Poletel je evropski teleskop Euclid

V soboto je s Floride uspešno poletela raketa Falcon 9, ki je na krovu nosila pomemben evropski vesoljski teleskop Euclid, namenjen proučevanju temnih snovi in energije.

Bržkone glavno vprašanje, ki kozmologe, astronome in astrofizike žuli zadnja desetletja, je narava temne snovi in temne energije. Obe ... zadevi namreč glede na izračune širjenja vesolja predstavljata okoli 95 odstotkov našega univerzuma - temna snov četrtino, temna energija pa 70 odstotkov. Toda kaj natančno ju sestavlja in od kje sta se vzeli, še danes ne vemo, kar je res grda vrzel v našem poznavanju vesolja. Zato ni presenetljivo, da v tem trenutku po svetu teče več projektov razvoja sistemov za opazovanje teh skrivnostnih pojmov, med drugimi observatorij Vere C. Rubin v Čilu in vesoljski teleskop Nancy Grace Roman, ki poleti leta 2027. Eden najpomembnejših gradnikov v človeškem trudu po razumevanju temnih snovi in energije pa je v vesolje poletel včeraj, to je teleskop Euclid, Evropske vesoljske agencije.

Zanimivo je, da je napravo v vesolje ponesla SpaceXova raketa Falcon 9 in ne katera od evropskih nosilnih raket. Gre za izjemo, ki jo je povzročil lanski razkol med rusko in zahodnimi vesoljskimi agencijami, po ruski invaziji na Ukrajino. Euclid bi moral v osnovi poleteti na ruskem Soyuzu z evropskega izstrelišča v Francoski Gvajani, toda ta opcija je padla v vodo, medtem ko evropske modernejše nosilne rakete - tu je mišljena Ariane 6 - zaradi obupnih zamud še niso nared. Dokončani Euclid bi moral tako ždeti v hangarju vsaj nekje do leta 2025, če bi ga ESA želela v vesolje spraviti na evropski raketi, kar ni bilo sprejemljivo, zato smo Evropejci požrli ponos in se odpravili po pomoč k SpaceXu. Za projekt smo Američanom odšteli 70 milijonov dolarjev, kar je kanec več od tržne cene poletov Falcona 9, saj so morali inženirji prilagoditi vrhnjo stopnjo s teleskopom, ker njegovo zelo trdo zrcalo iz silicijevega karbida ne mara tresljajev, ki so na Falconu 9 nekaj močnejši kot na Soyuzu ali Ariane 6. Zaenkrat je videti, da je izstrelitev potekala nemoteno. Raketa se je s Cape Canaverala na Floridi dvignila včeraj popoldne, 12 minut čez peto po našem času.

Teleskop bo sedaj najprej en mesec potoval do svojega delovnega rajona, Langrangejeve točke L2 poldrugi milijon kilometrov od Zemlje, kakršno sicer uporablja tudi teleskop James Webb. Tako se bo Euclid lahko zazrl daleč v temno vesolje izven naše galaksije - in predvsem stran od Sonca, pred katerega svetlobo ga prav tako varuje toplotni ščit, viden na slikah. Prihodu na cilj sledita še dva meseca kalibriranja in preizkušanja senzorjev, tako da naj bi naprava z resnim delom pričela nekje oktobra. Slabi dve toni težak in nekaj manj kot 5 metrov visok teleskop nosi dva poglavitna senzorja: 600-megapikselno kamero za vidno svetlobo (VIS) in pa detektor za infrardečo svetlobo (NISP - near-infrared spectrometer and photometer), ki bo meril jakost svetlobe opazovanih objektov v odvisnosti od frekvenc. Dele za NISP je sicer prispevala NASA. V inženirskem smislu velja omeniti tudi dikroično zrcalo iz silicijevega karbida, ki vidno svetlobo odbija k VIS, infrardečo pa prepušča v NISP.

Poglavitna razlika med Euclidom in običajnimi teleskopi, kot sta Hubble in James Webb, je v območju opazovanja, saj, po domače povedano, žrtvuje natančnost na račun širokokotnosti. Njegovo zrcalo je z 1,2 metra premera pol manjše od Hubblovega in petkrat manjše od Webbovega, zato lahko "vidi" največ 10 milijard svetlobnih let daleč ... oziroma v preteklost. Po drugi plati zmore v enem tednu pregledati takšno območje vesolja, kot ga je Hubble v treh desetletjih! V šestih letih predvidenega delovanja naj bi tako pregledal 15.000 kvadratnih kotnih stopinj neba. Da bi razumeli smisel takšnega pristopa, je potrebno pojasniti način raziskovanja temnih snovi in energije. Ker ju namreč ne znamo opazovati neposredno, je treba prepoznati, na kakšne načine spreminjata podobo vesolja in iz tega posredno sklepati na njune lastnosti. To lahko doženemo na primer tako, da raziskujemo, kako pojav gravitacijskega lečenja spreminja pot svetlobe od oddaljenih galaksij do nas. Ker pa so galaksije same po sebi sila raznolike, jih je treba za statistično zanesljivost pregledati čimveč. Točno to pa bo počel teleskop Euclid.