Prvi polet evropske rakete Ariane 6 delno uspešen

V torek je prvič poletela raketa Ariane 6, ki bo odslej predstavljala jedro evropskih zmogljivosti za pošiljanje tovora v vesolje. Čeprav je izstrelitev potekala brez težav, pa se odprava ni zaključila povsem po načrtih, saj je med dodatnimi eksperimenti odpovedal pogon druge stopnje.

Ni skrivnost, da se je evropska raketna industrija v zadnjem desetletju znašla v neprijetnem tehnološkem zaostanku, za katerega je pretežno kriva povsem sama. Vzrok prvenstveno leži v tekmecu SpaceXu, oziroma tamkajšnji raketi Falcon 9, ki je z nižanjem cene poletov v vesolje praktično uničila nekdanji primat družbe Arianespace, ki je z raketami Ariane svojčas obvladovala področje komercialnih vesoljskih poletov. Evropejci imajo v bistvu podoben problem kot NASA z raketo SLS: ne zmorejo najti odgovora na SpaceXovo gibkost, saj cilj Ese in konglomerata Arianegroup ni zgolj surova tržna učinkovitost, temveč so motivi tudi politični, predvsem omogočanje evropskih zmogljivosti za polete v vesolje in zagotavljanje poslov za lokalno industrijo. Situacija se je precej boleče izrazila pri razvoju rakete Ariane 6, katere prvi polet je zamudil 4 leta - in to ravno v času, ko je Evropa mrzlično potrebovala zmogljivosti za polete v vesolje, saj se je Rusiji po invaziji na Ukrajino odrekla, medtem ko je imela manjša evropska raketa Vega-C prav tako še porodne težave. Med drugim je stara celina morala letošnjo pomlad požreti čast in za 4 satelite sistema Galileo zakupiti falcona 9. Dosedanji delovni konj, Ariane 5, je namreč poslednji polet opravila pred skorajda okroglim letom dni.

Prvi zaris rakete Ariane 6 so pripravili že pred desetimi leti, pri razvoju je sodelovalo 600 podjetij in 13 držav, ki so za to potrošile 4 milijarde evrov. Zasnova je precej podobna predhodnici, vendar z nekaj pomembnimi novostmi, ki so usmerjene v dva glavna cilja novega stroja. Najprej znižanje stroškov, ki so pri Ariane 5 znašali približno 150 milijonov evrov na polet. Pri šestici so ciljali na prepolovitev, toda realnejši znesek bo bržkone nekje v bližini stotaka milijonov, torej še vedno več kot pri Falconu 9. Druga namera je zmogljivejše in bolj prilagodljivo delovanje druge stopnje, ki je pri šestici sposobna koristni tovor dostavljati na različne lokacije širom različnih višin. Temu je namenjen novi motor Vinci, ki ga je mogoče prižgati do štirikrat. Deluje v spregi s še eno novostjo, pomožnim pogonskim sistemom (APU), ki je namenjen tako manjšim premikom kakor pripravi goriva na Vincijeve vžige. Vincija so sicer pričeli razvijati že konec devetdesetih, za Ariane 5, toda razvoj se je zavlekel. Motor prve stopnje je Vulcain 2.1 na vodik in kisik ter s 140 tonami potiska, pomagata mu dva stranska potisnika s skupno 714 tonami potiska. To je osnovna različica rakete, 62, medtem ko ima verzija 64 štiri stranske potisnike. Tovorna nosilnost znaša 21.650 kg do nizke Zemljine orbite v različici 64, kar pomeni zmogljivosti, sorodne tekmecu Falconu 9.

Prvi primerek Ariane 6 se je v vesolje podal v torek, točno ob devetih zvečer po našem času, s standardne evropske lokacije, izstrelišča Kourou v Francoski Gvajani, kjer so v ta namen postavili novo ploščad. Vsi osnovni elementi rakete, torej motorja Vulcain 2.1 in Vinci, stranska potisnika, inštrumenti in tudi izstrelilna ploščad, so se odrezali odlično. Inženirjem in veljakom industrije se je odvalil kamen od srca; ne le spričo zahtevnih razmer na trgu, temveč tudi dejstva, da je predhodnico pri krstni izstrelitvi leta 1996 spektakularno razneslo. Odprava je imela zato tokrat s seboj zgolj gručo manjših satelitov, ki jih je vse uspešno vtirila v predvidene krožnice. Sledilo je eksperimentiranje z drugo stopnjo, oziroma z vnovičnim prižiganjem motorja Vinci. Tu je ob poskusu tretjega prižiga, dobri dve uri in pol po začetku misije, enota APU iz še neznanega razloga odpovedala. Posledično se Vinci ni več prižgal in zgornja stopnja rakete Ariane 6 je obstala na višini približno 580 km nad Zemljo, medtem ko bi jo moral ravno neuspeli vžig motorja potisniti nazaj v atmosfero, oziroma nadzorovani padec. Naprava bo tako vesoljski odpadek, dokler se je ne bo polastila Zemljina gravitacija, verjetno šele čez več desetletij. Obenem je po vodi splaval tudi eksperiment z dvema sondama, ki bi med padcem testirali toplotni ščit.

Kljub temu so v evropski raketni industriji zadovoljni in optimistični. Ariane 6 sedaj prehaja spod okrilja agencije ESA, ki je nadzorovala njen razvoj, v naročje Arianespace, ki bo upravljala s komercialnimi poleti. Zakupljenih je že 29, pri čemer je na prvem mestu Amazon z 18 poleti za vzpostavitev satelitske konstelacije Kuiper. V tem trenutku si zaradi napake na APU glave še ne belijo preveč, saj je edini preostali letošnji polet, ki naj bi proti koncu leta v vesolje ponesel francoski vojaški satelit CSO-3, v bistvu ne potrebuje. Jo pa bodo gotovo potrebovale Kuiperjeve odprave, a menijo, da bodo do tedaj težave že identificirali in odpravili. Toda vseeno ima Ariane 6 precej negotovo prihodnost, saj je videti zastarela že v primerjavi z aktualnimi falconi, kaj šele z novostmi, ki jih vse bolj številčna zagonska raketna podjetja in države živahno pripravljajo širom sveta. Zaenkrat namreč ni nekega robustnega načrta, po katerem bi Ariane 6 lahko dobila večkrat uporabno različico, tako da bo v tržnem smislu capljala vedno bolj zadaj. Ob odsotnosti preblikov katerega od zasebnih podjetij bo Evropa v pristajanje potisnih stopenj resno zagrizla šele po letu 2030.