Mehki igralniki videa

• Mato Žgajner Jure Čuhalev :: 2. maj 2003

Ena izmed bolj priljubljenih oblik zabave v današnjem času je zagotovo gledanje filmov -- kljub temu, da vsak film v kinu izgleda bolj čarobno, se mnogo premier vsak dan odvrti na računalniških ekranih in domačih televizorjih, gledamo pa jih iz udobnih naslonjačev. Namesto da kupimo karto, moramo v takšnem primeru seveda nekje stakniti film, ki si ga bomo ogledali, pomembno vlogo pa igra tudi predvajalnik teh video datotek. Da bi bili užitki vseh vas ob gledanju čim večji, smo preizkusili deset brezplačnih programov te vrste, osem za Windows, dva za Linux, v upanju da boste izbrali najbolj primernega. Luči so se ugasnile, projektor hrešči, vas pa vabimo k branju.

Na prvi pogled in drugi dotik

V tem delu članka se bomo osredotočili na intuitivnost uporabniškega vmesnika posameznega programa, hitrost ter splošno uporabnost. Na splošno bomo ocenili dani vtis, ki smo ga dobili pri uporabi programa. Pod vsak komentar smo prilepil tudi sliko vsakega predvajalnika, najprej v privzeti, nato pa še po lastnem okusu izbrani kožici™. Seveda vam moramo tudi razložiti, kako smo dotične programe testirali. Sistem smo naložili na novo, ter nanj naložili osnovno verzijo DivX kodeka ter zadnji osnovni stabilni XviD kodek. Tudi testna datoteka, s katero smo obremenjevali vse programe, je prosto dosegljiva iz spleta, dobite pa jo lahko na tem naslovu. Kako so se programi podrejali našim zahtevam? Berite dalje!

Winamp

Winamp je program, prvotno namenjen predvajanju zvočnih datotek. Njegov inovativni uporabniški vmesnik nas spremlja že dolga leta, v tem času pa je program prilezel iz razvojnih različic do verzije 2.91. Dostim ljudem se je v srce vsidral kot najbolj izpopolnjen predvajalnik avdio datotek na trgu, nasičenem z neuporabno Mečino. Šele pred kratkim so programerji v Winamp vgradili podporo za predvajanje videa. Večina ljudi ga uporablja za predvajanje MP3 datotek in tudi nam že vdano služi že kar nekaj časa, saj smo se močno privadili njegovega uporabniškega vmesnika. Nasploh je zelo pregleden, za skoraj vsako funkcijo imamo tudi bližnjico na tipkovnici, žal pa se teh bližnjic ne da nastaviti po lastnem okusu. Njegova največja prednost pred ostalimi predvajalniki se skriva v njegovi internetni skupnosti, saj je kopica spalničnih programerjev in oblikovalcev ustvarila malo morje vtičnikov in še več preoblek. Ni važno ali ste ste satanist, skejtar, trekie ali oboževalec Britney, na Winampovi domači strani boste našli preobleko, ki vam bo ustrezala. Tudi osnovna izgleda precej dobro, a se je kmalu naveličamo. Edina slabost omenjenega programa je to to, da so pozicije gumbov stalne in je s tem posledično svoboda oblikovalcev manjša. Na splošno daje Winamp dokaj pozitiven in zaokrožen vtis.

Winamp je med vsemi predvajalniki najbolj neenakomerno obremenjeval procesor. Če pogledate na spodnji graf, lahko vidite, da je obremenitev nihala med 30 in 70 odstotki. Popvrečna obremenitev je tako približno 50%, kar je v primerjavi s ostalimi programi še precej normalna vrednost.

RadLight

Z Winampom nima ravno veliko skupnega, saj je očitno namenjen predvajanju skoraj izključno video posnetkov. V osnovni preobleki ga je dokaj enostavno obvladovati, edina stvar, ki se nam je zdela kot nepotreben detajl, v resnici pa je uporabna, je vrsta majhnih elips, ki prikazujejo potek filma. Bližnjice na tipkovnici, ki jih je dokaj dosti, je mogoče nastavljati po željah, kar je pohvalno, sicer pa so tako ali tako izbrane premišljeno ter so dobro razporejene. Drugače na delovanje nimamo pripomb, tudi preoblek je na voljo kar nekaj -- sicer jih še zdaleč ni toliko kot pri Winampu, so pa zato bolj svobodno narejene, saj položaj gumbov ni strogo določen. Programu v bistvu ne moremo ničesar očitati. V oči nas je zbodlo le to, da je program malce okrnjena verzija močnejšega predvajalnika, pa čeprav je funkcij še vedno veliko.

