The New York Times je z modelom plačljive spletne strani uspel

Problem financiranja na spletu je velik. Uporabniki so se razvadili, da so vse vsebine brezplačne, tako najkakovostnejše kot tudi vprašljivi portali komercialnih televizij, zato je treba iskati druge vire financiranja. Strani, ki za seboj nimajo velike medijske hiše, so v veliki meri odvisne od prodaje oglasov ali celo prodaje komercialnih prispevkov. Slednja rešitev nujno vodi v upad kakovosti, oglasi pa tudi niso vsemogočna rešitev, še zlasti v kriznih časih. Dobri časniki, kakršen je The New York Times, pa so si lahko privoščili še eno rešitev, ki naslavlja prvobitni problem. Uvedli so plačljivi zid, ki dovoli dostop samo plačnikom.

Newyorški časnik je plačljiv od letošnjega marca. Pri tem niso vpeljali rigoroznega zidu, kot recimo The Wall Street Journal, ampak je njihov namenoma precej luknjast. Vsak uporabnik lahko mesečno brezplačno prebere 20 polnih člankov, poleg tega pa so vsi članki dosegljivi tudi, če je napotitvena stran Google (do pet dnevno) ali Facebook/Twitter (brez omejitve). Iznajdljivi in tehnično bolje podkovani uporabniki so hitro ustvarili obvoz v obliki računa na Twitterju, ki je objavljal povezave do vseh člankov in s tem de facto omogočil brezplačno branje, kar je časnik kasneje preprečil, ampak to niti ni bistvo. The New York Times je namreč želel preprečiti popolno izolacijo svoje strani od brezplačnih bralcev in s tem ohraniti svojo vplivnost.

Glavno vprašanje je bilo, ali bo The New York Times z novim modelom uspel. Poznano je dejstvo, da se pri uvedbi plačljivosti vsebin število obiskovalcev precej zniža, kar hkrati vpliva tudi na prihodke od oglaševanja in domet časnika. Če je model zastavljen pravilno, to kompenzirajo prihodki od novih naročnin, v nasprotnem primeru pa časnik žalostno propade. The New York Times je našel pravo formulo.

Podjetje sporoča, da so v zadnjem četrtletju poslovali pozitivno in ustvarili 15,7 milijona dolarjev dobička, medtem ko so imeli v enakem obdobju lani 4,3 milijona dolarjev izgube. Posebej nas seveda zanima število spletnih naročnikov. Njihovo število je doseglo 324.000, kar je za petino več kot po koncu drugega četrtletja. K temu moramo prišteti še 100.000 bralcev prek Fordovega programa in bralce prek Kindla in Nooka s plačljivo aplikacijo za branje. Pri tem časnik ugotavlja, da je večina naročnikov, ki so imeli sprva promocijsko nižjo ceno naročnine, to obnovila tudi po redni ceni, ki je višja. Dobrih 800.000 naročnikov papirnate izdaje pa bere tudi spletno verzijo, seveda brezplačno.

The New York Times je torej dokaz, da se kakovostni prispevki še vedno lahko prodajo. Kakovost in dovolj velik ciljni bazen populacije (roko na srce, v ZDA si je tak model pač lažje privoščiti kot v dvomilijonski Sloveniji, čeprav so podobno relativno uspešno poizkušali tudi na Slovaškem) omogočata zaračunavanje vsebin tudi na spletu, kjer ljudje pričakujejo zastonjkarstvo. Ali bi to delovali pri nas, je seveda drugo vprašanje. Finance niso relevantni primer, ker je mogoče kupiti zgolj naročnino na tiskano verzijo, ki poleg nudi še spletni dostop.