Prilagoditev Windows XP

• Mato Žgajner Matej Huš :: 27. apr 2003

Windows XP so na prodajnih policah že precej časa, tako da so si v tem času utrli pot na marsikateri računalnik. Windows XP so - kot večina Microsoftovih sistemov - ogromni, saj vsebujejo na tone takšnih in drugačnih zmožnosti, ki jih morda ne boste nikoli potrebovali. Windows XP pri privzetih nastavitvah sicer predpostavijo, kakšen operacijski sistem bi potreboval uporabnik, ki ustreza profilu splošnega uporabnika, a s takšnim sistemom seveda nikoli nismo popolnoma zadovoljni.

Nekateri uporabniki si tako želijo svoj sistem karseda grafično oskubiti in jim je pomembna zgolj in samo hitrost, druga skupina si na drugi strani želi Windows prilagoditi za čim lepši videz, za hitrost pa jim ni toliko mar. Vsled tega je tudi pričujoči članek razdeljen v tri dele; prvi del je namenjen uporabnikom, ki si želijo narediti Windows čimbolj privlačne, v drugem delu pa so zbrani nasveti za drugo množico -- za tiste, ki zahtevajo brezpogojno hitrost. Dodan je še krajši del, v katerem je opisanih nekaj trikov in funkcionalnosti Windows XP, ki so zelo koristne in pripomorejo k hitrejšemu delu z računalnikom.

Pazite le na dejstvo, da se optimizacija in prilagoditev do neke mere izključujeta. Lepši sistem kot si boste pripravili, počasnejši bo, in obratno, hitrejši sitem kot boste imeli, grafično revnejši bo. Na vas je, da izberete pravo mero obojega.

Vizualna prilagoditev

Dolce stil nuovo

Prva stvar, ki jo po namestitvi takoj opazimo, je popolnoma spremenjen grafični vmesnik v primerjavi s prejšnjimi operacijskimi sistemi.

Nekaterim uporabnikom, vajenim starega izgleda, izgleda novi kičasto in otročje, drugim je prav pri srcu in se nanj takoj navadijo. Pri Microsoftu so poskrbeli za oba tabora. Vsi, ki vas nov izgled moti, si lahko z nekaj kliki pričarate nazaj klasični izgled. Z desnim klikom na namizje in izborom Properties se vam odpre okno, kjer lahko na prvem lističu Themes v spustnem seznamu le-te tudi spreminjate. Z izbiro možnosti Windows Classic in potrditvijo izbire z OK se vam prikaže dobro znano sinjemodro namizje in celoten sistem oken, znan že iz Windows 2000. Z ostalimi jezički tega okna lahko nastavljate še ostale vizualne parametre, kot so ozadje, ohranjevalnik zaslona in ločljivost, česar smo vajeni že od starejših Windows sistemov. Uporabite lahko tudi katero izmed Slo-Techovih ozadij.

Za vse, ki pa niste zadovoljni z novo in ne s staro temo, je na internetu moč najti milijone že vnaprej pripravljenih tem. Problem se pojavi, ker velika večina izmed njih ne deluje. Godljo nam je zakuhal Microsoft, saj v Windows XP teme brez ustreznega digitalnega podpisa nočejo delovati. In tistih pravih s podpisom je zelo, zelo malo. Iz zagate nas lahko reši tale programček, ki Windows XP pretenta tako, da nam ta dovoli uporabiti vse teme, torej tudi tiste, ki digitalnega podpisa nimajo. Po prenosu zaženite programček in kliknite Patch. Windows bodo sicer javkali, da jim prepisujete sistemske datoteke, a se za njih tegobe ne zmenite in mirno dokončajte postopek, nakar računalnik ponovno zaženite. Po vnovičnem zagonu bodo vse teme, ki ste jih potegnili z interneta (ThemeXP.org) delovale brezhibno, če jih boste seveda poprej skopirali v C:\WINDOWS\Resources\Themes.

Spremenite si lahko tudi posamezne ikone. Jeziček Desktop in izbira Customize Desktop ... vas pripeljeta do okna, kjer lahko spreminjate nekatere najosnovnejše ikone, kot sta My Computer in koš.

Vsi, ki vam to ni dovolj, lahko uporabite programček IconPackager, ki vam ponuja skoraj neomejene možnosti spreminjanja ikon. Poti do novih sličic na internetu je več, ena izmed njih pa vodi tudi na WinCustomize. Na žalost ali na srečo je IconPackager shareware program, kar pomeni, da ga lahko legalno uporabljate le 30 dni. Po tem času ga preprosto odstranite. Ko vas bo med postopkom odstranitve vprašal, ali obnovi redne ikone, preprosto kliknite ne, in ikone bodo navkljub odstranitvi programa ostale za vse večne čase.

