Prva razlika je v tem, da je Arnoldova sama poskrbela, da je bil lanski članek umaknjen. Na Twitterju je zapisala, da so odkrili, da rezultati v članki niso bili ponovljivi, in se ob tem opravičila, ker svojega dela ni opravila dobro. Ni iskala izgovorov, odkrito je zapisala, da so pri nadaljevanju študije ugotovili, da starih rezultatov ni bilo možno ponoviti, prvi in drugi avtor (ki je izvajal eksperimente) pa v laboratorijskem dnevniku nista več našla vseh zapisov. Prvi in drugi avtor sta bila Inha Cho in Zhi-Jun Jia.
Odziv na objavo je bil soglasno pozitiven, pri čemer so raziskovalci z vsega sveta pohvalili tako samo početje (brezpogojen umik članka ob odkritju težave) kot tudi način (opravičilo s kratkim opisom težave brez iskanja izgovorov). Ob tem znanstvena srenja ponovno opozarja na krizo ponovljivosti, ki so jo naprej odkrili v psihologiji, sedaj pa tudi v drugih disciplinah. Zaradi pritiskov po objavah in praksi revij, da objavljajo le pozitivne rezultate (medtem ko so negativni rezultati prav tako pomembni!), raziskovalci včasih prehitro pošljejo rezultate v objavo, slabo dokumentirajo svoje metode, v res izjemnih primerih pa smo bili priče tudi nepoštenosti in fabriciranju rezultatov.
Arnoldova se je odzvala zgledno in častno, pri čemer pa gotovo pomaga, da ima Nobelovo nagrado. Arnoldova je redna profesorica na Caltechu, vodi veliko in uspešno znanstveno skupino, sedi v Googlovem upravnem odboru in opravlja še številne druge funkcije, s katerimi so profesorji tako zaposleni. Zato ni presenetljivo, da ni imela časa dovolj podrobno pogledati članka in vsega raziskovalnega dela, da bi odkrila težave. Da tega ni storila, je priznala tudi v opravičilu. In tu pridemo do srži problema.
Arnoldova je, kakor vsi redni profesorji s stalnim mestom (tenure), zaščitena bolj kot panda. Njeno opravičilo je naletelo pozitiven odziv. Za kakšnega mlajšega kolega, čigar Twitterja tako ali tako nihče ne bere, pa bi umik članka zlahka pomenil resen udarec v znanstveni karieri. Morda tudi konec, saj je odvisen od lovljenja razpisov in neskončnega publiciranja. In ne bilo smelo biti tako. Prvič, končati bi se moral nor tempo, ki znanstvenike sili v tako hitro publiciranje, da niti preverjati in ponavljati rezultatov nimajo časa. Drugič, umiki člankov so tudi ob najskrbnejšem delu in nadzoru sestavni del znanosti. Znanost mora biti skeptična in ko pridejo na plan novi rezultati, se znanstvene teorije ustrezno nadgradijo. Zato umik člankov, kadar razlog ni nepoštenost, ne bi smel predstavljati nobenega madeža v karieri. Vsa največja odkritja so nastala tako, da so ovrgli stare teorije (pa četudi niso formalno umaknili člankov).
