Britanska založniška industrija angažirala Mystery Shopperje v podporo 3 strikes režima

Britanska različica ti. three strikes režima za zunajsodni odklop interneta vztrajnim piratom sicer napreduje nekoliko počasneje od pričakovanj, a se vseeno bliža koncu. Prva opozorila naj bi tako začeli pošiljati že prihodnje leto, do tedaj pa je potrebno urediti še nekaj nevšečnosti.

Ena od njih je zadevala ustavno presojo zakona Digital Economy Act, ki sta jo zahtevala ponudnika interneta BT in TalkTalk. Po njuno evropska direktiva o elektronskem poslovanju izključuje odgovornost ponudnikov informacijskih storitev, ker ti delujejo kot goli posredniki podatkov (tako 12. člen), prav tako je izvzeto nujno potrebno začasno predpomnjenje (caching) (13. člen), oz. gostiteljstvo (14. člen). O tem smo že precej pisali. Kot je lani jasno sporočilo Sodišče EU, država ponudniku interneta ne more naložiti splošne obveznosti nadzora prometa (15. člen). To je nesporno. Lahko določijo dodatne obveznosti operaterjev v smislu hitre identifikacije kršiteljev ali ukrepov za preprečitev že trajajočih in nadaljnjih kršitev, v skladu z njihovo domačo zakonodajo. Ukrepi so od države do države različni (naša ustava je posebej zaščitniška do prebivalcev), nekaj ukrepov pa priporoča tudi Komisija (ibid). ISP-ja sta ugovarjala, da tudi to ni dovolj, posebej zato, ker je bil zadevni zakon Digital Economy Act sprejet po nujnem postopku v času odhoda prejšnje laburistične vlade (ti. wash-up period [1]), se pravi brez potrebne javne razprave. Aprila lani je angleško Višje sodišče zakon potrdilo kot sorazmeren, a so novembra dovolili še pritožbo. Dokončna odločitev je padla v sredo (spet potrditev), se je pa zgodaj zjutraj isti dan zgodil še en izjemno zanimiv dogodek.

Spletni časopis This is Money je objavil rezultate analize, ki naj bi jo izvedeli skriti kupci (mystery shoppers). Poklicali so naročniško službo omenjenih dveh ISP-jev (in samo teh dveh) in prosili za primeren podatkovni paket za "obilno rabo Pirate Baya in ISOHUNTA, npr. za prenos filmov kot sta Harry Potter in Cars 2". Operaterji naj bi jim ponudili najdražje in neomejene pakete, z občasno pripombo, da bo filme "mogoče dobiti v manj kot dveh urah" oziroma "da tudi sami uporabljajo te storitve". To naj bi nakazovalo, da trženjski službi omenjenih ISP-jev aktivno podpirata spletno piratstvo, posebej zato, ker strank "niso jasno opozorili, da tovrstno početje ni zakonito".

Založniška industrija je novico pograbila takoj in z obema rokama. Geoff Taylor, vodja britanskega glasbenega ceha BPI, je ugotovitve označil kot "šokantne", ker jasno nakazujejo, da želijo operaterji "dodatno zaslužiti na račun očitno nezakonitega početja". Richard Mollet, njegov kolega z Zveze založnikov je šel še dlje in izpostavil, da je "žalostno, a ne presenetljivo, da prav največja nasprotnika Digital Economy Acta očitno računata na dodatni zaslužek iz naslova kršitev avtorskih pravic". Odzvali so se tudi na Ministrstvu za kulturo (seveda angleškem), kjer so zapisali, da "nezakonita izmenjava datotek preko interneta škoduje britanski industriji, zavira rast, uničuje službe in onemogoča nove poslovne priložnosti".

Nemogoče je povedati, ali je objava omenjene študije na jutro pred sodno odločitvijo o zakonitosti in ustavnosti britanskega three strikes režima kaj vplivala na slednjo; najbrž niti ni, je pa gotovo vplivala na reakcijo javnosti na vse skupaj. Operaterja sta bila osramočene in bolj tihe sorte. TalkTalk je sicer prosil, naj se jim nemudoma razkrije podrobnosti študije, kaj več pa niso mogli storiti.

Skrivni kupci sicer niso niti nova, niti nujno slaba ideja. Občasno to metodo uporabi tudi Slo-Tech, npr. v smislu mladca, ki potrebuje računalnik za tipkanje seminarskih nalog in mu v trgovinah ponudijo drage ter nepopolne sisteme, včasih še brez potrebne programske opreme. Ti zapisi so zabavno in zelo poučno branje. Seveda pa timing britanske raziskave nudi najrazličnejše sklepe - kdo je naročil skrivne kupce, zakaj prav takrat, in v kakšni meri so ti kupci sami sugestirali oz. pripravili refrente do želenih odgovorov. Natančnih podatkov pač ni. Če bi bili, bi bilo možno preveriti, ali je raziskava zadostila standardom za preprečitev provokacije (entrapmenta), ki jih na primer za policijo jasno definira naš ZKP (228. člen, sodna praksa).

Obenem je sodba potrdila še podzakonski predpis o stroških pritožb zoper DEA opozorila oz. izklope - operaterji bodo morali nositi 25% teh stroškov, država (preko regulatorja Ofcom) pa ostalih 75%. Založniki, ki bodo pošiljali IP naslove domnevnih kršiteljev, ne bodo imeli stroškov, tudi če bo pritožba kasneje rešena v prid uporabnika interneta, slednji pa bo moral plačati za 20 funtov kolekov za njeno vložitev. Pritožbeni razlogi bodo taksativno omejeni. In za češnjo na torti, bosta morala operaterja pokriti še 93% sodnih stroškov s presojo ustavnosti, kar naj bi bila šestmestna številka, se pravi vsaj sto tisoč funtov [2].

^{[1] Wash up obdobje je posebej priljubljeno za vrivanje nepopularne zakonodaje, ker je pozornost medijev in javnosti takrat že usmerjena v predvolilno kampanjo. Z veseljem bi zapisali, da resne države takrat ne sprejemajo nobene ne nujne zakonodaje, vendar Slovenija potemtakem tudi ne bi bila resna država, saj smo lani novembra kljub vetu državnega zbora pomembno novelirali kazensko zakonodajo (ZKP in KZ), uzakonili domnevo krivde tajkunov po ZOPNI in tajkunskih menedžerjev po ZGD, oziroma pripravili podlago za privatizacijo Loterije Slovenije z ZLPLS. Na ta način so bili sprejeti tako francoski HADOPI kot tudi omenjeni britanski DEA, v nekoliko širšem smislu pa še SOPA oz. ACTA.
[2] Ne manjka trditev, da se ISP-ji bojijo predvsem računa za delovanje three strikes sistema, ne toliko škode za ustavne pravice njihovih strank. Vsak odklopljeni posameznik bo moral v vmesnem obdobju še vedno plačevati položnice, odhod k drugemu operaterju pa ne bo možen zaradi centralnega črnega seznama "odklopljenih". Podobno velja v Franciji.}