Osnove delovanja zvočnikov

• Peter Grum Janez Nučič :: 9. mar 2003

Gotovo ste si že kdaj v mislih zastavili vprašanje, kako neki tiste male škatle, ki stojijo poleg vašega računalnika ali Hi-Fija, producirajo zvok. V tem članku bom pojasnil osnove delovanja teh naprav, ki jim strokovno rečemo - zvočniki. Začnimo kar na začetku. Kaj je v bistvu glavna funkcija zvočnika? "Produciranje zvoka!" boste rekli, ampak tudi zvok ne nastane kar iz ničesar. Pravilnejši odgovor na zastavljeno vprašanje bi bil, da zvočnik pretvarja elektronski signal v našemu ušesu zaznavno valovanje.

Na kratko o ušesu

Kot že rečeno, je zaznavni organ za zvok uho. Da bi razumeli delovanje zvočnikov, je dobro, da se najprej ustavimo pri čutilu za zvok in na kratko pojasnimo, kako funkcionira. Vsaka stvar, ki se premika skozi zrak ali v zraku, povzroča določeno valovanje le-tega. To valovanje uhelj ulovi, kar mu omogoča njegova oblika, in ga pošlje po sluhovodu v srednje uho. V sluhovodu pride do resonance, ki povzroči bistveno (do 10-kratno) ojačitev valovanja, preden zvok prispe do srednjega ušesa. V srednjem ušesu se nahaja membrana, ki ji pravimo bobnič. Ta je povezan z tremi koščicami, ki se imenujejo kladivce, nakovalce in stremence. Ko pride valovanje po sluhovodu do bobniča, ta zavibrira, vibracija pa se posreduje na kladivce, ki je pripeto na bobnič. Od tam naprej pa preko nakovalca in stremenca potuje skozi membrano, imenovano ovalno okno, na polža (ime izvira iz njegove polžaste oblike), ki se nahaja v notranjem ušesu. Verjetno se zdaj sprašujete, kakšna je funkcija teh treh koščic v srednjem ušesu.

Zakaj mora biti toliko posrednikov? Odgovor je v polžu. Po polžu se namreč valovanje ne širi več skozi zrak ampak skozi tekočino. Kot vemo, se valovanje skozi tekočino širi težje a hitreje kot skozi zrak. Zato je potrebno šibke vibracije bobniča temu primerno ojačati. Temu služijo koščice srednjega ušesa, ki s svojim sistemom vzvodov valovanje ojačajo do trikrat. Omenim naj še, da je ovalno okno bistveno manjše od membrane bobniča, zato na tem mestu pride do 30-kratnega ojačanja valovanja. Iz razlage je razvidno, da stremence, ki je pripeto na polža, deluje kot bat, ko s svojim premikanjem, tekočino v polžu potiska naprej in sesa nazaj. Polž je daleč najkompleksnejši del celotnega ušesa, saj se v njem valovanje pretvarja v električne impulze. Poznavanje delovanja polža za razumevanje članka niti ni tako pomembno, omenim naj le, da za pretvarjanje valovanja v električne impulze skrbi Cortijev organ, ki pošilja električne impulze po slušnem živcu naprej v možgane.

Zvočno valovanje

Zvočno valovanje ima dva pomembna parametra: frekvenco (ν) ter amplitudo (l₀). Frekvenca valovanja je hitrost, s katero nihajo valovi. Merimo jo v Hz (hertzih), kar označuje število nihajev v sekundi. Frekvenca 1 Hz torej pomeni 1 nihaj na sekundo. Z višanjem frekvence valovna dolžina logično pada in obratno. Frekvenca (če je zvok sinusen) se v praksi pri zaznavanju zvoka pokaže kot višina tona, če pa je zvok zastopan z več frekvencami, a je ta še vedno sinusni, dobimo zven. Višja kot bo frekvenca, višji ton bomo zaznali. Seveda pa človeško uho zaznava le določen spekter frekvenc, ki se v teoriji razteza od 20 Hz do približno 20.000 Hz, v praksi pa le redko uho zazna frekvence nad 18 kHz.

Kako opredelimo glasnost in jakost zvoka? Kot že vemo, zvok po sredstvu (zrak, voda, ...) potuje v obliki razredčin in zgoščin sredstva in s tem ustvarja določene spremembe tlaka v tem sredstvu. Opredelimo ga lahko kot razliko med trenutnim tlakom (ko zvok je) in običajnim tlakom (ko zvoka ni).

