Ekonomija copyright trollinga (II)

Za razliko od specialistov za patente so copyright trolli (prvi del serije) lani imeli precej slabo leto. Lasvegaški Righthaven je denimo moral zaprositi za stečaj, potem ko so sodišča povsem zavrnila njihov poslovni model tožarjenja bloggerjev zaradi uporabe vsebin njihovih partnerjev iz časopisne industrije (še huje, sodnik je v sodni zapisal, da lahko tudi objava celotnega časopisnega članka predstavlja primer proste uporabe, s čimer so imeli zlasti pri RIII izjemne konceptualne težave). Podobno se je zgodilo US Copyright Groupu iz Washington DC-ja (torrentanje Uwe Bollove mojstrovine Far Cry), ki si je nakopal celo odškodninsko tožbo zaradi poskusa goljufije in izsiljevanja, vse po tem, ko je sodišče samo v eni zadevi izločilo 24.583 IP naslov, ki niso imeli nobene veze z pripadajočim sodnim okrožjem, in jih v mapi pustilo le 84. Pacific Century International, ki se je spravil nad torrentaše pornografskih posnetkov, je izgubil s sodbo, da vključenost v isti bittorrent swarm nikakor ne predstavlja dogovora za kaznivo dejanje, oz. izvrševanja tega dejanja v skupni kriminalni združbi (kar bi pošteno navilo kazni). Voltage Pictures, unikat v tej sceni, ker gre neposredno za veliko Hollywoodsko ime, je hkrati tožil skoraj 25 tisoč piratov njihovega filma The Hurt Locker in od ISP-jev tudi dobil nekaj imen in priimkov imetnikov domnevno sodelujočih IP naslovov, a med njimi so se znašli tudi naslov od hokejske arene Bell Center v Montrealu, ali že preminuli ali drugače očitno nedolžni naslovniki.

Toda vse dotedanje prepreke so bile predvsem na strani sodišč. Zdaj imajo očitno vsega skupaj dovolj (mišljeno glede pogostosti, mizerne cene, kratkih rokov in smešnih obstranskih zahtev) tudi ponudniki interneta, ki na podlagi tistih redkih odobrenih sodnih odločb potem opravljajo pretvorbo IP naslovov domnevnih torrentašev v imena in priimke naročnikov. Kablarski in internetni gigant Comcast je tako pravkar sodišče zaprosil, naj razveljavi že izdano sodno odredbo zoper njih. Pravijo, da večina podanih številk ni v krajevni pristojnosti sodišča, ter da so bila kršena pravila za združevanje več sospornikov v eno zadevo. To že (kot zgoraj), a potem je tu še tretji del pritožbe, ki pravi, da tožnik zgolj izkorišča sistem za potrebe izsiljevanja povarnav o najbrž nič krivih internetnih uporabnikov. To predvsem zato, ker poleg imen in naslovov prosijo še za telefonske in e-poštne naslove kršiteljev (cenejše pošiljanje groženj ponudb za poravnavo) in ker morajo vedeti, da IP naslov identificira zgolj določeno napravo v določenem času, še zdaleč pa ne nujno tudi konkretnega uporabnika - lahko je bil tudi drug družinski član, obiskovalec, prijatelj ali nadležni nebodigatreba od sosedovega hekerja. Comcast vztraja, da se tega pač ne gredo, zato so že pred časom prenehali izpolnjevati vse tovrstne naloge sodišča, namesto tega pa so začeli vlagati pritožbe.

S tem se Comcast pridružuje Verizonu, ki si že dve leti na podoben način prizadeva za razveljavitev sodnih nalogov za imenovanje domnevnih kršiteljev avtorskih pravic (konkretno v zadevi John Wiley & Sons proti piratom njihovih knjig iz serije For Dummies).

Glede na izkazani odnos se operaterjem vse skupaj očitno ne splača več, tako z vidika neposrednih stroškov z obdelavo odredb, kot tudi z oportunitetnih stroškov izgube dobrega imena in morebitnih naročnikov. S tem bo butičnim podjemom v tej branži najbrž odklenkalo, ker preprosto nimajo več poceni, hitrega in učinkovitega načina za identifikacijo kršiteljev. Njihov koncept "poganj" za odškodnine namreč temelji na kvantiteti in ne kvaliteti - stranke, ki se branijo z odvetniki, namreč hitro umestijo na seznam "se ne splača - pusti na miru".

To pa ne pomeni, da je sledenja piratom povsem konec. Prav nasprotno, prihodnji mesec (ali mora kdaj drugič) štarta ameriški six strikes sistem, kjer bodo večji ameriški ISP-ji na podlagi dogovora in lastniških povezav z velikimi založniki izdajali opozorila in izvajali omejitve hitrosti paketov za domnevne torrentaše med svojimi uporabniki. Čeprav denarnih kazni ni, to še ne pomeni, da jih v prihodnosti (za nazaj) tudi ne bo, posebej za bolj "pogumne" (tj. očitne) torrent uporabnike. Se pa stvari urejajo tudi skozi stranska vrata, npr. sisteme za zaščito otrok in drugih šibkih družbenih skupin pred nevarnostmi interneta. Zelo npr. odmeva nedavni primer Britanke, ki je uspešno dosegla razkritje IP naslovov posebej zoprnih facebook trollov (naredili so zrcalni račun, nadlegovali njene prijatelje in ji sledili tudi po drugih forumih, vse potem, ko je objavila izjavo v podporo Bieberju podobnemu pevcu iz njihove serije XFactor). Sodišče je Facebooku naložilo, da ji mora izročiti imena, mejle in IP naslove teh nepridipravov, in to v civilni zadevi (se pravi, ne kazenski, kjer je zaradi teže krštve poseg v komunikacijsko zasebnost bolj često dovoljen). Gospo, ki je redna uporabnica Facebooka in se čuti skrajno oškodovano, je seveda takoj izkoristila vlada, ki je že predlagala sprejem strožje sistemske zakonodaje za identifikacijo zloveščih in neprimernih internetnih trollov, spet že v civilnih postopkih. Nemogoče si je predstavljati, da založniki tako vzpostavljene platforme ne bi pograbili z obema rokama, podobno kot so to že storili z infrastrukturo za blokiranja pedofilskih vsebin na Nizozemskem in drugje. Da ne govorimo, kako zelo bi se takšnega sistema veselili nekateri državni organi.