Druga vizualna novost, ki pade takoj v oči, je spremenjen meni start. Če vam tudi ta novost ne ugaja, imate tudi tukaj možnost povrnitve starega menija. Z desno tipko kliknite na opravilno vrstico in v spustnem meniju, ki se prikaže, izberite Properties. Pokaže se vam okno z dvema lističema, kjer nas sedaj bolj zanima tisti, ki je poimenovan Start Menu. Ponuja vam izbiro Classic Start menu, ki vam vrne klasičen start meni, ki smo ga vajeni že od Windows 95. S klikom na Customize ... si ga lahko prilagodite še nekoliko bolj, kot ste bili vajeni doslej. Z izbiro klasičnega stila se bodo na namizju pojavile tudi standardne ikone, ki so bile prej skrite (My Network Places ter My Computer).

Do popolne stilne preobrazbe vaših Windows XP vas ločita le še dve prepreki. Zagonski zaslon oz. boot screen, ki ga gledamo ob vsakem zagonu računalnika in t.i. Login screen, prek katerega se prijavljamo v sistem. Mnogo slik, ki jih je moč uporabiti v ta namen, najdemo ponovno na ThemeXP.org. Začnimo z zagonsko sliko.

Ko boste želeno sliko prenesli z interneta in jo ekstrahirali, boste navadno našli t.i. readme datoteko z navodili, nekaj sličic za predogled in dve datoteki -- ntoskrnl.exe in ntoskrnlSP1.exe. Prva je prirejena za osnovne Windows XP, druga pa za tiste z nameščenim SP1, zato ju nikar ne zamenjajte. Če najdete v paketu le eno datoteko, je ta navadno za Windows brez SP1. Če ste ga že instalirali, več sreče prihodnjič, sicer berite dalje. Windows XP nato ponovno zaženite, le da jih tokrat s tipko F8 prisilite, da se zaženejo v t.i. "safe mode" (varni zagon). Sedaj datoteko prekopirajte v imenik C:\windows\system32. Po še enem ponovnem zagonu vas bo pričakala želena podoba.

Enak postopek je z oknom za prijavljanje, le da boste tokrat spreminjali datoteko logonui.exe. Ker se pri tem procesu igrate s sistemskimi datotekami, vam toplo priporočamo, da si pred kakršnimikoli akorbacijami priskrbite varnostne kopije datotek, ki jih nemeravate prepisovati. Če se vam slučajno primeri, da naletite na pokvarjen paket teh datotek in ste prepisali originalne datoteke, jih boste lahko tako uspešno obnovili iz varnostnih kopij. Ako boste šli vseeno preizkušat srečo, krivde kasneje ne valite na Microsoft.

Celostna podoba sistema je s tem uspešno spremenjena, a to še ne pomeni, da ne obstaja tisoče malenkosti, ki jih je še moč spremeniti. Spremenimo najprej naslovno vrstico že vgrajenega brskalnika, Microsoft Internet Explorerja.

• v meniju Start izberite Run ... in vnesite gpedit.msc.
• Izberite User Configuration, Windows Settings, Internet Explorer Maintenance, kjer kliknite izbiro Browser Title.
• Obkljukajte Customize Title Bars in v polje vpišite karkoli (ta vnos bomo še spremenili).
• Sedaj poženite še Registry Editor (Start/Run.../regedit/OK) in se prebijte do ključa HKEY_CURRENT_USER\Software\Microsoft\Internet Explorer\Main.
• Poiščite nastavitev Window Title, ki bo imela vrednost Microsoft Internet Explorer provided by karkoli. Spremenite ta vnos v kaj bolj prijetnega.

Gotovo poznate okno System Properties, ki si ga najlažje prikličete s sočasnim pritiskom tipk Windows (tipka z Windows logotipom) in Pause/Break. Na prvem jezičku so izpisane informacije o sistemu, kamor spadajo tudi podatki o lastniku računalnika, ki jih vnesemo že med namestitvijo. Če bi jih radi spremenili, sledite tem korakom:

• Odprite Registry Editor.
• Sprehodite se do ključa HKEY_LOCAL_MACHINE\SOFTWARE\Microsoft\Windows NT\CurrentVersion in tam po želji spremenite vrednosti za RegisteredOrganization ter RegisteredOwner

Vas motijo premajhne ikone na namizju? Njihova velikost se da spreminjati sicer tudi v lastnostih namizja, ki smo jih že omenjali, a le do meje 72 pik, kar je za nekatere, vajene večjih ikon iz npr. Macov, premalo. Če želite obiti to oviro, v registru poiščite ključ HKEY_CURRENT_USER\Control Panel\Desktop\WindowMetrics in spremenite vrednost Shell Icon Size na 128.

