Wikileaks saga: novozelandski three-strikes zakon

Februarja smo pisali o organiziranem delovanju ameriške diplomacije za potrebe založniške industrije. Nedavno objavljane paket depeš ameriškega veleposlaništva v Novi Zelandiji ponuja presenetljivo odprt pogled na to delo, in pri tem razkriva dejanja, ki potencialno presegajo trgovinsko politiko in posegajo v suverenost vladnih in zakonodajnih organov na otočju.

Novozelandski parlament je pol meseca nazaj nenadoma in po hitrem postopku sprejel njihovo različico three strikes zakonodaje za odklopi interneta očitanim p2p piratom. Predlog zakona je v delu že od leta 2009, vendar je bil takrat parlament zaradi ostrega nasprotovanja javnosti primoran prenehati z razpravo, sporočajo ameriški diplomati v depeši tistega aprila. Mesec dni kasneje so taisti diplomati, sodeč po še eni depeši, pripravili spremenjeno in z lepšimi besedami spisano različico zakona (vsebina pa je ista). Ta različica je sedela dve leti, nakar je parlament brez javne razprave v par dneh zaključil drugo in tretje branje in jo sprejel. Depeše sicer povzemajo pogoste in poglobljene sestanke ameriških diplomatov z resornimi ministri in drugimi visoko postavljenimi nosilci javnih pooblastil.

Še tri leta prej, tj. aprila 2005, so ameriški diplomati zagotovili financiranje v višini 500.000 novozelandskih dolarjev (~273.000€) za potrebe organizacije protipiratskega gibanja. Denar sta prejeli dve zbornici založnikov in avtorjev, šel pa naj bi za štiri plačana delovna mesta, za kritje pravnih stroškov pregona piratov ter za organizacijo izobraževalnih seminarjev. Nobena od obeh zbornic ni razkrila vira financiranja.

Na drugi fronti, tj. prenovi ureditve tehničnih ukrepov (DRM), so diplomati izrazili močno razočaranje nad predlogom, da bi bilo zaobijanje DRM-ja dovoljeno v primerih proste rabe - se pravi, za izdelavo privatne kopije vsebine, time shiftingu televizijskega programa, pri zbiranju odlomkov za novinarske ali izobraževalne potrebe. Izdelava kopij v te namene, čeprav popolnoma zakonita, naj bi potrošnikom dala napačne ideje in s tem ogrozila ukrepe za omejitev piratiziranja CD in DVD nosilcev v Novi Zelandiji. Povedano kratko, založniki so želeli z uporabo DRM-ja preprosto tehnično onemogočiti izvrševanje zakonitih pravic.

Geist v zapisu potegne še številne vzporednice z dogajanjem v Kanadi.