Δp = p_trenutni - p _normalni

Če je zvok sinusni (ton), tudi ta tlačna razlika niha sinusno. Maksimalni tlak, ki ga uho prenese, je 20 Pa (Pascal [N/m²]), to je tako, kot da bi na bobnič (velik približno 0,5 cm²) pritisnili s silo 10^-3 N oziroma nanj postavili 0,1 g težko utež.

Sedaj pa se usmerimo na jakost in glasnost nekega zvoka. Energija, ki jo odda zvočnik, se pretvori v energijo valovanja -- če izračunamo, koliko energije preteče skozi navidezno prečno postavljeno ploščo v določeni časovni enoti, dobimo energijski zvočni tok.

P = W/t [W]

Če zgornji zvočni tok preračunamo na enoto površine, dobimo jakost zvoka:

j=P/S [W/m²]

Največja jakost zvoka, ki jo naše uho prenese, je 1W/m², najmanjša vrednost, ki pa jo še zazna pa je 10^-12 W/m². Toliko o jakosti. Le-ta je neodvisna od našega ušesa in je ne smemo zamenjevati z glasnostjo.

Naj razložim še glasnost, ki je dandanašnji bolj pomembna za boljšo predstavo jakosti zvoka ("uau, a kr 140 decibelov maš v avtu al kaj?!"). Naše uho namreč ni enako občutljivo na vse frekvence, saj je na frekvence od 1000 do 3000 Hz organ najbolj občutljiv, problem pa je tudi v tem, da pri isti frekvenci zvoka in dvokratni jakosti mi ne zaznamo tega dvakrat bolj glasno, temveč manj kot toliko glasneje. Zakaj? Ker je uho prilagodljivo na različne jakosti, saj s tem ščiti samega sebe. Glasnost pa tudi ni linerano povezana z jakostjo, temveč so tu vpleteni še logaritmi in en kup zanimivih stvari, ki vam jih bom na kratko opisal.

Poznamo dve glasnosti. Prva je fonska in druga decibelska. Najprej se lotimo fonske: Definirana je kot desetiški logaritem od kvocienta jakosti, ki mu določamo glasnost, in minimalno jakostjo, ki jo pri tisti frekvenci še zaznamo. Vse skupaj pomnožimo še z 10, da dobimo lepšo številko in to je to. Enota je "Fon", enačba pa se glasi takole: J = 10 x log j/j₀

Druga glasnost je decibelska glasnost in je bila uvedena zaradi lažjega računanja. Enačba je enaka, le da je j₀ kar najmanjša jakost, ki jo uho še zazna, ne glede na frekvenco. To se pravi da je j0 kar 10^-12 W/m². S tem pridemo do decibelov (dB), ki jih tako pogosto uporabljamo v življenju.

Za primer izračunajmo, koliko dB še lahko prenese naše uho.
Podatki so torej naslednji:

• j₀ = 10^-12 W/m²
• j = 1W/m²

Za računanje logaritmov bomo uporabili kalkulator in tako dobili J, ki predstavlja glasnost.

J = 10 x log j/j₀
J = 10 x log (1 W/m² / 10^-12 W/m²)
J = 10 x log (1 x 10¹²)
J = 10 x 12
J = 120 dB

Razumljivo? Vem, da je to za mlajše bralce dokaj nezanimivo, a če ne za kaj drugega vam bo koristilo v 3. letniku gimnazije pri fiziki. :)

Sedaj, ko smo si pojasnili osnovne pojme sluha in zvočnega valovanja, lahko gremo naprej. Ugotovili smo že, da zvočniki električen signal pretvarjajo nazaj v valovanje delcev v zraku, v nadaljevanju članka pa se bomo posvetili procesu, ki ga uporabljajo zvočniki, da ustvarijo tako valovanje. Način produciranja zvočnih valov se razlikuje od vrste zvočnikov, zato bom njih delovanje predstavil v posameznih sklopih.