Spremenite lahko seveda še ogromno drugih nastavitev. Ker je nenehno "šarjenje" po registru zamudno, neprijetno in konec koncev tudi nevarno, je Microsoft izdelal programček, prek katerega lahko spreminjate nekatere druge vizualne lastnosti sistema. Program se imenuje TweakUI, brezplačno pa si ga lahko prenesete z Microsoftovih spletnih strani v paketu PowerToys. Vsekakor program vreden ogleda in preizkušnje.

S tem je stilna preobrazba vašega sistema končana, tako da se sedaj posvetimo še izboljšanju zmogljivosti.

Optimizacija za hitrost

Tako, prišli smo še do dela, ki je namenjen skupini uporabnikov, ki si želijo predvsem hitrosti, za stilno podobo sistema pa jim ni toliko mar. Omeniti velja, da nekatere izmed teh optimizacij na stilno podobo sistema sploh ne vplivajo (denimo optimizacija izmenjevalne datoteke, defragmentacija, vključitev DMA ipd.) in se jih lahko tako poslužite vsi, pri drugih pa žrtvujete nekaj "lepote" sistema. Odločitev je na vas.

Izmenjevalna datoteka

Izmenjevalna datoteka je slovenski izraz za angleško iztočnico swap file. Za kaj pri vsej stvari sploh gre?

Kljub temu da so se cene pomnilnika spustile in ga ima vsakdo od nas vsaj 128 MB, so programi še vedno požrešni in nimajo nikoli dovolj prostora. V primeru, da operacijskemu sistemu zmanjka prostega pomnilnika tako ne javi napake, temveč nekatere dele pomnilnika enostavno preseli v datoteko na disku. In to je izmenjevalna datoteka. Problem se pojavi, ker imajo diski nekaj sto tisočkrat daljše dostopne čase od pomnilnika ter nekaj stokrat nižje prenose, zato moramo izmenjevalno datoteko čimbolj optimizirati.

Windows shranjujejo izmenjevalno datoteko na že obstoječo particijo (za razliko od Linuxa in njemu podobnih), v WindowsXP pa domuje v pagefile.sys. Njena velikost je prilagodljiva; sami lahko nastavimo območje, v katerem se bo gibala, ali pa to prepustimo kar sistemu. Tretja možnost je njen popolni izklop, kar ni priporočljivo. Nekateri programi so trmasti in kljub megabajtom prostega pomnilnika trmasto pisarijo po tej datoteki. Strokovnjaki za najboljši izkoristek priporočajo 1,5- do 2-kratno velikost RAM spomina, a stvari so tu nekoliko nedorečene in v veliki meri unikatne za vsak računalnik, tako da je potrebno nekaj poizkušanja, da najdete optimalno vrednost.

Glavno vprašanje na tem mestu je, kam postaviti izmenjevalno datoteko in kako konfigurirati njeno velikost. Če imate v vašem računalniku več diskov, se zadeva najbolje obnese, če izmenjevalne datoteke razdelite na čim več njih, razen na sistemskega. Poudariti velja, da to velja izključno za diske - če datoteko razdelite med več particij na istem disku, se celotna zadeva upočasni. Za boljšo nazornost še primer. Imamo računalnik s tremi diski in s po dvema particijama na vsakem (C in D na prvem, E in F na drugem ter G in H na tretjem). Izmenjevalno datoteko bi sedaj razdelili med druga dva diska, če predpostavimo, da imamo na prvem sistem in to le na eno particijo na vsakem. V našem primeru bi imeli izmenjevalno datoteko na E in G ali na F in H.

Z vidika velikosti je najbolje izmenjevalni datoteki prilagoditi dinamično velikost, saj se tako izognemu morebitnim sporočilom o pomanjkanju pomnilnika. A pozor, ne bodite preveč varčni in ne nastavite privzete velikost prenizko. Če se izmenjevalna datoteka med delom povečuje se hkrati tudi fragmentira (glej naslednje poglavje), s tem izgubljamo na efektivnosti. Nastavite zadostno začetno velikost, tako da se bo med delom povečevala le v primerih izjemno pomnilniško zahtevnih procesov.

Parametre datoteke nastavljamo takole:

• Odprite okno System Properties.
• Pomaknite se na jeziček Advanced, kjer izberite prvi gumb Settings ....
• V oknu, ki se odpre, še enkrat izberite Advanced in nato gumb Change.

Pred nami se odprejo nastavitve, kjer lahko prilagajamo mnogo stvari, povezanih z izmenjevalno datoteko. Nastavitve potrdimo s klikom na Set in OK, v veljavo pa stopijo po ponovnem zagonu.

