Konec zadeve RIAA proti Thomas-Rassetovi ($222k za 24 pesmi bo kar prav)

Ameriško vrhovno sodišče je včeraj zavrnilo obravnavo pritožbe Jammie Thomas-Rasset zoper sodbo, s katero ji je naloženo plačilo 222.000 dolarjev odškodnine zaradi deljenja 24 pesmi preko p2p programov. S tem je Thomas-Rassetova izčrpala vse pravne možnosti za znižanje zneska in se bo, hočeš-nočeš, morala sprijazniti s prisojenim. Za ameriški ceh glasbenih založnikov (RIAA), ki sedi na nasprotni strani primera, to pomeni veliko zmago, se pa pričakuje, da ji bodo zavoljo ugleda pri svojih kupcih večino kazni tako ali drugače odpustili. Toliko denarja pač nima.

Russetova (r. 1977) se je z RIOO, točneje s Capital Records (takrat v lasti EMI, danes mastodonta Universal Music Group), ki jih ta prva zastopa, prvič srečala leta 2005, kot ena izmed več tisoč p2p uporabnikov, ki jih je glasbena industrija - z namenom zastraševanja in odvračanja vseh ostalih - spravila tožit. Operaciji se danes kultno pravi "RIAA vs. The People". Vsem so ponudili poravnavo v višino 3400 dolarjev, ne glede na to, koliko pesmi naj bi bili (bolj ali manj dokazano) delili. Tukaj je sicer treba povedati, da je šlo za dokaj resno pravno operacijo z isto resnim budžetom za odvetnike, ne za one poceni akcije masovnega izdajanja računov (ti. speculative invoicing), ki so se jih v imenu pornjakov in kasneje časopisnih založnikov lotile nekatere manj znane pravne pisarne v Veliki Britaniji (ACS:Law) oz. Severni Ameriki (Righthaven & co). RIAA je pač pristopila resno in se z večino obtoženih piratov (bodimo toliko iskreni!) tudi uspešno poravnala, beri jim pobrala keš. Russetova je bila pravzaprav prva, ki so jo zavoljo njene nepripravljenosti za poravnavo nesli na sodišče. Sojenje se je začelo poleti 2006, oktobra naslednje leto pa jo je porota odločno spoznala za krivo in Capital Records prisodila $222.000 dolarjev odškodnine, beri malo več kot 9 dolarskih tisočakov na vsako od 24 njih pesmi v Russetinem Kazaa shared folderju. A ker ji je že izvorno ponujeni znesek 3400 dolarjev predstavljal nesorazmerno veliko breme, se je pritožila.

Kot se je izkazalo, je bil sodnik v svojih navodilih poroti sporočil, da je že golo dejanje dajanja skladbe za prenos (making available), brez da bi tožnik dokazal tudi dejansko dejanje prenosa (actual transfer), kršitev avtorskih pravic. Se pravi, kaznovan si lahko že, če imaš skladbe v shared folderju in torej najdljive skozi omrežje (Kazaa search), brez da jih je kdo tudi dejansko prenesel -- brez da bi torej prišlo do nezakonitega "kopiranja" oz. "distribucije". Pravno gledano je to skrajno kontroverzno vprašanje in ameriška sodišče si glede razlage relevantnih členov skoraj 40 let starega zveznega Copyright Acta še vedno niso povsem enotna. Praktično gledano je sicer povsem enostavno. Dokazovanje dejanskih prenosov skozi javno omrežje je domala nemogoče, brez da bi se šel skrajno invazivno, če ne že bigbrotherovsko šarjenje po vsebini prometa (hvala, Božiček). Kar se da, je s stalnim povezovanjem v swarme dobiti seznam seederjev seederjev, in potem domnevati, da so povzročili toliko in toliko škode. To se v nekaterih državah na veliko počne pod imenom "Three strikes" režim, ker pač sankcije nastopijo šele takrat, ko te tretjič dobijo. Ključna težava vseh teh režimov je seveda v tem, da "strikes" prihajajo na podlagi enostranskih prijav imetnikov avtorskih pravic, ne pa na podlagi nepristranske ugotovitve sodišča v kontradiktornem postopku (aka da se lahko tudi braniš). Pač, če te nekdo dovoljkrat obtoži, se domneva, da moraš biti kriv, pritožba pa je mogoča šele na koncu, pa še to omejeno (ker sistem ja mora biti učinkovit). Namreč, če bi morali tožniki dokazati polne elemente civilne odškodninske obveznosti - protipravno dejanje p2p uporabnika (dejanski prenos), povzročeno škodo in njeno višino (!), vzročno zvezo med obema in potem še krivdo (naklep seveda, da bo večja odškodnina), bi to trajalo in se na koncu splačalo približno tako kot stoletna vojna med nekdanjima Anglijo in Francijo. Zato so seveda potrebne bližnjice, med njimi domneva prenosa, domneva četvorne odškodnine in še česa. Veliko tovrstnih neumnosti je pisalo v ACTI, ko pa je ta propadla, so jo založniki skušali "backdoorati" kot kanadsko-unijski trgovinski sporazum CETA (avtorskopravne določbe so identične). Zakaj ravno Kanada? Ameriški založniki so tam lani uspešno zlobirali sprejem Zakona o modernizaciji avtorskih pravic, ki je po vsebini skrajno podoben omenjenima sporazuma. Glede dajanja na voljo konkretno pravi točno to, kar je sodnik sporočil poroti - umestitev datotek v shared folder že samo po sebi predstavlja kršitev avtorskih pravic. No, oz. je, dokler jim ni potem njihovo vrhovno sodišče reklo, naj ga nehajo srat.