Klasični (dinamični) zvočniki

Običajni zvočniki so v samem bistvu precej preproste napravice. Sestavljeni so iz opne (membrane) stožčaste ali včasih kupolaste oblike, trajnega magneta, elektromagneta, košare (basket), pajka (spider) in fleksibilnega obroča. Membrana, ki je sestavljena iz posebne vrste papirja, plastike ali kovine, je na širšem delu stožca obešena na obroč iz prožnega materiala, ki membrani dovoli, da se giblje naprej in nazaj. Sam obroč je pritrjen na kovinski okvir zvočnika, ki ga imenujemo košara (basket). Ožji del membranastega stožca je pritrjen na tuljavo, ki deluje kot elektromagnet. Gre za navitje tanke žice, ki objema feromagnetno jedro (le-to ojača magnetno polje). Žica je na eni strani priklopljena na pozitivni, na drugi pa na negativni pol. Tuljava je na košaro pritrjena preko prožnega harmonikasto oblikovanega obroča imenovanega pajek (spider), pod tuljavo pa se nahaja trajni magnet, ki je fiksno pritrjen na košaro oz. okvir zvočnika.

Sedaj, ko smo približno spoznali zgradbo zvočnika, se vam verjetno že sanja, kako približno zvočnik deluje. Za tiste, ki pa ste še brez idej, bom opisal postopek.

Tuljava zvočnika je priklopljena na dva vtiča, v katera moramo priklopiti žici, ki jih povežemo z ojačevalcem. Ojačevalec nato izmenjuje pozitivno in negativno napetost med obema žicama, kar posledično spreminja polariteto na tuljavi oz. elektromagnetu. Kot vemo, se nasprotni poli privlačijo, enaki pa odbijajo, zato je razumljivo, da se ob konstantnem menjavanju polaritet elektromagneta le-ta premika gor in dol. Pod njim oz okoli njega se namreč nahaja permanentni magnet, čigar polariteta je vseskozi enaka. Elektromagnet je, kot smo že povedali, pritrjen na vrh stožca membrane, ki proizvaja zvok. Zaradi premikanja elektromagneta, se premika tudi membrana, kar povzroči razredčine in zgoščine v zraku, kar je valovanje. Da izvedemo željen zvok, mora ojačevalec v primernih razmikih izmenjavati polariteto na elektromagnetu in s tem povzročiti ravno pravšnje vibracije membrane.

Verjetno ste se že večkrat tudi vprašali, zakaj so nekateri zvočniki zelo majhni, drugi pa so grozno velike škatle, ki zasedejo tudi cele prtlažnike v avtomobilih. No, razlog za to je v frekvenčnih razponih. Vsak zvočnik ne more producirati vseh frekvenc, ki jih zazna človeško uho. Zato poznamo več različnih vrst klasičnih zvočnikov:

Visokotonski zvočniki (visokotonci ali tweeterji)

So najmanjši in producirajo visoke frekvence. Njihov premer je velik od približno 2,5 cm do 5 cm, njihova membrana pa je velikokrat namesto stožčaste tudi kupolaste oblike. Narejeni so iz številnih materialov kot npr. titan, aluminij, svila in plastika, to pa zato, ker se morajo membrane visokotonskih zvočnikov premikati zelo hitro, da ustvarijo zares visoke frekvence zvočnega valovanja.

Srednjetonski zvočniki (srednjetonci ali mid-range zvočniki)

So srednje veliki in producirajo srednji razpon frekvenc. Membrane so največkrat v obliki stožcev in so zgrajene iz materialov, kot so različne plastike, polipropilen, papir ali kevlar. Velikosti premerov so od 10 cm do 20 cm.

Globokotonski zvočniki (globokotonci ali wooferji)

So največji in producirajo nizke frekvence. Tudi wooferji so običajno iz plastike, polipropilena ali papirja in imajo obliko stožcev. Se pa razlikujejo od visokotoncev in srednjetoncev po velikosti njihove membrane. Premer le-te je namreč precej večji in sega od 20 cm do 30 cm, "subwooferji", ki proizvajajo izključno najnižje frekvence, pa imajo celo membrane premerov večjih od 30 cm.