Defragmentacija

Morebiti se vam zgornja beseda zdi neznana, zato kratka obrazložitev na začetku. Vsakodnevno na svoj disk zapisujemo podatke in ta se počasi polni. Ko potem naenkrat zbrišemo datoteko, ki smo jo ustvarili pred nekaj meseci, nastane na njenem mestu luknja praznega prostora. Operacijski sistem potem prične shranjevati datoteke v te luknje in ker so včasih luknje premajhne, se datoteka razdeli po disku. Počasi se vsi podatki razdrobijo po trdem disku, tako da niso več zapisani eden za drugim, ampak so med njimi presledki praznega prostora. Ta pojav imenujemo fragmentacija in povzroča počasnejše branje podatkov z diska, saj mora diskovna glava prepotovati cel disk in vedno znova iskati podatke, namesto da bi jih lepo sekvenčno brala.

Proti fragmentaciji se borimo z raznimi orodji, ki vse podatke znova zapišejo na začetek diska in jih povežejo v logične celote, kar imenujemo defragmentacija. Enega takšnih programov dobimo že poleg Windows - imenuje se Disk Defragmenter. Poženemo ga kar iz podmenija Accessories/System Tools v meniju Start. Ako ste ga kdaj uporabljali, ste se najbrž zmrdovali nad njegovo hitrostjo oziroma bolje rečeno počasnostjo in imeli ste prav. Disk Defragmenter je pač osnoven program, ki ga prilaga k sistemu Microsoft in če želite kakšno bolj sofisticirano in ponavadi boljšo rešitev, boste morali poseči po namenskih programih. Na srečo je na tržišču mnogo orodij, ki takšnih hitrostnih težav nimajo, eden boljših pa je tudi Diskeeper, a čudežev vseeno ne smete pričakovati. Sploh na zelo polnih diskih defragmentacija traja ...

Vključite DMA

DMA je izjemno pomembna stvar za hitrost računalnika. Pravzaprav je največkrat krivec za to, da diski delujejo počasneje, kot bi morali, in da se pri peki CD-jev neprestano vklaplja "BURN-proof" (Buffer underrun protection). DMA je poseben način prenosa podatkov med diski in pomnilnikom, kjer procesorju ni treba sodelovati. Dandanes ta standard podpirajo že vse ATA naprave, vprašanje pa je, ali ga imate omogočenega tudi v Windows. Stari PIO način je namreč neprimerno počasnejši, procesor pa obremeni skorajda do kraja.

Vklopite ga na sledeči način:

• Odprite System Properties in izberite zavihek Hardware;
• kliknite Device Manager;
• razširite vejo pri IDE ATA/aTAPI controllers;z desno tipko kliknite na Primary in Secondary IDE Channel in
• izberite zavihek Advanced Settings, kjer izberete DMA if available za vse pogone.

Po ponovnem zagonu bo delo z diski in CD-ji bistveno hitrejše (če prej DMA še ni bil vklopljen, seveda -- alien-w).

Osnovna optimizacija prek vgrajenih orodij

Poglejmo si sedaj, kako lahko tisto najosnovnejšo optimizacijo sistema dosežemo z orodji in nastavitvami, ki so vanj že vključena, in katerih namen je iz sistema odstraniti čimveč neuporabljanih stvari in dodatkov, ki jih ne potrebujemo.

Dasiravno se sliši smešno, lahko najosnovnejšo optimizacijo sistema doseže že z njegovo preprosto uporabo. Windows ves čas spremljajo, katere aplikacije uporabljate in svoje ugotovitve zapisujejo v dinamično generirano datoteko layout.ini. Po treh dneh bo sistem ob vsaki daljši neaktivnosti (idle) začel sortirati datoteke po disku tako, da bodo tiste največ uporabljane dostopne kar najhitreje.

Če smo v prvem delu članka omenjali, kako si Windows čimbolj prilagodite in kako izpilite grafično podobo, velja sedaj omeniti, da vsa dinamična ozadja, sence in podobne stvari porabljajo prepotrebne sistemske zmogljivosti. Če ima vaš mlinček vsaj 128 MB pomnilnika in 300 MHz procesor, potem te stvari niso kritične, v nasprotnem primeru pa velja razmisliti o odstranitvi vseh interaktivnih ozadij in podobne šare.

Naslednja stvar, ki jo lahko storite, je odstranitev vseh odvečnih efektov. V zaslonskih nastavitvah imate na jezičku Appearance gumb Effects ..., kjer lahko nastavljate lastnosti posameznih vizualnih efektov, kot so glajenje zaslonskih pisav in podobni. Poskusite jih izklopiti čim več, saj boste tako pridobili na hitrosti.

