SAS na levi in WPS na desni.
vir: WikipediaVse skupaj se je začelo pred slabimi 10 leti v Veliki Britaniji, ko se je manjša razvijalska hiša World Programming spravila k razvoju lastnega statističnega programa WPS, namenjenega poganjaju makrojev za bistveno dražji vodilni statistnični/business intelligence paket družbe SAS. SAS uporabljajo srednja in velika podjetja za analizo svojih podatkov in oblikovanje poslovnih odločitev, pride pa v obliki zdaj že nekoliko zastarelega vmesnika za pisanje tekstovnih makrojev, še posebej tečno pa je razhroščevanje in popravljanje obstoječih skript (še celo malo huje kot z SPSS). WP je tu začutil priložnost, zato so okoli l. 2003 nabavili izobraževalno različico SASA (ki ne dovoljuje komercialne uporabe) ter vse njihove uporabniške priročnike in na tej podlagi izdelali zelo dosledno in popolno kopijo izvajalnega okolja za SAS skripte, celo tako daleč, da so imena funkcij, imena parametrov, privzete vrednosti parametrov, idr. vse iste. WPS torej zna poganjati obstoječe SAS skripte, stane bistveno manj in omogoča bistveno lažje popravljanje in dograjevanje skript. Tak inovativni izdelek pa je zarezal v SAS-ove prihodke, zato so se odločili za tožbo. Očitali so jim kršitev licence za omenjeno izobraževalno kopijo in pa kršitev avtorskih pravic na uporabniških priročnikih. Po domače, hoteli so dokazati, da lahko bodisi z enim ali z drugim močno omejijo uporabnika programske opreme pri tem, kaj lahko počne (nekako tako, kot razmišlja založniška industrija za e-knjige, glabo in filme).
Angleški sodnik se lani tega časa z njimi že tako ni strinjal, za vpak primer pa je zadevo posredoval še Sodišču EU, ker je relevantno pravo zapisano v zakonodaji EU.
Direktiva o pravnem varstvu računalniških programov, sprejeta l. '91 in nekoliko posodobljena l. '99, vzpostavlja ključno ravnotežje med interesi avtorjev računalniških programov, ki želijo zaradi obsežnih vložkov preprečiti njihovo nezakonito distribucijo, in interesi konkurentov in uporabnikov, ki jih zanima interoperabilnost z drugimi rešitvami, v smislu integracij, izvoza podatkov in podobnega. Za pravicami avtorjev (1-4. člen) tako pridej na vrsto še drugi, in 5. člen izrecno dovoli zakonitemu pridobitelju programa, da brez dovoljenja imetnika pravice opazuje, proučuje ali testira delovanje programa zato, da dožene ideje in načela, ki so osnova kateremukoli elementu programa, če to stori v okviru dovoljene uporabe programa. V naslednjem členu je dovoljeno celo dekompiliranje, če je to potrebno za dosego interoperabilnosti s programom (npr. za odpiranje .doc datotek, ali za priklop v Windows omrežje).
S tema členoma je, tako sodišče, predmet avtorskopravne zaščite izrecno omejen na izraz avtorjeve intelektualne stvaritve (se pravi, na kodo ali izvršljivko) in nikakor ne zajema tudi idej in principov, na podlagi katerih je bil ta izraz pripravljen. Glavni razlog za to je, kot je sodišče povzelo po mnenju generalnega pravobranilca, v tem, da bi nasprotna razlaga omogočila monopolizacijo idej in s tem znatno omejevanje tehnološkega napredka v branži.
Kot v 57. točki svojega mnenja izpostavlja Generalni pravobranilec, bi dopuščanje možnosti avtorskopravne zaščite na funkcionalnosti določenega programa v kali zavrlo razvoj nove in sveže programske opreme:
Takšna delitev velja v celotnem avtorskem pravu - zaščitena je avtorjeva kreativna storitev, ne ideja sama, kajti če bi bilo tako, bi že od prvega napisanega ljubezenskega romana, potopisa ali detektivke konec z prav vsem leposlovjem, je nedavno zapisal ugledni pisatelj Paulo Coelho v svojem komentarju na širjenje njegovih knjig po torrentih.
Odločitev je zaradi številnih podobnosti že sprožila primerjavo z ameriškim primerom Oracle v. Google, ki zadeva prav Googlovo uporabo Javanskih API vmesnikov in nekatere kode. Odločitev porote in naš komentar lahko pričakujemo kmalu.