To, da imamo zvočnik sestavljen iz treh različno velikih zvočnikov pa še ni dovolj. Da bi lahko električne impulze primerno dovedli do vseh treh sistemov trosistemskega zvočnika, potrebujemo frekvenčno kretnico. Ta razdeli električni signal na visoke, nizke in sredne visoke frekvence. Običajni uporabniki običajno uporabljamo pasivne kretnice, ki ne potrebujejo zunanjega napajanja in na zunaj običajno niso vidne (so skrite v škatlah). Obstajajo pa tudi aktivne frekvenčne kretnice - elektronske naprave, ki razdelijo signal po različnih frekvenčnih spektrih pred vstopom v ojačevalec. To pomeni, da ojačevalec ojača signal za vsako frekvenčno območje posebej. Prednost aktivnih kretnic pred pasivnimi je predvsem v tem, da lahko pri aktivnih kretnicah frekvenčna območja brez težav prilagajamo našim trenutnim potrebam. Verjetno ni odveč poudarjati, da aktivne frekvenčne kretnice uporabljajo predvsem profesionalci in audiofili, saj sistemi z aktivnimi kretnicami zahtevajo veliko več znanja in denarja kot tisti s pasivnimi.

Škatle

Celoten zvočnik je običajno večsistemski, kar pomeni, da je sestavljen iz več zvočnikov z različnimi frekvenčnimi razponi, za porazdelitev frekvenc mednje pa skrbi kretnica. Največ zvočnikov ima vse te sisteme zvočnikov in kretnico vgrajeno v ohišje, ki je običajno sestavljeno iz masivnega ali lepljenega lesa, plastike ali kakega drugega tršega materiala. Funkcije ohišja zvočnika so naslednje:

• lažje operiranje z zvočnikom, saj so vsi sistemi v eni škatli
• ohišje zaradi svoje masivnosti absorbira vibracije posameznega sistema
• ohišje močno vpliva na način produciranja zvočnih valov - resonanca

Ker se membrana zvočnika giblje naprej in nazaj, proizvaja zvočne valove, ki se gibljejo naprej in nazaj. Tisti, ki se gibljejo naprej, gredo v prostor, tisti pa, ki se gibljejo nazaj, se gibljejo v ohišje zvočnika in tu pride do izraza arhitektura ohišja. V nadaljevanju bom poskusil opisati nekaj najbolj običajnih tipov zvočniških ohišij in njihov vpliv na kvaliteto in moč zvoka.

Zelo razširjeni so t.i. "zaprti sistemi", katerih stene tesnijo tako dobro, da se zrak ne more gibati ven in noter. Ker je torej ohišje zračno neprepustno in ker se membrana zvočnika giblje noter in ven, se tlak v zvočniku konstantno spreminja. Ko se tlak poveča, potisne membrano nekoliko ven in obratno, ko se tlak pomanjša. Pride namreč do t.i. nadtlaka in podtlaka. Iz povedanega lahko ugotovimo, da to izmenjevanje nadtlaka in podtlaka teži k nevtralnemu položaju (v tem položaju sta tlak zunaj in znotraj ohišja enaka) zvočniške membrane, kar bistveno pripomore k natančnosti produciranih tonov. Slaba lastnost takih ohišij pa je ta, da mora ojačevalec biti nekoliko močnejši, saj mora premagati silo zračnega pritiska znotraj ohišja, da lahko premakne zvočniško membrano. Pridobimo torej na kvaliteti zvoka, izgubimo pa na moči.

Zelo popularni so tudi t.i. "bas reflex sistemi", katerih bistvena razlika proti zaprtim sistemom je okoliščina, da imajo v ohišju majhno (ali veliko, morda dve manjši ali dve večji -- alien-w) luknjo, ki skrbi za to, da skoznjo uide iz ohišja tudi nasprotni zvočni val. S tem se seveda zračni tlak v ohišju konstantno izenačuje z zunanjim tlakom, kar pripomore k učinkovitosti produciranja zvoka, saj ojačevalec ne potrebuje tiste dodatne moči, da premaga še silo zračnega tlaka ... Žal pa tak sistem opazno izgubi na kvaliteti, saj ni več tiste razlike v tlaku zunaj in znotraj ohišja, ki bi zvočniško membrano vračala v nevtralni položaj.

Obstaja še veliko drugih vrst ohišij, vendar so v glavnem vse izpeljanke zgornjih dveh arhitektur.

