Avstrijci pred sodiščem EU prosijo, naj jih reši retencijske direktive

Kot smo pisali lani decembra, naši severni sosedje niso ravno navdušeni nad idejo obvezne retencije prometnih podatkov pri mobilnih in internetnih operaterjih. Režim je v okrnjeni obliki zaštartal šele lani aprila (pri nas že septembra 2007), po tem, ko jim je Evropska komisija grozila z večmiljonsko tožbo zaradi neimplementacije retencijske direktive. Koalicija se je morala za sprejem novele zakona o telekomunikacijah precej potruditi, kup njenih poslancev pa je glasoval proti. Tudi sama implementacija je dokaj stroga do policistov. Prometni podatki se hranijo vsega 6 mesecev, dostop do njih pa je možen samo za potrebe preiskave hujših kaznivih dejanj in na podlagi sodne odredbe. Do manj natančnih podatkov iz operaterjeve tekoče billing baze (Stammdaten, podatki o imetniku priključka, zadnji lokaciji) lahko pridejo tudi zdravstvene službe, če je to nujno za iskanje pogrešanega, ali tožilci (če to potrdi še en tožilec, po principu štirih oči), uporabnik pa bo o tem pisno obveščen v največ 30 dneh. Pravosodni minister mora parlamentu redno poročati o vsebini in količini policijskih zahtevkov za pridobitev prometnih podatkov (številke torej so, glej spodaj), morebitna zloraba procesa pa se kaznuje z do letom dni zapora tako za policaja kot telekomovega tehnika. Še več, glavni avtor novele in ugledni strokovnjak za človekove pravice Christof Tschohl je bil prvopodpisani na peticiji za presojo ustavnosti novice ureditve. Pridružilo in se mu je še 11 tisoč sodržavljanov, več kot sto tisoč njihovih spletnih kolegov, ter tudi zvezna dežela Avstrijska Koroška. Gre torej za državo, ki retencije več kot očitno noče, in namesto tega Uniji predlaga, da novelira retencijsko direktivo v smeri, da se ji lahko države, ki želijo svojim prebivalcem zagotoviti višjo stopnjo zaščite človekovih pravic, retenciji tudi izognejo.

Avstrijsko ustavno sodišče je zahtevo sprejelo in, ugotavljaje, da gre za vprašanje iz pristojnosti EU, primer decembra lani posredovalo Sodišču EU. Ustna obravnava je potekala predprejšnji teden. Bil je to manjši cirkus. Evropski parlament, Svet, Komisija ter države članice (sans Avstrija) so branile idejo direktive, čeravno niso mogle pokazati, da jim koristi pri pregonu "resnega" kriminala. Sodniki so tukaj v njih kar precej bodli. Pa poglejmo.

Avstrijski odvetnik Ewald Scheucher, ki v primeru zastopa pritožnike, je izpostavil, da preprosto ni dokazov niti zato to, da bi celokupno zbiranje izjemno invazivnih podatkov o komunikaciji in gibanju Evropejcev sploh koristno za pregon kaznivih dejanj (prej obratno), kaj šele, da bi bilo sorazmerno povzročeni škodi za zasebnost. Direktiva namreč govori o boju proti terorizmu, organiziranemu kriminalu oz. posamičnim hudim kaznivim dejanjem, a avstrijske statistike kažejo, da prav nobena od dosedanjih 326 preiskav, kjer so bili ti podatki izbrskani, ni zadevala tako resnih kaznivih dejanj. Je pa policija s pomočjo telefonov lovila manj resne delikvente (skupaj 326 primerov od 1.4.2010 do 1.3.2013) - kot so tatovi, uporabniki drog, nadležni zakonci in lumpi, ki bi se radi zastonj vozili z vlaki. Od teh 326 primerov jih je, kljub pomoči tako natančnih podatkov, podatkov tožilstvo uspelo zapreti le 139 (dobro tretjino), pa še od tega pa so bili prometni podatki dejansko koristni v 56 primerih (šestini). Nekaj koristi torej vendarle je, a ne za dejanske cilje direktive. Kumulativni učinek povzročene škode za zasebnost pa torej več kot presega doseženo korist. Prizma je to še dodatno potrdila, če nemški, češki in romunski "NE" še že niso bilo dovolj glasni. Po Scheucherjevo so stvari tako hude, da direktive v sedanji obliki sploh ni mogoče implementirati na način, ki bi bil skladen z Listino Evropske Unije o temeljnih pravic - to je tako, da bi državljani lahko ob tem mirno spali, če uporabimo nemške besede. V sklepni besedi je sodišče zaprosil, naj "odloči v dobro svobode, ker da ima varnost itak že preveč podpornikov".

