Imajo starši pravico brskati po sobi svojega polnoletnega otroka?

Hja, lepo je brati vsa mogoča razmišljanja, ki pa v konkretnem primeru lahko da prav nič ne pomagajo. Tako je pač življenje...

Lepo je, če so v družini "urejeni" odnosi in zaupanje, o katerem mnogi pišejo.
Lepo je, če so tako starši kot otrok zmožni argumentiranega dialoga in s tem reševanja problemov.

Pride pa do situacij, ko vse to prav nič ne pomaga. Recimo še tako razgledan staarš lahko pametuje za druge, a ko gre za konkretno njegovega otroka, ima druga merila in ga prav nič ne premakne. Otrok ima lahko še tako prav, se trudi še tako pogovarjati in argmentirati, lahko ima tudi zakon na svoji strani, a vse je bob ob steno. Si na situaciji "take it or leave it", ki pri določeni starosti (polnoletnosti) enostavno privede do tega, da greš na svoje. In povem vam, da to osvobaja. Ne samo otroka, tudi starše. Meni se je po taki potezi odnos s starši temeljito izboljšal (po skoraj letu dni brez vsakršnih stikov). Šok je bil zanje mnogo večji kot zame. Bili smo pa na bojni nogi že zaradi malenkosti kot je 1x dnevno tuširanje...

Torej moj nasvet: pogovor da, a ni rečeno, da bo kaj pomagal. Sprijazni se oz. zbiraj pogum in voljo, da greš na svoje. Bo že šlo če imaš voljo!