi leti je Kitajska dejansko izkopala in izvozila 97 odstotkov vseh redkih zemelj, kar je bila posledica kombinacije dveh dejavnikov. Kitajske zaloge so največje na svetu, a še vedno predstavljajo le tretjino vseh zalog. Pomembnejši razlog je ekološka spornost postopka, zaradi česar je Zahod pridobivanje z veseljem prepustil Kitajski, dokler je bila cena sprejemljiva. To seveda ni veljalo od nekdaj, saj so do 90. let prejšnjega stoletja Američani kar lepo držali primat v proizvodnji, dokler jih Kitajci niso prehiteli. Potem pa so Kitajci zmanjšali proizvodnjo, navili cene ter uvedli izvozne kvote, ker so se začeli zavedati okoljskega problema in ker so ugotovili, da so njihovi rudniki že precej izčrpani.

V ZDA so leta 2012 še pospešili ponovno odpiranje rudnika Mountain Pass v lasti podjetja Molycorp Minterals (k temu imenu se še vrnemo), Japonci pa so na dnu Pacifika odkrili novi najdišči, a sta od komercialnega izkoriščanja seveda še precej daleč. Svetovna trgovinska organizacija (WTO) je medtem kitajske kvote razglasila za nezakonite, ki jih je Kitajska letos(!) odpravila. Uradno zato, ker so leta 2013 po pritožbah dokončno izgubili pred Svetovno trgovinsko organizacijo, neuradno pa je razlog padec donosnosti posla.

Ko je Kitajska leta 2010 znižala kvote za 40 odstotkov, je cena redkih zemelj skokovito poskočila, v ZDA, EU in na Japonskem pa so začeli razpravljati o problemu odvisnosti od kitajskega izvoza redkih zemelj. Rešitve so bile tri - prek WTO doseči ukinitev kvot, poiskati alternative vire teh surovin ter modernizirati postopke za proizvodnjo elektronike, da jih niso več potrebovali toliko. Uspelo jim je vse troje. Rezultat so rekordno nizke cene redkih zemelj in upadanje kitajskega izvoza, ki se je letos v primerjavi z lanskim letom znižal za tretjino.

Da so redke zemlje res poceni, priča tudi stečaj podjetja Molycorp, ki se je kot zadnje v ZDA ukvarjalo z njihovim pridobivanjem. Leta 2011 je bilo podjetje vredno šest milijard dolarjev, do danes pa je nakopičilo 1,7 milijarde dolarjev dolgov. Stečajni postopek se je začel konec junija. Rudnika Mountain Pass še ne bodo zaprli, saj je v lasti hčerinskega podjetja, bo pa dobil novega lastnika, ki ga utegne zapreti zaradi nedonosnosti. Zanimiv je tudi pogled na gibanje cen indeksnega sklada, ki sledi gibanju cen košarice redkih zemelj; od vrha aprila 2011 je izgubil 80 odstotkov vrednosti. Redke zemlje so se pocenile za petkrat!

Znižuje se tudi delež kitajskega izvoza v svetovni proizvodnji redkih zemelj. Padel je s 97 odstotkov na 86 odstotkov, kar se sicer ne sliši veliko, a še več pove podatek, da obseg trga upadel s 17 milijard na dve milijardi dolarjev. V absolutnih številkah to pomeni, da je upadel z 200.000 ton na 110.000 ton letno. Ob tem pa je treba poudariti, da težke redke zemlje (itrijeva skupina: Y, Tb, Dy, Ho, Er, Tm, Yb, Lu), ki jih potrebujemo manj, a so dražje, še vedno pridobivajo izključno na Kitajskem.

V prihodnosti sta torej mogoča dva scenarija - bodisi bodo redke zemlje čedalje cenejše, ker jih ne bo nihče več potreboval v velikih količinah; bodisi bodo ostale strateška surovina, ker vseh elektronskih naprav ne bo nikoli mogoče izdelati brez njih, in bo trenutni masaker na trgu omogočil preživetje le malo igralcem, ki bodo postali skorajda monopolisti. Če vas to spominja na dogajanje na naftnem trgu, imate prav.