Elektrostatični zvočniki

Prva alternativa klasičnim dinamičnim zvočnikom so elektrostatični zvočniki. Taki zvočniki sestojijo iz velike, ploščate, tanke in prevodne membrane, ki je izmenjujoče pozitivno in negativno nabita. Na obeh straneh te membrane sta v njeni neposredni bližini prevodni plošči. Ena je pozitivno, druga pa negativno nabita. Razumljivo je, da se ob pozitivni nabitosti membrane le-ta pomakne bližje negativno nabiti plošči in obratno. Za polariteto membrane skrbi električni tok, ki ga posreduje ojačevalec, za naboj zunanjih plošč pa skrbi zunanje napajanje, ki ga elektrostatični zvočnik nujno potrebuje. Prednost elektrostatičnih zvočnikov je ta, da lahko njihova membrana zaradi svoje majhne mase producira izjemno natančen zvok, slabost pa to, da so zaradi majhnega gibanja membrane nezmožni produciranja nizkih frekvenc. Prav iz tega razloga je elektrostatične zvočnike največkrat potrebno kombinirati z nizkotonskim zvočnikom.

Magnetni zvočniki

Magnetni zvočniki delujejo na zelo podoben princip kot elektrostatični zvočniki. Namesto električno nabitih plošč imajo dva magneta, vmes pa je napet kovinski trak. Skozi ta trak ojačevalec pošilja električni tok, ki povzroči, da se trak približuje in oddaljuje od magnetov. S tem gibanjem kovinski trak seveda ustvarja zračno valovanje, ki ga človeško uho zazna kot zvok. Magnetni zvočniki producirajo izjemno čist in precizen zvok in se običajno uporabljajo kot visokotonski zvočniki, saj tako kot elektrostatični zvočniki, niso zmožni predvajati nizkih frekvenc. Prednost magnetnih zvočnikov pred elektrostatičnimi pa je ta, da ne potrebujejo zunanjega napajanja.

Oblik zvočnikov je seveda še več, vendar lahko brez obotavljanja rečemo, da so klasični dinamični zvočniki najbolj uporabljana oblika, medtem ko ostale oblike uporabljajo le redki posamezniki.

Zvočniki so zelo pomemben del naše avdio opreme. Če imamo slabe zvočnike, tega ne moremo nadoknaditi s še tako kvalitetnimi ojačevalci, predvajalniki in kabli. Velja tudi obratno: lahko imamo še tako dobre zvočnike, pa vendar ne bomo mogli izkoristiti vse njihove kvalitete, če ostale komponente ne bodo primerljive kvalitete.

Za brezhibno delovanje zvočnikov je še posebej pomemben ojačevalec. Večina ljudi je prepričanih, da je za uničene zvočnike kriv premočan ojačevalec, vendar v praksi je največkrat ravno obratno. Zaradi premajhne moči, ki jo ojačevalec dovede zvočnikom, pride do popačenja(distorsion in clipping), ki pa zelo škoduje zvočnikom.

PMPO in RMS

Ob kupovanju zvočnikov ste bili verjetno večkrat zmedeni glede označb moči v wattih. Kako so lahko moji Bose 150 W zvočniki, ki dvigujejo celo sobo, po označbi na škatli skoraj enako močni kot zvočniki sosedovih zanikrnih "Imenanebomonavajali" multimedijskih zvočnikov. Odgovor je preprost: označbe na škatli zvočnikov vašega soseda sicer ne lažejo, vsekakor pa zavajajo. No, da bi razumeli naslednje, moramo najprej spoznati pojme kot so RMS in PMPO.

PMPO je okrajšava za Peak Music Power Output. PMPO naj bi bila moč, ki jo zvočniki dosežejo samo ob vrhuncih, ko je treba proizvesti zelo glasne in nenadne zvoke za zelo kratke čase. V resnici ni nobenega industrijskega standarda, ki bi točno opredeljeval, kaj PMPO sploh je. Lahko pa rečemo, da gre v bistvu za dejansko moč pomnoženo z nekim faktorjem. Dejansko moč dobimo tako, da RMS napetost pomnožimo z RMS tokom. Če potem to dejansko moč pomnožimo z nekim poljubnim (ampak res poljubnim) faktorjem, dobimo PMPO moč. PMPO je v bistvu sredstvo za zavajanje potrošnikov. Označevanje moči s to kratico je značilno predvsem za low-end sisteme, saj se renomirane znamke v višjem cenovnem razredu raje odločajo za specificiranje dejanske moči. Skratka, če kupujete resno opremo in vas vrednosti na škatlah zavajajo s PMPO vrednostmi, vedite da se to dogaja zato, ker nimajo nič pametnega za povedati o dejanski moči. Skratka, PMPO je skoraj popolnoma neuporabno vrednotenje moči, ki pride prav vašemu sosedu, ko se pred vami hvali, da so njegovi multimedijski zvočniki fuuuul (300 in več wattov) močni. Bolj podrobno pa je vse skupaj razloženo v nadaljevanju.