Še več privzetih možnosti varčevanja s sistemskimi viri imate v oknu System Properties - natančneje na njegovem jezičku Advanced. Prikažejo se vam trije gumbi z imenom Settings ... S prvim nastavljate nekatere vizualne efekte. Priporočljivo je izklopiti vse, če želite vaš sistem pospešiti.

S klikom na drugi Settings ... gumb lahko opazujete uporabniške profile na računalniku. Priporočljivo je, da so ti čim manjši. Če vaš uporabinški profil zavzema preveč prostora, to upočasnjuje vašo prijavo v sistem. V takem primeru izbriše odvečne datoteke z namizja ali iz vašega poštnega nabiralnika. S klikom na tretji gumb Settings ... dobite še možnosti nastavljanja nekaterih parametrov zagona vašega sistema. Tu se nahaja tudi zloglasna nastavitev Automatically restart, ki ob morebitni napaki v sistemu (modri zaslon) le-tega samodejno ponovno zažene brez uporabnikove intervencije. Izklopite po želji.

Naslednji način pospeševanja vaših Windows XP je, da se znebite vse krame, ki vam krade prostor v pomnilniku. V ta namen lahko uporabite program System Configuration Utility, ki je bolj znan pod imenom msconfig še iz prejšnjih Windows sistemov. V tem programu lahko urejate nekatere sistemske datoteke, najpomembnejši pa je zadnji jeziček Startup, kjer izbirate, kateri programi se naložijo ob zagonu. Več nepotrebnih programov, kot boste odkljukali, hitreje se bo sistem zagnal in več prostega pomnilnika boste imeli. Vsekakor je priporočljivo, da programe, za katere ne veste čemu služijo, pustite na miru ;).

Prišli smo do tiste najobčutljivejše teme v NT operacijskih sistemih, to so servisi. Windows XP vsebujejo nešteto servisov in mnogi izmed njih se ob zaganjajo ob vsakem zagonu. Pregled nad vsemi servisi dobite, če v zagonsko vrstico vpišete services.msc, ki vam odpre okno, kjer so našteti vsi servisi in njihovi statusi. Za vsak servis lahko nastavite bodisi Automatic bodisi Manual zagon, prav tako pa lahko tiste najbolj vztrajne ustavite (stopped) ali celó onemogočite (disable). Kakorkoli že, kljub temu da so bile o servisih pisane že knjige, je še vedno nemogoče natančno reči, katere servise lahko ustavite brez težav za sistem. Servisov, kot so telnet, error reporting, FUS in podobni morda ne boste potrebovali nikdar in jih lahko onemogočite. Karkoli boste naredili, vedite, da če za nek servis niste prepričani, čemu služi, potem ga nikar ne onemogočite. S to vrsto optimizacije lahko pridobite ogromno, vendar je primerna zgolj za najizkušenejše uporabnike.

Naslednja zelo uporabna stvar, ki so jo prinesli NT sistemi, je prioritetiziranje servisov. V Task Managerju (sočasno pritisnite Ctrl+Alt+Del) lahko na jezičku Services določenim servisom z desnim klikom nastavljate različne prioritete. Uporabniškim programom lahko torej za čas uporabe nastavite visoko prioriteto, SETI-ju pa denimo ultra nizko. Prav tako lahko na jezičku Applications nasilno prekinete (ubijete) aplikacije, ki se ne odzivajo, torej so se "obesile". Na jezičku Performance lahko opazujete še nekaj statistčnih podatkov o sistemu.

Naslednja stvar, ki lahko malce pospeši delovanje vašega operacijskega sistema, je odstranitev odvečnih delov Windows XP. Microsoft namreč ni omogočil deinštalacije programja, kot je Windows Messenger, ki pride v paketu z Windows XP. Če želite odvečne komponente kljub temu odstraniti, se boste morali zateči k majhnemu triku. Poiščite sysoc.inf datoteko, ki je locirana v C:\Windows\Inf imeniku. Datoteka ima atribut skrito. Vse kar morate storiti je, da pobrišete vse besede hide v datoteki in nič drugega. Ko to storite, datoteko lepo nazaj shranite. Odprite Add/Remove Program ikono nadzorne plošče in odstranite neželene programe.

Hitrejše zaustavljanje sistema

Ko zaustavite sistem, Windows XP sprva počakajo nekaj časa; v tem času Windows XP poskusijo "lepo" končati vse tekoče programe, sicer jih prekinejo nasilno. Glavna ideja pospeševanja tega zaustavljanja je Windows prepričati, da dajo programom na voljo manj časa za končanje. Resnici na ljubo se namreč programi večinoma dokaj hitro zaprejo, programa, ki se je obesil, pa Windows tako ali tako navadno ne končajo lepo, temveč ga po izteku tega časa nasilno prekinejo.

