Mednarodna vesoljska postaja dopolnila četrt stoletja

Ljudje smo stalno navzoči v vesolju že dobrega četrt stoletja, odkar je 2. novembra 2000 na Mednarodno vesoljsko postajo (ISS) prispela prva posadka. Že dolga desetletja pred tem so bili ljudje v orbiti dlje časa, in sicer na postajah Skylab, Saljut in Mir, a s presledki. Od konca leta 2000 pa človeška noga ni nikdar zapustila ISS-a, s tem pa tudi Zemljine orbite in vesolja. Vesolje se začne 100 kilometrov nad tlemi, ISS pa kroži približno 400 kilometri nad Zemljo.

Zadnjega oktobra 2000 so William Shepherd, Jurij Gidzenko in Sergej Krikaljev na raketi sojuz odbrzeli na ISS, ki je do danes gostila približno tristo ljudi. Ti so v tem času izvedli več kot 4000 znanstvenih eksperimentov, iz česar je nastalo več kot 4400 znanstvenih člankov. Graditi so jo začeli leta 1998, ko je bil svet še precej drugačen od današnjega, hladne vojne je bilo konec, sodelovanje med nekdanjima blokoma pa čedalje bolj zgledno. Eden izmed rezultatov je bil ISS kot naslednika Mira.

A ISS ne bo večna. Njena predvidena življenjska doba je 30 let, torej se leta 2030 obeta deorbitiranje. Doslej je ISS stala 150 milijard dolarjev, NASA pa letno porabi tri milijarde dolarjev za vzdrževanje. Da je takšen projekt sploh dobil zeleno luč, so v 90. letih obljubljali raznorazne znanstvene preboje z raziskavami v vesolju, od zdravila proti raku do raziskav temne snovi. ISS je pridelala precej znanstvenih rezultatov, ni pa rešila nobenega velikega problema človeštva, kar ni nič presenetljivega. To nikoli ni bil njen namen.

ISS je namesto tega prinesla zavedanje o pomenu vesoljskih raziskav med slehernika, hkrati pa je strokovnjakom omogočila razvoj tehnologij za njeno vzdrževanje. Človeštvo je pokazalo, da je vendarle sposobno skupnega napora in zavezanosti velikemu cilju. Četrt stoletja je brez večjih težav obratovala zadnja postojanka človeštva. ISS in ves pogon za njenim obratovanjem je omogočil vzpon zasebnih podjetij, ki danes ne le vozijo v vesolje, temveč bodo gradila in upravljala bodoče vesoljske postaje. In nekoč bomo šli na Mars.

Medtem se pojavlja zelo upravičeno vprašanje, zakaj ISS deorbitirati. Na trenutni višini bo brez stalnega vzdrževanja in popravljanja trajektorijo padla na Zemljo tudi sama od sebe, a ni treba, da je tako. Če bi jo dvignili v višje orbite, bi jo lahko konzervirali kot ostanek nekih pionirskih časov. NASA meni, da bi bilo to predrago, zato bo SpaceX prejel milijardo dolarjev za razvoj plovila, ki bo varno poslalo ISS nekam v Pacifik.

Na ISS so izvedli toliko eksperimentov, da včasih pozabimo, da je sama ISS bila eksperiment. Presneto uspešen.