Harvard se pridružuje boju zoper pohlepne založnike znanstvenih revij

Boju proti povampirjenim založnikom znanstvenih revij, ki sta ga letos razpihala Timothy Gowers in John Baez, tlel pa je že od prej, se je do danes pridružilo že več kot 10.000 znanstvenikov in organizacij. Pridružuje se tudi Harvard, ki bo zmanjšal število naročenih plačljivih revij in vzpodbujal objavljanje v prosto dostopnih.

Glavni problem so astronomske cene, proti katerim se univerze, inštituti in knjižnice sploh ne morejo boriti. Založniki, kot je Elsevier, izkoriščajo dejstvo, da so nekatere njihove revije ključne oziroma najpopularnejše na svojem področju. Ker imajo najvišje faktorje vpliva (impact factor, ki se za posamezno leto računa kot razmerje med številom citiranih člankov, ki jih je revija objavila, in številom vseh v njej objavljenih člankov), so raziskovalci prisiljeni objavljati v teh prestižnih revijah, saj je od tega odvisno financiranje njihovih raziskovalnih skupin, univerze pa jih naročati. Založniki to izkoriščajo za navijanje cen in izsiljevanjem s prodajo ogromnih paketov revij, v katerih je vrsta takšnih, ki jih ustanova sploh ne potrebuje ali želi kupiti. Rešitev seveda obstaja v obliki prosto dostopnih in brezplačnih revij, kot je denimo PLoS.

Na Harvardu so zato poslali svojim zaposlenim okrožnico, v katerih so jih pozvali k objavljanju v odprtih revijah. Leta 2010 so namreč stroški naročnin na revije največjih in najpriljubljenejših založnikov na Harvardu znašali več kot 3,75 milijona dolarjev. Naročnine posameznih revij dosegajo vrednosti 40.000 dolarjev ali celo več, zato so univerze prisiljene kupovati pakete, ki pa spet vsebujejo nepotrebne revije. Od leta 2006 je cena narasla za 145 odstotkov, kar je bistveno več od inflacije ali indeksa šolnine (ki se itak viša hitreje od inflacije, ampak to je že drug problem). V knjižnici na Harvardu opozarjajo, da je stanje nevzdržno, saj je denar bistveno koristneje porabljen za raziskave. Podaljševanje trenutnih pogodb ni izvedljivo, zato bodo že prihodnje leto izvedli nujne spremembe.

Vsem zaposlenim svetujejo, da objavljajo v prostih revijah ali takih, ki imajo znosne višine naročnin. Svojim zaposlenim, ki so člani uredniških odborov teh revij, svetujejo, da preverijo, ali je mogoče material objavljati tudi s prostim dostopom izven revij (torej ali revija zahteva ekskluzivne pravice). Če to ni mogoče, naj odstopijo. Prav tako bo Harvard zahteval spremembo naročniških pogojev, da ne bo potrebno več naročiti celotnega paketa revij, in znižanje cen naročnine. Kjer to ne bo mogoče, bodo naročnine odpovedovali.

Poteza Harvarda je zelo pomembna, kar je za kakršnokoli spremembo sistema in odmik od založnikov potrebna zadostna kritična masa. Trenutni sistem ocenjevanja in financiranja raziskovalnega dela, ki članke vrednoti na podlagi faktorja vpliva revije, kjer so bili objavljeni, je krivičen in povzroča anomalije. Ne ocenjuje namreč kakovosti članka, ampak kakovost vseh njegovih sosedov v reviji. Do neke mere korelacija obstaja, ni pa odvisnost premočrtna. Ena izmed možnosti je torej radikalna sprememba politike, kar kratkoročno ni izvedljivo. Druga, manj zapletena možnost je prehod na proste revije. Ko bomo dosegli kritično maso odličnih znanstvenikov, ki bodo objavljali članke v teh revijah, bo čez leto dni avtomatično zrasel tudi faktor vpliva teh revij. In dinozavri, kot je Elsevier, bodo zgodovina. Harvard je pomemben korak na tej poti.