Kaj je finta RMS-a? RMS je okrajšava za "Root-Means-Square" in z oznako RMS je ponavadi podana dejanska oziroma povprečna moč zvočnikov. A to ni čisto pravilno poimenovanje. Zakaj? Naj razložim:

Najprej si oglejmo moč, ki jo ojačevalec dostavi zvočniku. Ta je definirana kot napetost (U) na kvadrat deljeno z impedanco (Z) oz. napetost zmnožena s tokom in je izražena v wattih.

P = U*I = U² / Z

Kaj je impedanca raje ne bi razlagal, ker bi lahko tako razložil kar celotne osnove elektrotehnike, povem pa vam, da je ponavadi impedanca zapisana v specifikacijah zvočnikov in je izražena v ohmih.

Tako, s to preprosto enačbo si sedaj lahko računamo moči glasbene opreme. Je pa odvisno kakšno moč si želimo izračunati - glede na to, katero napetost vstavimo v enačbo dobimo različne vrste moči. Če vstavimo konično napetost dobimo konično moč (razloženo zgoraj), če vstavimo RMS napetost dobimo povprečno moč, obstaja pa še tako imenovana "programme" moč, ki pa se v današnjih časih ne uporablja več. Za nas je predvsem pomembna povprečna moč in tista konična vrednost.

RMS je vrednost, ki -- v nasprotju s konično vrednostjo, ki je le za kratke čase in je zelo visoka -- jo lahko ojačevalec dovaja zvočniku celoten čas delovanja. Imamo neko sinusno nihanje napetosti, katere konično vrednost poznamo. Povprečje absolutne vrednosti sinusnega grafa je konična vrednost deljena s korenom števila 2 (vrednost / 2^1/2). Če delimo najvišjo (konično) vrednost s korenom iz 2 torej dobimo napetost, ki ji pravimo efektivna napetost oziroma RMS. Če nam je torej znana najvišja vrednost napetosti, brez problema lahko dobimo tudi RMS napetost, ki jo vstavimo v zgornjo enačbo.

Naj dam torej primer:

Podatki so naslednji: poznamo impedanco Z = 8 Ohm in konično napetost U_peak = 30 V

P_peak = (U_peak)² / Z
P_peak = 900 V² / 8 Ohm
P_peak = 112,5 W

Sedaj pa izračunajmo še "RMS moč":

P_RMS = (U_RMS)² / Z
P_RMS = (U_peak / 2^1/2)² / Z
P_RMS = ((U_peak)² / (2^1/2)²)) / Z
P_RMS = ((U_peak)² / Z) / 2
P_RMS = (P_peak) / 2
P_RMS = 112,5 W / 2
P_RMS = 56,25 W

Kot vidimo, je "RMS moč" točno polovica konične moči.

A konična moč ni P.M.P.O. moč. Le-ta pa je kar 4-kratnik RMS moči. PMPO pri takih zvočnikih bi bil torej v tem primeru 225 W. A ker vse tole ni dovolj natančno dorečeno, si proizvajalci prevečkrat vzamejo precej prostosti in tako resnične povprečne ("RMS") moči množijo kar s poljubnimi večkratniki. Te moči so predvsem pomembne pri izbiri ojačevalca za vaše zvočnike. Ko kupujete zvočnike posebej in ojačevalec posebej je splošno pravilo, da naj bo ojačevalec 50% močnejši od povprečne (RMS) moči zvočnikov. Torej, če imate dva zvočnika s po 60W RMS, kupite ojačevalec z vsaj 180W.

No, pa naj bo to iztočnica za konec. Ne pustite se zavesti in ne ozirajte se preveč na številke, ker niso vedno merodajne. Pred nakupom zvočnike vedno preizkusite v trgovini, da dobite o njih moči in kvaliteti lastno predstavo, če pa vam jih dajo na reverz jih odnesite še domov in jih preizkusite še v vašem domačem audio okolju.