Obremenitev, ki jo je nad testirnim Athlonom izvajal program RadLight, le bila ena izmed najbolj enakomernih, kar lahko sami opazite, če graf obremenitve primerjate z Winampovim. Kljub temu pa je bila povprečna raba procesorja enaka kot pri slednjem, saj je prav tako znašala 50%.

BSPlayer

Najbolj priljubljen predvajalnik na spletu med oboževalci domačih premier se je prikupil tudi nam. Brez da bi morali brskati za datotekami s prevodi, nas je presenetil z izbiro domačega jezika v meniju, pa čeprav smo vneti zagovorniki uporabe angleškega jezika v programih (česar se janezek nauči, to janez zna press). o fukncijah pa tako ali tako ne gre izgubljati besed. Pozitivna je tudi majhnost in enostavnost namestitve, saj program ne zapisuje dosti podatkov v register, ne nalaga datotek tipa .dll in se ga lahko rešimo kar z izbrisom njegovega domačega direktorija. Preobleke so bolj kot ne razmetane po spletu in je treba za njimi malo pogooglati, vendar pa se vedno najde kakšna prikupna in uporabna. Zasluženo priljubljen, zasluženo prvi.

Ta predvajalnik si je med uporabniki ustvaril dokaj dober ugled, kar so naši preizkusi samo še potrdili. Obremenitev procesorja je bila najmanjša na testu, gibala se je okrog tridesetih odstotkov in bila precej enakomerno porazdeljena.

Windows Media Player 9

Mnogi se ga otepajo na vse pretege, nam pa se sploh ni zdel slab. Na spletu se dobi veliko število dobrih preoblek in po mojem mnenju so med vsemi najbolj dodelane. Možno ga je tudi pospraviti v opravilno vrstico, vendar pa ni vse tako lepo. Popolnoma ga boste lahko izkoristili samo v polnem načinu, ko ne bo preoblečen, saj z modno preobrazbo mnoge funkcije izginejo. Pokarati moramo tudi hitrost nalaganja, medtem ko se pri igranju obnaša konkurenčno. V naših očeh je uporaba programa Windows Media Player v kombinaciji s tako opevanim VobSub idealna rešitev, če se vam ne ljubi nameščati konkurenčnih programov. Če lahko le odmislite predsodek, da vam je bil program vnaprej nameščen ter tako na nek način vsiljen, boste lahko z njim preživeli premnoge flimske urice.

V nasprotju z BSPlayerjem Windows Media Player med gledalci DivX filmov ni najbolj priljubljen. Kljub temu pa je bil na testu obremenitve centralnega procesorja konkurenčen. Med predvajanjem posnetka je bila obremenitev zelo enakomerna in vedno v bližini, a pod vrednostjo 50 odstotkov.

Zoom Player 3.0

Zlata sredina ni vedno tako zlata, dokaz za to je Zoom Player. Program je povprečen v vseh svojih pogledih. Seveda vam ne moremo preprečiti uporabe programa, saj se le-ta obnese v redu, a žal nima nobene dodatne uporabnosti, ki bi ga vlekla iz sivega povprečja. Igralnik žal nima podpore prikazovanju podnapisov, a ga kombinacija s programom VobSub naredi uporabnega tudi v tem pogledu. Izgled je očesu všečen ter dodelan, od funkcij pa gre omeniti zelo dobro upravljanje programa z miško, saj lahko med samim igranjem filma samo z uporabo miškinega kolesca ter levega gumba nastavljate večino lastnosti slike, kar je pohvalno. Tudi preoblekice za program so všečne, a spet niso višek oblikovalske žilice. Program kar preizkusite, saj izgleda v redu ter se ga da lepo uporabljati ter ne povzroča težav, a mu vseeno manjka Žmoht™.

Pri porabi procesorskega časa je program še en predstavnik večine. Zoom Player ni izstopal niti pozitivno niti negativno. Spet lahko pohvalim dokaj stabilno obremenitev, ki se v povprečju vrti okrog petdesetih odstotkov -- graf je le malce bolj razgiban kot pri igranju datoteke z Windows Media Playerjem.

