Three strikes polom v Novi Zelandiji

Lani aprila je novozelandski parlament iznenada in po hitrem postopku, pod znatnim pritiskom ameriških diplomatov, sprejel njihovo različico three strikes zakona za odklop domnevnih internetnih piratov. Poldrugo leto kasneje so našli prvo osebo, ki je prejela dovolj obvestil za odklop, vendar je - podobno kot v Franciji - več kot očitno nedolžna. Novozelandsko združenje glasbenih založnikov (RIANZ, po ameriški RIAA) je zato v sili razmer preprosto umaknilo obtožnico in pustilo stvari stati.

Srečni prvi prejemnik je bila študentka, na katere ime je bil sklenjen internetni priključek v skupnem najemniškem stanovanju. Kot je povedala, in temu si RIANZ ni drznil nasprotovati, sama ni nikoli uporabljala p2p programja, tudi ni vedela, kaj to sploh je. Kot kaže, je bil dejanski krivec eden od sostanovalcev.

Ali pa tudi ne. Njen operater namreč ni bil pretirano temeljit pri pošiljanju obvestil (strikes), zato se ne zdi neverjetno, da so preprosto našli napačno osebo. Obvestila se namreč pošljejo potem, ko imetnik avtorskih pravic tekom nadzora p2p omrežij najde novozelandski IP naslov, ki naj bi (po njihovih besedah) nalagal (downloadal) njihove vsebina, ter ga skupaj s časovno oznako pošlje operaterju. Operater potem preveri svojo naročniško bazo, identificira lastnika in mu pošlje obvestila, ki so v tej konkretni državi vsa pisna (v Franciji je bilo prvo po e-pošti, na račun, ki si ga imel pri operaterju, če si ga že uporabljal). No, osumljena študentka prvega obvestila nikoli ni dobila, ker naj bi ga operater poslal na napačen naslov. Drugega je dobila, nakar je v skladu z v obvestilu zapisanimi navodili preverila varnost svoje brezžične povezave in zaslišala sostanovalce, ki so (sicer pričakovano) vse zanikali. Tretjega sprva spet ni dobila, ker ga je operater spet poslal na napačen naslov, kar so potem sicer (z veliko opravičevanja) popravili. Kmalu je dobila še dodatno četrto in peto opozorilo.

Na tej točki je se RIANZ čutila dovolj samozavestno, da zahteva konkretne sankcije. In tokrat ne odklopa, ampak plačilo denarne kazni v višini $2669.25 novozelandskih dolarjev (slabih 1700 evrov). Računica je bila sledeča:
- $1075,50 kot račun za domnevno spiratizirano glasbo;
- $373,75 za pravne stroške pošiljanja (in ponovnega pošiljanja, glej zgoraj) obvestil ter stroškov pri sodišču;
- $1250,00 kot kazni, ki naj bo odvračala od nadaljnjih kršitev.

Prvi znesek - 1075,50 dolarjev so izračunali kot primerno odškodnino za pet domnevno prenesenih pesmi, po eno na poslano obvestilo. In sicer 5 x $2.39 (€1.5) dolarjev na komad, kolikor je cena v novozelandski iTunes trgovini, krat 90. Zakaj krat 90? Ker so ocenili, da je študentka vsako pesem prenesla 90x. To naj bi izhajalo iz njihovih "lastnih izračunov", po katerih povprečni p2p uporabnik pesem potem naprej razdeli še 90 drugim uporabnikom. Tako seveda ne gre, ker, prvič, njihov three strikes zakon kaznuje samo prenose, ne tudi deljenje naprej (seeding), drugič, v ničemer ne predvideva takšnega višanja odškodnine. Drugače povedano, oni so si jo enostavno "izmislili" kot "primerno". Zdaj, če se spomnite razprave o ACTI, je bilo notri natanko takšno določilo. Tožnik sam in enostransko oceni višino primerne odškodnine, sodišče pa mora to oceno upoštevati. Isto določilo se po vsej verjetnosti nahaja v kanadsko-unijski različici ACTE, CETI, seveda pa ne moremo zares vedeti, ker nam teksta ne želijo pokazati.

Študentka je na tej točki najprej sama odpovedala internetni priključek, na škodo sebe in svojih sostanovalcev. Nato je svoje tegobe zaupala lokalni organizaciji za varovanje digitalnih svoboščin (Techliberty.org.nz), kjer so njen primer z veseljem prevzeli.

Ko je RIANZ izvedela, da se s primerov ukvarja organizacija z malo več sredstvi in medijskega vpliva kot povprečen posameznik, so se preprosto odločili, da ne želijo več zbrati 2600 dolarjev za oškodovane glasbenike. Svoj zahtevek so pač umaknili, s čimer je tegob študentke tudi uradno konec.

Prvi poskus kaznovanja glasbenih piratov je torej končal bolj kot ne klavrno. Po pričakovanjih tudi vidimo vse inherentne probleme takšnega površinskega in polovičarskega režima za razreševanje civilnih sporov: nedosledno zbiranje IP naslovov krivcev, šlamparije pri identifikaciji imetnika naročnika, domnevano a v ničemer dokazano enakost med imetnikom računa in dejanskih kršiteljem (an IP address does not necessarily identify a person), popolno odsotnost kontradiktornosti (možnosti ugovora) tekom postopka zbiranja obvestil, smešne in na ničemer utemeljene ocene škode, ter bržkone kar neustavno omejevanje možnosti za pritožbo. Rezultat takšne toksične mešanice je lahko samo polomija gornjega tipa. Predvidevamo, da bo teh polomij kmalu dovolj, da jo bodo tudi novozelandci mahnili po poti Francozov (pionirjev tega pristopa). Francija je letos, po nastopu nove vlade, namreč povsem sklestila proračun nadzorne agencije HADOPI, še v tem mandatu pa mislijo odpraviti tudi sam zakon.

Skupaj s Portugalci, Irci in - po svoje - tudi nas Slovenci je to jasen signal velikim založbam, da država ne bo urejala njihove bagatele. Če jih kaj moti, naj civilno tožijo, ter v poštenem postopku in na svoje stroške dokažejo vse štiri elemente odškodninske odgovornosti: nedopustno škodljivo dejstvo (uporabo p2p programov za prenos njihove avtorsko zaščitene pesmi), škodo (dejansko, ne izmišljeno), vzročno zvezo (natančne in verodostojne dnevnike vseh p2p prenosov), ter krivdo nasprotne stranke (identiteto, naklep). Če vsi tako zelo piratizirajo, potem ja ne bi smelo biti tako zelo težko in drago.

No, pri nas pravzaprav ni ustavno, ker je šarjenje po vsebini internetnih prenosov (komunikacijska zasebnost in to) v zasebne namene strogo prepovedano.