Delo in drugi slovenski časniki uvajajo plačljivi dostop

Danes so v slovenskem dnevniku Delo najavili skorajšnjo uvedbo plačljivega dostopa do vsebin, ki bo osnovan na slovaškem modelu. Tam so projekt Piano uvedli lanskega maja, o čemer smo obširno pisali. Bistvo sistema Piano je povezava več časnikov pod skupni plačljivi zid, tako da bralcem svoje vsebine ponujajo po plačilu enotne naročnine, ki zajema dostop do vseh povezanih medijev. Prihodki se nato delijo sodelujočim medijem sorazmerno s časom, ki ga uporabniki na njihovih podstraneh prebijejo.

V Sloveniji bo sistem Piano začel delovati v ponedeljek, 16. januarja. Vanj bosta povezana Delo in Slovenske novice, bržkone pa tudi Dnevnik, Večer, Žurnal24, Primorske novice, Dolenjski list, Gorenjski glas, Ekipa, Požareport in Ringaraja. Kot na Delovih straneh pojasnjuje Marko Crnkovič, so bili v spremembo poslovnega modela praktično prisiljeni, saj brezplačni članki na spletnih straneh in financiranje iz oglasov niso več ekonomsko vzdržni.

Digitalna naročnina na sistem Piano bo znašala dva evra za teden dni, slabih pet evrov na mesec ali slabih 50 evrov za celoletni dostop. To ne pomeni, da bodo vse vsebine odslej za plačljivim zidom, saj načrtujejo, da bodo "za digitalno naročnino ponujali deset do petnajst odstotkov Delovih vsebin". Pri tem poudarjajo, da bodo tudi plačljivi članki v osnovni verziji dosegljivi brezplačno. Zastonjska verzija naj bi bila še vedno berljiva in zaključena celota novinarskega dela (in ne kot na Financah, kjer je pri plačljivih člankih brezplačno vidnih le prvih nekaj stavkov), medtem ko bo plačljiva verzija "integralna, ekstenzivna, obogatena z multimedijo in povezavami in drugimi elementi, ki dajejo uporabniku toliko več kot zgolj črka na papirju". Obstoječi naročniki tiskanih izdaj seveda prejmejo geslo za dostop do spletnega portala brezplačno.

Kaj točno si pri Delu (in ostalih medijih, ki so za zdaj še molčeči o novosti) predstavljajo pod integralno, ekstenzivno in z multimedijo ter povezavami obogateno vsebino, ni jasno. Šlo naj bi za razširjene tekste z Delovimi zgodbami, intervjuji, reportažami in tematskimi prilogami.

Zgodba pa se tod še ne zaključi. Delo namreč še pred koncem leta načrtuje prehod na naslednji sistem, ki se bo zgledoval po The New York Timesu. Ta je lani ukinil brezplačno dostopnost svojih člankov na spletu, a je to storil izjemno milo. Plačljivi zid je namreč izrazito luknjičast, saj lahko prav vsakdo brezplačno prebere 20 člankov mesečno, dodatno pa so brezplačno dostopni vsi članki, če nas do njih pripelje povezava s Twitterja, Facebooka ali (za prvi pet dnevno) z Googla. To so storili namenoma in z modelom zadeli ekonomsko žebljico na glavico. To seveda ni edini tovrstni primer, saj je plačljivih vedno več časnikov. Delo bo namreč svoje vsebine v nadaljevanju tržilo tudi samostojno, za kar bodo bralci lahko kupili dnevni, tedenski, mesečno ali letni dostop. Na voljo bo celoviti digitalni paket, prav tako pa bo na voljo več kombinacij z naročnino tiskane izdaje oziroma Dela na iPadu.

Kot priznavajo v Delu, "se podajajo na neznan teren". Ali bo nov poslovni model uspel, je odvisno od več faktorjev, najpomembnejši pa so zagotovo kakovost vsebin, velikost trga in odsotnost oglasov v plačljivih verzijah. Če se ti združijo, je tudi plačljivi zid lahko uspešen, kot dokazuje The New York Times. Na Delu so že povedali, da se vsaj spočetka oglasom tudi v plačljivih verzijah ne bodo mogli izogniti, ker bi bil to prevelik stroškovni šok. Ker tudi prva faktorja nista ravno močna plat v slovenskem medijskem prostoru in če k temu dodamo še pregovorno skopuštvo Slovencev, smo upravičeno skeptični.

Slo-Tech medtem ostaja brezplačen vir kakovostnih vsebin.