Kitajski izvoz redkih zemelj peša

Redke zemlje, kakor označujemo 15 lantanidov, skandij in itrij, so tehnološko izjemno pomembne kovine, ki se uporabljajo pri proizvodnji elektronike. Brez njih ni baterij, elektronskih vezij, mikroprocesorjev, čipov, sončnih celic, avtomobilskih katalizatorjev, mobilnih telefonov in drugih izdelkov. Brez redkih zemelj zelenih (in tudi manj zelenih) tehnologij enostavno ni. Izraz redke zemlje je do neke mere zavajajoč, saj niso posebej redke, le pojavljajo se pretežno enakomerno po vsem svetu in to v prenizkih koncentracijah za izkoriščanje. Le v redkih tipih rudišč jih najdemo v dovolj visokih koncentracijah, da se jih splača rudariti. Dobro četrtino zalog ima Kitajska, ki pa dandanes proizvede (nakoplje in očisti) več kot 95 odstotkov redkih zemelj. In Kitajci so nad tem vedno manj navdušeni.

V 80. in 90. letih prejšnjega stoletja je Kitajska izjemno povečala svojo proizvodnjo, tako da je z nizkimi cenami s trga izrinila praktično vse ostale države, saj rudarjenje tam ni bilo več ekonomsko upravičeno. Sedaj imamo obratne probleme, saj Kitajska drži nizke kvote za izvoz teh dobrin. Lani je o njih razpravljala celo Mednarodna trgovinska organizacija (WTO), ki jih je razglasile za nezakonite, a Kitajcev to ne moti. Letos marca so se EU, ZDA in Japonska WTO ponovno pritožile, da Kitajska nezakonito omejuje izvoz in hkrati domačim porabnikom nudi redke zemlje po dampinških cenah. Kitajska vztraja, da so kvote nizke zaradi varovanja okolja, kar je po odločitvi WTO sprejemljivo, a le če so pogoji za tuje in domače kupce enaki.

Kitajska je v letu 2011 izvozila le 18.600 ton redkih zemelj, medtem ko je v Pekingu kvota uradno določena znašala dobrih 30.000 ton. Kitajska trdi, da je to posledica gospodarske krize in nizkega povpraševanja, zahod pa Kitajsko obtožuje nezakonitega omejevanje izvoza celo pod kvote. To je povzročilo, da so se cene v zadnjih dveh letih početverile. EU ugotavlja, da morajo evropska podjetja plačevati dvakrat višje cene od kitajskih, kar naj bi bilo posledica nezakonitih omejitev pri izvozu. Kitajska je ta teden objavila tudi belo knjigo, v kateri so ocenili obete za prihodnost.

V njej trdijo, da so tri največja nahajališča redkih zemelj na Kitajskem izčrpana do te mere (več kot dvotretjinsko), da je cena nadaljnjega pridobivanja zelo visoka. Hkrati je prekomerno izkoriščanje v preteklosti povzročilo ogromne škode okolju (pri postopku se uporablja veliko kislin), glavne posledice prekomernega rudarjenja pa so krčenje gozdov, plazovi in poplave. Pridobivanje redkih zemelj je resnično umazano delo, saj moramo pri tem odložiti nekajkrat več jalovine. Za eno tono lantanovega oksida potrebujemo 7 ton amonijevega sulfata, ki konča kot odpadek. A hkrati ne smemo pozabiti, da to tudi ni nikakršna izjema. Tudi pridobivanje nenevarnega belega pigmenta titanovega dioksida, po katerem je (neupravičeno) zloglasna celjska Cinkarna, povzroči nekajkrat več ton odpadne sadre, ki je neškodljiva, a jo je treba nekam odložiti. Problem redkih zemelj je seveda še visoka poraba agresivnih kemikalij - podobno kot pri izluževanju onesnažil iz zlatove rude, kjer so številke še večje.

Zato Kitajska ponavlja, da omejitve izvoza niso instrument za manipulacijo trga, ampak okoljevarstveno orodje. Kitajska ob tem usmerja prst v ZDA, ki imajo 13 odstotkov svetovnih rezerv, a jih praktično ne izkoriščajo. To ni povsem res, saj so že začeli ponovno odpiranje leta 2002 zaprtega Mountain Passa, ki bo letos ponovno začel obratovati.