Finska: (tudi) zasebni operater odprtega wifi omrežja ne odgovarja za uporabnikove kršitve avtorskih pravic

Ena bolj arogantnih in v pravu neutemeljenih bližnjic, ki se je na široko posveča založniška srednja (tako velika imena kot mali podjetni copyright trolli), je domneva, da že IP naslov zadostuje za identifikacijo domnevnega kršitelja. To seveda ni res. Če že uspejo najti pravi IP naslov domnevnega p2p pirata (občasno že datumi predstavljajo precejšnje težave ali pa IP vodi v rezidenco nekdanjega francoskega predsednika ali na podobno lokacijo), je za kršitev lahko odgovornih veliko različnih ljudi -- od dejanskega naročnika, pa do članov njegove družine, sosedov, obiskovalcev, zaposlenih, naključnih potnikov ali celo nepridipravov. Dejansko dokazati, kdo od njih je izvedel kršitev, je seveda razmeroma težko, a hkrati potrebno, če naj bo zadoščeno pravici. K sreči so Finci pred dnevi jasno povedali, da brez tega ne bo šlo.

Spor se je bil med Finskim protipiratskim centrom in starejšo gospo, ki je lani julija na svojem domu (nekdanje šolsko poslopje) gostila gledališko predstavo s približno sto obiskovalci. Slednjim je bil, formalno ali ne, na voljo tudi gospejin odprti wi-fi, kar naj bi nekdo izkoristil za 12-minutno izmenjavo glasbenih datotek po protokolu DC++. Protipiratski center je v omrežju imel svoje vohune, tako da so dobili IP gostiteljice in od nje zahtevali 6000 € odškodnine plus sodne stroške. Znesek je za ameriške razmere sicer nizek, a nikakor ne zanemarljiv, sploh za 12 minutno operacijo in brez vsakršnih dokazov o tem, kdo je dejansko poganjal DC++, če že.

Finsko okrajno sodišče je tako moralo preučiti, ali je že golo dejanje ponujanja odprtega brezžičnega omrežja mogoče kvalificirati kot kršitev avtorskih pravic. V skladu z veljavno zakonodajo, sprejeto po relevantnih evropskih direktivah (o elektronskem poslovanju, o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine), so prišli do pričakovanega zaključka, da seveda ne. Ponujanje storitve spletnega dostopa, tako komercialno kot zasebno, je zakonita storitev, na finskem celo eksplicitno, operater storitve pa v primeru ponujanja gole storitve izključnega prenosa ne odgovarja za dejanja svojih uporabnikov, niti mu ni treba podvzeti aktivnih ukrepov za nadzor zadevnih uporabnikov. "Izključni prenos" po 12. členu prve direktive pomeni, da operater zgolj posreduje uporabnikov promet nazaj in naprej, brez da bi ga prožil ali kako drugače aktivno spreminjal (13. člen izrecno dovoljuje uporabo medpomnilnika za potrebe delovanja omrežja). Takšna situacija je nujna in zaželena, ker je nasprotna rešitev in izjemno draga in še bolj vprašljiva s stališča varovanja pravic zasebnosti, svobode govora in drugih ustavnih pravic. Žalostno bi bilo, če bi lahko mimo uveljavljenih in dobro premišljenih kompromisov iz direktive določeni sektor ekonomije poceni in hitro dosegal svoje.

Odločitev ima še toliko večji pomen, ker je tožnik zahteval tudi začasno odredbo zoper gospo. V primeru zmage bi vse operaterje odprtih brezžičnih omrežjih praktično prisilili v zaprtje, istočasno pa ogrozili izvedbo zanimivih projektov, kot je vseljubljansko (skoraj) brezplačno wifi omrežje, načrtovano za naslednje leto.

Sodba seveda še ni dokončna. Možna je pritožba na višjo instanco, na kar se celo upa, ker lahko potem pričakujemo postavitev predhodnega vprašanja na Sodišče EU in s tem jasno razsodbo na vseevropski ravni. Spoštovanje vsebinskih odločitev in njihovega dejanskega dometa sicer še ni na na ravno zavidljivem nivoju, kar je žalostno in kaže na veliko nezaupanje v skupni evropski projekt.

Mimogrede, švedski sosedje Protipiratskega centra so glavni organizator bizarnega boja proti ustanoviteljem Pirate Bay.