Pot nas tudi tokrat vodi v register, natančneje pod ključ: HKEY_CURRENT_USER\Control Panel\Desktop\, kjer poiščite vnosa HungAppTimeout in WaitToKillAppTimeout. Vrednost prvega je navadno 5000 -- poskrbite, da taka tudi ostane -- drugega pa nastavite na 4000 (privzeto je 20000). S tem ste zmanjšali čas, ki ga zaustavitev lahko porabijo uporabniške aplikacije.

Podobno storimo tudi s časom, namenjenim zaustavljanjem servisov. Tokrat poiščite mapo HKEY_LOCAL_MACHINE\System\CurrentControlSet\Control, kjer tudi vnosu WaitToKillServiceTimeout nastavite novo vrednost na 4000. S tem ste zmanjšali še čas, ki ga zaustavitev lahko porabijo servisi. Nove nastavitve bodo stopile v veljavo po ponovnem zagonu.

Na tem mestu omenimo še manjši trik za uporabnike nVidia grafičnih kartic. V nadzorni plošči v podmapi Administrative Tools odprite okno Services. Poiščite servis z imenom NVidia Driver Help in njegov zagon spremenite iz Automatic na Manual. To bo onemogočilo samostojen zagon tega programa, ki ga tako ali tako verjetno ne potrebujete.

Izboljšajte The XP Prefetcher

"The XP Prefetcher" je servis, ki v Windows XP spremlja zagonsko proceduro in opazuje, kateri programi se zaganjajo, tako da jih lahko prihodnjikrat sistem hitreje poišče in zažene. Prefetcher sicer že s privzetimi nastavitvami svoje delo opravlja zadovoljivo, a z majhnim trikom ga lahko še izboljšamo. Ponovno bomo šarili po registru; tokrat nas zanima ključ HKEY_LOCAL_MACHINE\SYSTEM\CurrentControlSet\Control\Session Manager\Memory Management\PrefetchParameters. Sedaj poiščite vrednost Enable Prefetcher. Privzeta nastavitev zanjo je 3, z njeno spremembo na 5 pa lahko rezultate še izboljšate.

Triki

Za poslastico pa še nekaj trikov, ki naredijo uporabljanje Windows XP še prijaznejše in bi se jih lahko poslužili prav vsi. Nekateri izmed njih so vam morda že poznani ali jih je celo Microsoft vključil že v kakšno predhodno inačico Windows, a vseeno ne škodi, če samo tiste res najuporabnejše na kratko povzamemo tukaj.

Mrežna nadloga

Vsem uporabnikov, ki imate v svojih mlinčkih mrežne kartice, je gotovo znana nevšečnost, ki jo ta prinaša. Windows namreč sami predpostavijo, da mrežna kartica pomeni, da imate tudi dejansko mrežo z več odjemalci in s strežnikom. Kartici tako po privzetih nastavitvah ne dodelijo IP naslova, temveč ji dajo ob zagonu na voljo dve minuti, ki ju porabi za iskanje ustreznega strežnika, ki ji IP naslov dodeli. Računalnik je ta čas polno zaseden.

Zadeva seveda ni tako strašna. Če je vaš računalnik povezan v omrežje z delujočim DHCP strežnikom, ki skrbi za avtomatsko dodelitev IP naslovov, celoten postopek seveda ne traja prav dolgo; nasprotno, tega še opazili ne boste, zato se v tem primeru res ne gre vznemirjati. Na drugi strani pa seveda mnogo uporabnikov svojih računalnikom nima povezanih v omrežje, zato sta ti dve minuti iskanja DHCP strežnika odvečni. In tem je ta namenjen sledeči nasvet.

Tisti, ki imate lastno omrežje s fiksnimi naslovi, boste celotno stvar že znali pravilno postaviti, ako ste sami skrbnik omrežja, v nasprotnem primeru pa omrežnih nastavitev raje ne tikajte, da ne boste administratorju povzročili še več sivih las. ;)

Nevščenosti se torej znebimo tako, da Windows prepričamo, da ima kartica lasten IP naslov že ob zagonu. Z desno tipko kliknite na My Network Places na namizju in s spustnega seznama izberite Properties. Odpre se vam mapa vseh omrežnih povezav, kjer izberite Local Area Connection. Odprite njene lastnosti. V spisku protokolov nato izberite TCP/IP in izberite Properties. V oknu, ki se odpre, dodelite kartici stalen IP naslov, na primer 192.168.0.1. Če imate v računalniku več omrežnih kartic, postopek ponovite za vse, s tem da vsaki dodelite drugačen IP naslov. Po ponovnem zagonu čakanja ne bo več.