ViPlay

ViPlay nam je povzročil malo težav. Napaka v datoteki s podnapisi ga je edinega kar nekaj krat sesula. Poleg tega smo opazil tudi močno podobnost z Winampom -- dvomimo, da smo edini, ki tako mislimo. Predvajalnik je nasploh soliden, tudi podpora podnapisom svoje delo kakovostno opravi, čeprav lahko na šumnike pozabimo. Razočarala me je predvsem majhna izbira kožic, saj sem jih našel le kak ducat, pa še od teh je bila večina klonov ostalih predvajalnikov. Delovanje je zopet normalno, morda bi pohvalil lepo ikonico programa, sicer pa: Deja Vu, uporaben si, ampak ne izstopaš. Smo te že videli, sedi, tri.

Tudi ViPlay se je obnašal kot vsi ostali, v povprečju znaša raba procesorja kakšnih 50%. iz grafa je tudi dobro razvidno, da je posnetek predvajal zelo stabilno, celo najbolj stabilno na testu, kar je vsekakor pozitivno.

Media Player Classic

Windows Media Player je v svoji sedmi izdaji med uporabniki sprejel neodobravanje. Mnogi so še naprej uporabljali preprosto in uporabno verzijo 6.4, čeprav je ta počasi postajala zastarela. Avtor Media Playerja Classic je vso stvar malo posodobil in ji dodal par funkcij, tako da se lahko kosa s sodobnimi predvajalniki, vseeno pa ji za prodor v prvo vrsto zmanjka sape. Vmesnik izgleda všečno in je uporaben, vseeno pa bi mnoge razveselila podpora preoblekam. Če vas to ne moti, kar sezite po njem, zavrtite Casablanco in uživajte v nostalgiji ob prihranjenih sistemskih sredstvih.

Predzadnji predvajalnik za Windows, ki izgleda kot Windows Media Player 6.4, nam ni ponudil večjih presenečenj. Obremenitev procesorja je bila vseskozi blizu petdesetim odstotkom, na grafu pa so vidni bolj strmi padci in dvigi, torej je ocena enakomernosti obremenitve malce nižja.

n.player 1.2

Tole pa je najbolj čuden tič na testu. Za začetek smo imeli težave s samo vzpostavitvijo delovanja, saj je bilo potrebno prej namestiti Windows Media Player 9. Nato smo ga preizkusno pognali ter po nekem času hoteli zapreti, a nikakor nismo našli gumba za končanje programa. Šele po času nam je bila dana programova modrost -- križec se pojavi šele, ko ga požgečkamo z miško. Podnapisi so se naložili samodejno, kar je pohvalno, a je ročna nastavitev le-teh spet terjala premnogo živcev. Enako kot Windows Media Player se lahko n.Player skrije v opravilno vrstico in dela družbo jezikovnim nastavitvam. Med omejeno izbiro preoblekic smo našli eno, ki nam je bila zelo všeč. Če želite alter-program, ga priporočamo, saj je navkljub svojim muham precej uporaben.

Po naši oceni med najslabšimi na testu, obremenitev je sicer dosti bolj enakomerna kot pri Winampu, a je kljub temu manj stabilna kot pri ostalih predvajalnikih. Prav tako je v povprečju najbolj obremenjeval CPU, kar za slabih 60 odstotkov.

Podpora prikazovanju podnapisov

Med gledanjem filmov je zelo pomembno, ali program nosi podporo prikazovanju raznih podnapisov. Nekateri imajo renderirno enoto za prikazovanje raznih tipov podnapisov že vgrajeno ter jo samodejno prilepijo na igrano sliko, drugi programi žal te funkcije nimajo. Ravno zato smo sestavili pregledno tabelo, iz katere boste lahko razbrali, kaj od podpore prikazovanju podnapisov lahko pri določenem programu pričakujete, spodaj pa vas čaka tudi legenda, ki pripada tabeli.

Tabela 1: Podpora za podnapise
	VobSub	sam. nalag.	roč. nalag. (št. klikov)	podpora šumnikom	vertik. nastav. pozic.	nastav. pisave	izbira jezika	prozor. ozad.	nastav. zamika	ostalo
Winamp1	da	1	1	1	1	1	1	1	1	1
RadLight	da	da	da (1)	da	da	da	ne	da	da	senčenje
BSP	da	da	da (1)	da	da	da	da	da	da	izbira barve ozadja podnapisov
WMP91	da	1	1	1	1	1	1	1	1	1
Zoom Player1	da	1	1	1	1	1	1	1	1	1
ViPlay	da	da	da (3)	ne	da	ne	da	da	da	izvažanje v formatu .vsf
MPC	da	da	da (2)	da	da	da	ne	da	da	podrobne nastavitve izgleda
n.player	da	da	delno* (3)	da	da	ne	ne	da	ne	črno ozadje okvir. s podnap.

