Kam gredo smeti z Mednarodne vesoljske postaje?

Po podatkih Evropske vesoljske agencije je v orbiti okrog Zemlje okrog 34.000 predmetov, ki so večji od 10 centimetrov in predstavljajo nevarnost za satelite in plovila. Kljub majhnosti imajo ob obodnih hitrostih več kilometrov na sekundo dovolj kinetične energije, da naluknjajo tudi najtrše materiale. Provenienca teh smeti je zelo različna, jim pa sledijo, da se izognejo trkom z delujočimi sateliti, mednarodno vesoljsko postajo (ISS) in plovili. Največ jih nastane ob trkih v vesolju, denimo dveh satelitov pred enajstimi leti. Donald Kessler je že leta 1978 izračunal, da bi se lahko zgodila verižna reakcija trkov, saj bi vsak ustvaril ogromno delcev, ki bi trčili z naslednjimi sateliti, kar bi lahko v najhujšem primeru človeštvo priklenilo nazaj na Zemljo, saj bi uporaba orbite postala preveč nevarna.

Vrnimo se v sedanjost. Na ISS kot povsod, kjer prebivajo ljudje, nastajajo smeti. Te predstavljajo težavo, saj je prostor na ISS dragocen, odmetavanje v orbito ni zaželeno (če ne moremo zagotoviti, da bodo res padle v atmosfero in zgorele), vožnje z raketoplani so (bile?) drage in redke. Astronavti smeti shranjujejo v posebne vreče, ki se potem skladiščijo na ISS, dokler jih oskrbovalna plovila ne odpeljejo. K sreči je vedno več odpeljati v vesolje kot nazaj, zato imajo prostor za odvoz smeti. Na ISS se lahko skladiščita do dve toni odpadkov. NASA raziskuje različne metode, kako smeti predelati ali vsaj stisniti. To je še posebej pomembno, če želimo ljudi poslati do Meseca ali še kam dlje. Odpadki na vesoljskih plovili so namreč problematični tudi zato, ker predstavljajo tudi fizično in biološko tveganje. Zamisli je več, od stiskanja do predelave v metan in celo stiskanje v ščit pred sevanjem.

Potem pa so tu večji kosi opreme, ki jih ni možno enostavno prepeljati domov, se jih je pa treba znebiti. Pred tremi leti smo opazovali, kako so na Zemljo poslali kitajsko vesoljsko postajo, ki je dočakala konec življenjske poti. Ker se je nehala odzivati pred petimi leti, smo lahko le nemo spremljali, kam bo padla. Postaja je merila dobrih deset metrov, zato ni v celoti zgorela v atmosferi. Leto pozneje je njena naslednica nadzorovano pljusknila v južni Pacifik. Ob vstopu v atmosfero je tehtala devet ton, ob padcu pa bistveno manj.

Minuli teden je NASA z ISS na Zemljo vrgla skoraj tri tone težak paket izrabljenih baterij, kar je največji kos smeti, ki so ga porinili z ISS. Pred štirinajstimi leti so se na podoben način znebili dvakrat lažjega sistema za predelavo amoniaka. Sprva so nameravali baterijski paket pripeljali na Zemljo, a je zaradi težav z raketo sojuz pred tremi leti, ki ni uspela priti do ISS, urnik zamaknjen. Od leta 2016 do 1. februarja letos so astronavti pridno menjali obstoječe nikelj-hidridne baterije z litij-ionskimi, ki so jih tja prepeljali s štirimi misijami HTV, vsakokrat pa so zamenjani paket odpeljali. Tako jim je ostala ena odvečna paleta baterij. V 14 vesoljskih sprehodih so uspeli v celoti zamenjati baterije, ki skladiščijo energijo, ki jo proizvajajo sončne celice. Novih misij z baterijami ni bilo, zato so morali odvečno paleto potisniti z ISS. Druga možnost bi bila poslati prazno misijo HTV na ISS samo zato, da bi odpeljala baterije - kar se ne splača.

Z višine 427 kilometrov nad Zemljo odmetavanje ni bilo tako zelo nevarno, ker je bilo niže zelo malo satelitov. A odkar se je začel vzpostavljati satelitski internet, je tam gneča večja. To pot težav ni bilo.