Vedno sveži Windows XP

Ker se odkriti hrošči in izdani popravki zanje tudi za sistem Windows XP nenehno množijo, je seveda nemogoče imeti vedno svežo verzijo sistema na CD plošči. Microsoft je v ta namen razvil sistem imenovan Windows Update, ki samodejno preveri, če imate nameščene vse najnovejše popravke in funkcionalnosti. Ročno lahko posodabljanje zaženete z izbiro istoimenske bližnjice v meniju start, ki bo odprla ustrezno spletno mesto za prenos. Če bo to vaš prvi obisk, vas bo brskalnik vprašal, ali želite namestiti programček za nadgradnjo, kjer druge možnosti kot strinjati se pač nimate. Po kliku na Scan for updates bo program preveril stanje nameščenih popravkov na računalniku ter po potrebi predlagal namestitev novih. S klikom na Install jih kasneje tudi resnično prenesete in namestite.

Ta možnost je poznana sicer že od Windows 98 in ni nič kaj pretirano novega. A ker je ročno posodabljanje zamudno, ljudje pa smo tudi pozabljivi, ponujajo Windows XP še eno možnost posodabljanja. S klikom na zavihek Automatic Updates v oknu System Properties lahko nastavite, da Windows XP popravke bodisi samo prenesejo z interneta bodisi jih tudi namestijo samodejno. Še vedno imate tudi možnost izklopa te funkcije.

System Restore

System Restore je popolnoma nova pogruntavščina sistema Windows XP, ki pa je zelo koristna. Glavna ideja je bilo ustvariti sistem, ki nenehno bdi nad kritičnimi sistemskimi datotekami in periodično ustvarja njihove varnostne kopije (ob t.i. točkah), tako da lahko sistem kadarkoli povrnete v prvotno stanje -- brez izgube podatkov. Obnovitvene točke se generijajo popolnoma samodejno, navadno ob instalacijah večjih programov, ki posegajo v sistemske datoteke, ali popravkov, in kadar je sistem dalj časa neaktiven, tako da na same zmogljivosti ne vplivajo. Obnovitveno točko lahko ustvarite tudi sami, kadar se vam zazdi, da sistem dalj časa deluje optimalno in da je tako stanje vredno ohraniti. To storite tako:

• Odprete meni Start in
• se prebijete skozi naslednje zaporedje map Programs\Accessories\System Tools,
• kjer kliknete bližnjico System Restore.

Odpre se vam čarovnik, kjer lahko sistem bodisi obnovite na prejšnjo točko bodisi le-to ustvarite, kar je idealno za na primer obnovitev sistema po namestitvi pokvarjenih ali nepravih gonilnikov.

System Restore je po vseh naštetih dobrotah izjemna pridobitev, ki jo je škoda izklopiti. Edini razlog je lahko le pomanjkanje prostora na trdem disku, a to je ob današnjem porastu kapacitet skorajda neverjetno. Kakorkoli že, če je kdo prepričan, da System Restorea ne potrebuje, je Microsoft dal na voljo tudi možnost izklopa.

Tudi za ta podvig bomo potrebovali okno System Properties. Sedaj izberite jeziček System Restore, kjer imate na voljo dve možnosti. System Restore lahko popolnoma izklopite, kar ni priporočljivo (verjemite mu, vem iz lastnih izkušenj -- alien-w), ali pa nastavite njegove parametre delovanja na posameznih diskih. Tako lahko nastavite, koliko prostora na disku lahko porabi za svoje potrebe, po želji pa ga lahko na nesistemskih diskih ali particijah tudi izklopite.

Črke pogonov po želji

Operacijski sistemi pogone v računalniku za razliko od Linuxa in njemu podobnih označujejo z začetnimi črkami angleške abecede. Črko A si že tradicionalno lasti disketna enota, črke B praktično ni več zaslediti, saj so računalniki z dvema disketnikoma sila redki. In tu se pravilen red konča. Črka C je običajno še zagonski disk, nadaljnje črke pa označujejo različne pogone brez upoštevanja kakršnegakoli standarda. V starejših različicah Windows (95, 98, ME) se je zato mnogokrat pojavil znani problem. V računalnik smo dodali disk, katerega oznaka se je vrnila pred CD pogon in vsi programi, ki so za delovanje potrebovali CD, so nenadoma pričeli javkati, da le-tega ne najdejo. Pa tudi s praktičnega stališča ni najbolje, če nam Windows vsiljujejo svoje mnenje o nomenklaturi pogonov.

Windows XP so kot NT-sistem na tem področju uporabnikom prijaznejši, saj lahko oznake pogon izbiramo skorajda po želji. Do ustreznih nastavitev se dokopljemo, če na nadzorni plošči (Control Panel) odpremo podmapo Administrative Tools in dvokliknemo Computer Managment.