* - ročno lahko izbiramo med vsemi datotekami v istem direktoriju, ki bi lahko bile podnapisi, ne moremo pa iskati po celem disku
¹ - predvajalnik ne podpira podnapisov.

Legenda

• VobSub - VobSub je programček, s katerim lahko podnapise prikazujemo v vsakem predvajalniku. Edini pogoj je, da so v isti mapi kot predvajan posnetek in da imajo enako ime kot predvajana datoteka. Preventivno sem preverjal, če lahko živi v sožitju s testiranimi programi.
• Samodejno nalaganje - predvajalniki, ki imajo možnost samodejnega nalaganja podnapisov, pobrskajo po mapi, v kateri je predvajana datoteka, in poiščejo podnapise. Ti morajo, kot pri uporabi VobSuba, imeti enako ime kot datoteka s posnetkom.
• Ročno nalaganje (število klikov) - nekateri programi nam omogočajo, da sami odpremo podnapise z katerega koli mesta na disku. V oklepaju sem napisal še število klikov, potrebnih da se dokopljemo do okna za brskanje po disku
• Podpora šumnikom - ta fukncija označuje, ali zna program pravilno prikazovati podnapise, ki vsebujejo šumnike.
• Vertikalna nastavitev pozicije - če program podpira Vertikalno nastavitev pozicije podnapisov, jih lahko sami prestavljamo gor in dol po zaslonu.
• Nastavljanje pisave - za boljši prikaz podnapisov nam nekateri predvajalniki omogočajo spremembo pisave, njene velikosti in barve.
• Izbira jezika - ako posedujemo datoteke s podnapisi v več jezikih, lahko s pomočjo te funkcije nastavimo, v katerem jeziku bi jih želeli gledati.
• Prozorno ozadje - za razliko od podnapisov na televiziji jih lahko na računalniku ponavadi gledamo brez grdega črnega okvirčka oziroma le-tega naredimo polprosojnega
• Nastavitev zamika - večkrat se zgodi, da se podnapisi prikazujejo prehitro ali prepozno in so zato neuporabni. To lahko popravimo z nastavitvijo zakasnitve (delay) v nekaterih predvajalnikih.
• Ostalo - pod "ostalo" smo navajali funkcije, ki po večini obstajajo le v posameznem programu in nimajo večje pomembnosti.

Winamp, Windows Media Player, in Zoom Player so reveži, v katere si boste podnapise pričarali le z uporabo VobSuba, medtem ko se je ostala petorka bolje izkazala. Nalaganje podnapisov je malce slabše izvedeno pri n.playerju, saj morajo le-ti biti vedno v isti mapi kot video posnetek. Pri ViPlayu tega problema ni, vendar pa je moteča nepodpora šumnikov, kar ga naredi dosti manj uporabnega za prebivalce Kokoške. Ultimativni zmagovalci kategorije Podnapisi so Media Player Classic, RadLight in BSPlayer -- vsi nam ponujajo kopico nastavitev, zadnja dva imata že v glavnem oknu gumb za nalaganje podnapisov. Edina razlika med njimi je, da lahko v Media Playerju Classic in RadLightu za boljšo vidljivost besedilo senčimo, v BSPlayerju pa ga postavimo na ozadje, kateremu tudi določimo barvo.

Igralniki videa v Linuxu

V Linux okolju niti ni tako velike izbire predvajalnikov. Večina uporablja mplayer ali xine. Obstaja tudi cela množica grafičnih vmesnikov, ki poskrbijo za to, da se predvajalnik čim bolj sklada z namizjem, ki ga uporabljate. Oba predvajalnika sem testiral na XFree86 4.3.0-0ds3v1 v CVS različici KDE okolja ter 2.4.18 jedru na Debian "unstable" verziji sistema. Uporabljal sem nVidiine 1.0.4349 gonilnike za pospeševanje XFree86 ter x11 gonilnik za prikaz slike.

MPlayer

MPlayer velja je najbolj razvpiti predvajalnik v svetu odprte kode. Sposoben je uporabljati dekodirnike, pisane za okolje Windows, in vsebuje mnogo kode, za katero so mnogi mnenja, da je licenčno sporna. Avtorji imajo seveda svoje argumente proti temu toda dejstvo ostaja: mplayer je sposoben prebavati skoraj karkoli mu podtaknete, pa naj bo to navaden DivX ali pa SVCD v .bin datoteki oziroma kar DVD plošček. Ne ustraši se niti RealPlayer ali QuickTime formata. Edino, kar vas lahko ustavi je to, da boste morda potrebovali primerne knjižnjice. Seznam podprtih formatov si lahko ogledate tukaj. Program niti nima težav s podnapisi, le včasih jih je dobro iz kodnega nabora win1250 spremeniti v kaj bolj nam domačega, recimo iso-8859-2, da bomo zagledali šumnike.