(Krajši intermezzo: pri nas, smo mimogrede že vse uredili. Novela ZASP-A je januarja 2001, ko nas je večina še bentila čez SiOL, z vrinjenim členom 32.a uvedla pravico dajanja na voljo javnosti (> 7 ljudi, pretežno izven kroga družine in znancev), kjer sodeč po besedilu za kršitev zadostuje že umestitev v shared folder. Pet let kasneje, l. 2006, smo z ZASP-C dodali še posebna in izjemno ugodna pravila za določanje višine škode (spremenjen 168. člen). Kdo ti neki rabi ACTO, če imaš Trampuža in ameriško veleposlaništvo?)

Sodba zoper Russetovo je bila torej razveljavljena, ker je porota odločala na napačni predpostavki, da je bilo njeno početje pač nezakonito. A tudi v drugo - z novim sodnikom in novo poroto - je bila spoznana za krivo, tokrat z bistveno višjo odškodnino 1.92 milijona dolarjev oz. 80 tisočakov na komad (junij 2009). Malo je pomagalo tudi njeno sprenevedanje. Sprva je namreč trdila, da sploh ni vedela za obstoj p2p programja, in z nekimi MAC naslovi celo dokazovala, da se je nekdo tretji pač moral priklopiti na njeno omrežje, a ko to ni delovalo, si je kojci premislila in raje obtožila svojega nekdanjega partnerja. Očitno neuspešno. Vseeno, ko je sodnik pogledal porotin pripad, se je seveda zgrozil in ga znižal na bolj realnih 54 tisočakov ali dobra 2 tisočaka na pesem (januar 2010). RIAA seveda v jok, gleda česar ji je pritožbeno sodišče tudi pritrdilo in razpisalo še tretjo obravnavo, tokrat le o višini odškodnine. Tretja porota je bila spet darežljiva s svojo dodelitvijo 1.5 milijona odškodnine (62.500 na pesem, november 2010). Sodnik v zadevi je spet znižal odškodnino na 54 tisočakov, ker naj bi bila porotina ocena "pač neustavna" (julij 2011). RIAA se je spet pritožila, nakar je višje sodišče septembra dokončno potrdilo prvo sodbo, beri 222 tisočakov ali 9250 dolarjev na pesem. To je bilo potem to kar se tiče rednega sodnega postopka. Ostala je še pritožba, bolje rečeno "prošnja za pritožbo" na vrhovno sodišče, ki pa, kot rečeno ni bila sprejeta.

S tem je upanje, da bodo vrhovci vrgli uč na smešno priviligiran položaj imetnikov avtorskih pravic - kar se tiče dokazovanja obstoja kršitve in višine odškodnine - pač splavalo po vodi. Bržčas jih take stvari pač ne zanimajo. Ni skrivnost namreč, kot piše v okvirčku pod sliko, da jih zanima predvsem kazensko pravo, pa še to procesna določila. Pač tavelike zadeve. Vprašanje primernosti avtorskopravne ureditve - njihova ustava namreč daje kongresu mandat, da "z namenom napredka v znanosti in umetnosti" ustoliči monopol imetnikov pravic intelektualne lastnine (avtorska, patenti, idr.) - beri kako točno tako visoka odškodnina zoper mati samohranilko indijanskega porekla promovira nadaljnjo ustvarjalnost - so tu (relativno gledano!) pač malenkosti. To vejo tudi založniki. Akcijo "RIAA vs. the people" so l. 2008 tudi sami zaključili, pač z obljubo, da ne bodo "tožili nikogar več", saj so končno doumeli, da je teh nekaj primerov, ki so dejansko šli na sodišče, ustvarilo preveč negativnega PR-a. Tožarjenje lastne klientele se pač le redko obnese.

Mogoče bodo malo več posluha imeli v zadevi Tenenbaum, ki počasi zaključuje pot skozi zvezna sodišča in kjer je odškodnina podobno visoka (675 tisočakov ali 22.5k na pesem, z več vmesnimi skoki gor in dol). Elementi te zadeve so že bolj pravi. Joel je kriv po celi črti, saj gre za serijskega p2p-jaša, ki ni znal nehati ne po izrecnem opozorilu očeta (pa brez pretepanja s pasom!) niti ne po tem, ko je že bil tožen (...). Vrhovci namreč veliko rajši popravljajo državne napake v primerih, kjer je osumljenec vseeno kriv; čim bolj tem bolje. Priznati, da se je več let mučilo nedolžnega človeka, je namreč izjemno mučno.