Kako enostavno je postati urednik lažne znanstvene revije

Ponovno se bomo malce obregnili ob lažnive znanstvene revije, ki prežijo na nič hudega sluteče raziskovalce in jih skušajo opetnajstiti. Večkrat smo že videli, kako enostavno je v te revije proti plačilu poslati popolnoma neumne članke, to pot pa so pokazali, da je preprosto postati tudi urednik ali celo odgovorni urednik takih revij.

Znanstvene revije se delijo v tri velike skupine: tradicionalne, odprte in lažnive oziroma plenilske. Prve so tradicionalno najuglednejše, čeprav smo že slišali ogromno kritik na njihovo ceno. V njih lahko objavljamo brezplačno, prav tako morajo svoje delo brezplačno opraviti recenzentje, a je zato naročnina na revijo zelo draga. Druga vrsta revij so odprte (open-access), ki so brezplačno dostopne, a je treba za objavo nekaj plačati, da se stroški delovanja pokrijejo. Problematična pa je tretja skupina revij, ki obstajajo izključno za molzenje avtorjev, njihova znanstvena vrednost pa je enaka nič, saj nekritično objavljajo vse, tudi povsem neumne članke. Načeloma lahko kakovost revije ocenimo iz faktorja vpliva, a kljub temu se zlasti novinci in manj povezani raziskovalci večkrat opečejo in članke pošljejo v lažnive revije. Leta 2014 so te revije objavile več kot pol milijona člankov! Še večji problem predstavljajo te revije za laično javnost, ki ni dovolj podkovana, da bi jih znala razlikovati od uglednih revij (ugledne revije niso samo Nature in Science).

K problemu je dejansko prispeval boj proti povampirjenim založnikom. Njihova protiutež so odprte revije, ki pa za svoje delovanje razumljivo zahtevajo plačilo za objavo članka. Ker imajo lažnive revije popolnoma enak poslovni model, je pomembno med njimi razlikovati. Na Univerzi v Vroclavu so poizkusili, kako enostavno je v te lažnive revije podtakniti lažnega urednika. Kot smo pričakovali, to ni težko.

Ustvarili so profil raziskovalke z imenom Anna O. Szust na popularnih straneh (Academia.edu, Google+ in Twitter), ji napisali zelo nenavaden CV z lažnim doktorati in poglavji v monografijah ter spletno stranjo. Iz življenjepisa je bilo jasno, da gre v najboljšem primeru za nesposobnega šarlatana, zelo verjetno pa za lažne navedbe. Poslali so ga 360 revijam - 120 s seznama JCR (Journal Citation Reports - tradicionalne revije), 120 s seznama DOAJ (Directory of Open Access Journals - odprte revije) in 120 lažnim (z Beallovega seznama).

Odzivi so bili raznovrstni - od ignorance, osornih zavrnitev prek prijaznih razlag, kako se v resnici postane urednik, do sprejetja. Tradicionalne revije so Szustovo zavrnile, odprte revije večinoma (7 odstotkov jo je sprejelo!), lažnive revije pa so jo kar v 33 odstotkih sprejele, kar so večinoma pogojevale s kakšnim finančnim prispevkom.

Odlične revije poznamo skorajda vsi; raziskovalci, ker v njih večinoma zaman poizkušajo objavljati (sprejet je zelo majhen odstotek rokopisov), laična javnost pa, ker o njih bere. Orodja za prepoznavanje zelo dobrih revij tudi obstajajo - če jo najdemo na seznamih JCR, DOAJ ali v bazah Scopus in Web of Science, potem so kar prave. Toda problem je večplasten. Pritisk na raziskovalce, naj čim več objavljajo, je večji kot kdajkoli prej. To dviguje ceno tradicionalnim revijam, zato se krepi gibanje za objavljanje v odprtih revijah. Lažnive revije mečejo slabo luč na vse revije, kjer je treba za objavo plačati, hkrati pa ustvarjajo ogromno šuma. Na znanost po krivem mečejo slabo luč, ker se v njih ne objavlja znanost, temveč šarlatanstvo. Seveda ima znanost ogromno svojih problemov, a lažnive revije niso problem znanosti, temveč problem, ki znanost izkorišča za druge cilje.