V Severni Koreji precej razširjeno kopiranje zahodnih vsebin

O Severni Koreji pišemo kot o najbolj izolirani državi na svetu. Predlani smo pisali (1, 2) o korakih, ki jih država dela proti internetu. Seveda je ta na voljo le najvišjim članom partije in strogo cenzuriran tudi tujim obiskovalcem, navadni raji pa preostanejo le povezave do nacionalnega omrežja univerz, šol, inštitut in ministrstev, ki ni povezan z internetom. Do interneta seveda dostopajo tudi vojaški odseki, ki ga izkoriščajo za internetno vojskovanje. Dotok informacij v državo pa je še vedno strogo nadzorovan, tako da v teoriji navadni prebivalci nimajo možnosti spremljati tujih radijskih postaj, govoriti po telefonu s tujino, brati tujih časnikov, gledati tujih televizijskih programov itn. A kot kaže zadnje poročilo, ki so ga tudi po pričevanjih prebežnikov ustvarili v InterMedii, država počasi izgublja trdo roko nad informacijami, saj se zaradi moderne tehnologije vedno hitreje širijo.

Čeprav se severnokorejska vlada predstavlja kot vodnica najboljše države na svetu in je temu podrejen ogromen propagandni aparat, je to prepričanje zelo omajala huda lakota v letih 1994-1998, ko je pomrlo med 4-15 odstotkov prebivalstva (natančnih ocen ni, ker se uradno lakota sploh ni zgodila). Danes vedo prebivalci o zunanjem svetu že ogromno. Na črnem trgu se dobijo MP3-predvajalniki, DVD-ji, USB-ključki in ostali mediji, ki vsebujejo informacije in vsebine iz tujine. Relativno razširjeno je kopiranje vsebin, kakor se je to v naših krajih počelo pred dostopnostjo interneta. V Severni Koreji so namreč računalniki že dovoljeni. Mladi imajo MP3-predvajalnike, na katerih je večidel južnokorejska glasba, USB-ključi vsebujejo tuje filme in tuje časnike. Čeprav so tuje postaje prepovedane, številni Severni Korejci gledajo južnokorejske limonade in druge programe, če jih lovijo njihove zemeljske antene. Širi se tudi uporaba mobilnih telefonov, elita pa ima celo iPade. In ob tem Severni Korejci spoznavajo, da ni res, kar jim režim dopoveduje - da je Jug neprimerno revnejši.

A navedbe je treba jemati z zrnom soli, saj temeljijo na pričevanjih prebežnikov iz relativno dobro stoječih mest blizu kitajske meje ali Pjongjanga. Blizu meja je več možnosti za ujetje tujih vsebin, v Pjongjangu pa tako ali tako prebiva elita, ki ima že danes raji precej nedoumljivih privilegijev. V manj razvitem centru države je situacija bržkone precej bolj srednjeveška.