Odpre se nam konzola, kjer lahko nastavljamo mnogo sistemskih parametrov, nas pa tokrat najbolj zanima področje Disk Managment. Tu so našteti vsi diski in vse optične enote v računalniku skupaj s pripadajočimi pogoni in particijami (tu lahko tudi formatirate stare in ustvarjate nove particije na nealociranem diskovnem prostoru -- alien-w). Če sedaj v zgornjem seznamu z desno tipko kliknemo želen pogon in izberemo Change Drive Letter and Paths, se nam odpre okno, v katerem se lahko igramo z nastavitvami. S klikom na gumb Add . se odpre dodatno podokno, kjer lahko NTFS-particiji priredimo prazno mapo. V tem primeru bo torej v mapi vidna vsebina tega diska, iz sveta Linuxa pa je gotovo bolj znan izraz mountanje. Z gumbom Change . pa lahko particiji ali CD-ju spremenimo črkovno oznako, kar je uporabno predvsem pri dodajanju ali odstranjevanju diskov iz računalnika, ko se nam poruši črkovni sistem.

Bližnjice tipkovnice

Windows so operacijski sistem, kjer večino ukazov sistemu posredujemo prek miške, kar je seveda dobrodošlo, saj lahko tudi manj izkušeni in vešči uporabniki učinkoviteje upravljajo s sistemom, a nam se kot računalniškim znalcem zdi uporaba miške rahlo zamudna. Res je, mnogo ukazov lahko v operacijskem sistemu izvršite hitreje z ustrezno bližnjico na tipkovnici, zakaj roke tako ne opravijo zamudne poti k miški in nazaj. Poglejmo si tiste najbolj uporabne bližnjice (na tem mestu se domenimo, da z Win označujemo tipko z logotipom Windows, ki jo najdemo domala na vseh novejših tipkovnicah):

• Pogoste bližnjice
• • Win + R odpre okno Run ...
  • Win + E odpre Explorerja
  • Win + F odpre okno za iskanje datotek
  • Win + L zaklene trenutno sejo (prikaže login okno, a ne izvede odjave uporabnika)
  • Win + Pause/Break odpre okno System Properties
  • Win + F1 odpre okno s pomočjo
  • Win + M pomanjša vsa odprta okna
  • Alt + Tab preklaplja med odprtimi okni
  • Alt + F4 zapre aktivno okno
  • Ctrl + A izberi vse
  • Ctrl + C kopiraj
  • Ctrl + V prilepi
  • Ctrl + X izreži
  • Ctrl + Z razveljavi
  • Ctrl + B krepki tisk
  • Ctrl + I poševni tisk
  • Ctrl + U podčrtani tisk
  • Ctrl + O odpre element
  • Ctrl + S shrani
  • Backspace pomakne nivo višje pri brskanju med mapami ali spletnimi stranmi
  • Delete + Shift izbriše datoteko brez pošiljanja v koš
  • Shift + F10 prikaže priročni meni z vsemi možnimi operacijami na aktivnem elementu
  • Alt + Enter odpre lastnosti elementa
  • Shift po vstavitvi CD-ja prepreči samodejni zagon
• Bližnjice v pogovornih oknih
• • Ctrl + Tab pomakne se zavihek naprej
  • Ctrl + Shift + Tab pomakne se zavihek nazaj
  • Tab premakne se med možnostmi naprej
  • Shift + Tab premakne se med možnostmi nazaj
  • Alt + podčrtana črka odpre pripadajoči meni
  • F1 odpre pomoč
  • F4 odpre seznam elementov izbranega seznama

Z uporabo teh bližnjic bo vaše delo tako še efektivnejše.

Summa summarum

Na internetu obstaja še na tone programov, s katerimi si lahko Windows XP še bolj prilagodite in pospešite, a to presega okvire tega članka. Morda v drugem delu ;). Kakorkoli že, s temi osnovnimi prijemi, boste sistem precej pohitrili, najbolj pa se lahko upočasnjevanju izognete tako, da ne nameščate vseh programov, ki vam pridejo pod roko. Prav tako obstaja na spletu na tone različnih tem, ozadij, zvokov in ostalih stvaritev, ki vam lahko Windows še bolj podomačijo (ali morda udomačijo? :) -- alien-w). Na spletu obstaja tudi ogromno člankov na to temo in spletnih strani, ki se s to tematiko ukvarjajo. Tukaj so zbrane le nekatere, če vam prilagajanja še ni dovolj.

• TweakXP
• WinGuides
• Windowsxp.nu
• Extremetech.com
• TechTV
• TweakInternals