Seveda smo mplayer prevedli z optimizacijami za naš sistem. Le tako lahko dosežemo najbolj optimalni izkoristek sistema. Na testnem Athlonu 1200 predvajanje testnega posnetka v celozaslonskem načinu ni obremenilo procesorja za več kot 5 odstotkov, pri predvajanju v oknu pa se je številka gibala pod 2%. Če te vrednosti primerjamo z obremenitvami na sistemu Windows (30 - 50 odstotkov), kmalu vidimo, da foldanje med gledanjem filma v Linuxu ni več težava :). Preizkusili smo tudi neoptimizirano različico. Pri tej je poraba pri gledanju v oknu hitro narasla nad 12% v okenskem in nad 22% v celozaslonskem načinu.

Xine

Naslednji predvajalnik za Linux, ki smo si ga odgledali, je Xine. Uporabili smo različico, ki je vključena v Debian "unstable" vejo (0.9.20). Po zmogljivosti je zelo podoben MPlayerju. Čeprav avtorji malo bolj pazijo na licenčne pogoje, ni težav s predvajanjem videoposnetkov ali sukanjem DVD plošč. Ne manjka podpora podnapisom, čeprav tudi tu velja, da se bomo morali ukvarjati s pretvorbo v druge kodne nabore, če bomo želeli ugledati vse naše znake.

Po porabi procesorskega časa je primerljiv z MPlayerjem. Naj še enkrat poudarimo, da se predvajalnike resnično splača optimizirati za vaš sistem, saj distribucije optimizirajo v najboljšem primeru za Pentium procesorje. Zelo nam je bil všeč grafični uporabniški vmesnik, ki nam je deloval veliko bolj napreden in bolj zmogljiv od MPlayerjevega. Še posebaj smo bili navdušeni nad downloadanjem preoblekic za program kar direktno iz predvajalnika :).

Sklepne misli

Tako, test je gotov in čas je za odločitev. Vsi predvajalniki, z izjemo n.playerja, so procesor obremenjevali največ za 50%. Glede na stabilnost obremenitve je vodilni ViPlay, tesno za njim Windows Media Player, razočara pa Winamp z izredno neenakomernostjo obremenitve. Vsekakor moram za zmagovalca tega testa proglasiti BSPlayer, saj je njegova raba procesorja v povprečju le malo več kot trideset odstotna. Vsi, ki vam je moto "Oj lenoba, zvest ti bom do groba!", lahko obdržite Windows Media Player. Ob napadu delavnosti si priskrbite še VobSub in preskrbljeni ste za nekaj časa. Tudi tistim, ki uporabljajo Winamp, ne bo treba iskati alternative, avanturiste, ki bi radi vsak dan novo presenečenje, pa bi znal pritegniti n.player. Vsi ostali, ki iščete le ultimativni predvajalnik in niste pripravljeni sprejemati kompromisov, pa imate dve izbiri. Sam vam vsekakor priporočam BSPlayer, ničesar pa ne boste pogrešali, če si namestite RadLight. Kaj pa Linux? Naš osebni favorit je mplayer, ki ga poganjamo neposredno iz xterminala in nato krmilimo s tipkovnico. Če bi se pa odločali za predvajalnik na podlagi grafičnega vmesnika, bi pa izbrali Xine. Seveda to nista edina predvajalnika, hkrati pa tudi niste vezani na njuna grafična vmesnika. Tako obstajata na primer tudi KMPlayer ter Sinek. Želimo vam veselo gledanje legalnih video vsebin!

Koristne povezave

• Winamp - Domača Stran - Download - Preobleke
• RadLight - Domača Stran - Download - Preobleke
• BSPlayer - Domača Stran - Download - Preobleke
• Windows Media Player - Domača Stran - Download - Preobleke
• Zoom Player - Domača Stran - Download - Preobleke
• ViPlay - Domača Stran - Download - Preobleke (na dnu strani)
• Media Player Classic - Domača Stran & Download
• n.player - Domača Stran & Download - Preobleke
• mplayer - Domača Stran - Download & Preobleke
• Xine - Domača Stran - Download - Preobleke