Pa države? Ja, branile so to svojo od Unije dano pravico, da vsem sledijo povsod. Irci so kot edini problem videli morebitno škodo zaradi vdora hekerjev v retencijsko bazo. Španci so bili posebej glasni, da direktivno nujno rabijo zaradi omejevanja anonimne komunikacije (?!), z dodatkom, da je pri njih treba registrirati tudi lastništvo predplačniških telefonov (tako da se ve, kdo kliče). Italijani so, po italijansko pač, nekaj mutili o proceduralnih zapletih. Vsi pa so bili bolj tihe sorte, ko jih je sodni senat vprašal za natančne statistike dostopa do podatkov. Nimajo, ker jih ne vodijo. Edino Poljaki so po priznali, da zaznavajo trend "zlorabe" retencijske baze za preiskavo bagatelne kriminalitete. Ostali pa so se bolj ko ne sklicevali na poročilo Komisije o izvajanju direktive, ki (ironično) sploh ne vključuje številk, ampak zgolj lepe besede za to ureditev.

Predstavniki Parlamenta, Sveta oz. Komisije so izpostavili, da ta direktiva ureja zgolj zbiranje, ne pa tudi rabo zbranih podatkov. To je res. Direktiva je bila sprejeta v okviru nekdanjega prvega stebra EU, se pravi skupne ekonomske politike, ne tretjega stebra, ki ureja sodelovanje v policijskih in varnostnih zadevah. Zakaj? Ker prvi steber zahteva večinsko odločanje, tretji pa soglasno (no, zdaj ne več). Se pravi, Unija v naše ustavne pravice posega s ciljem poenotenja trga .. a kako? Morda skozi "omejevanje" retencije kot oblike nepotrebne in arbitrarne državne regulacije na "znosno" obdobje največ 2 let? Ali pa skozi določanje minimalnih stroškov, ki jih operaterji smejo zaračunati državam za sodelovanje? Bodimo no iskreni. A predstavnik parlamenta je šel celo daleč, da je sodišču zabrusil predlagal, da pri presoji direktive ne upošteva pomislekov glede uporabe zlorabe zbranih podatkov, ker je to v izvorni pristojnosti držav članic, ne Unije in s tem ne Sodišča. Drzen argument, vsekakor, a v končni sodbi bi utegnil delovati. Sodišče EU je že večkrat zavrnilo dostop odškodovanim zavoljo terorističnih zadev, ker niso imeli pravnega interesa (standing - ki mora biti neposreden in individualiziran, karkoli že to pomeni). Tokrat sodišče sicer ni bilo najbolj prepričano. Eden od sodnikov je EP-jevca vprašal, če je bil postopek po prvem stebru izbran prav zato, da ne bi bilo treba urediti tudi uporabe podatkov, na kar je dobil iskreni odgovor, da "ja". Sledilo je vprašanje, ali ne bi bilo morda smiselno izbrati postopka, ki bi zagotovil celovito zaščito človekovih pravic, na kar je slednji odvrnil, da so človekove pravice vsekakor pomembne, da pa žal takrat ni šlo. Svet ga je zgolj mutil o izvirnih pristojnostih držav članic (kot že od nekdaj), Komisija isto. Vprašani so bili tudi, ali bi bilo retencijsko direktivno mogoče uporabiti tudi za zbiranje uporabnikove spletne zgodovine. Odgovora niso imeli pri roki.

Zadnji je pričal Unijin informacijski pooblaščenec, ki je bolj ko ne potrdil stališča avstrijskih pritožnikov. Študij, ki bi opravičevale zbiranje prometnih podatkov ni, države pa sploh niso pripravljene razmišljati o alternativah. Direktiva pa da, kot zgoraj, ne omejuje rabe zbranih podatkov, vendar bi morala. Kot poseben razlog zakaj je izpostavil, da se približno tretjina zbranih podatkov dejansko izvozi v tujino za obdelavo, in to v režim, ki ne zagotavlja zadostne ravni zaščite osebnih podatkov (najbrž ZDA, preko njihovega safe harbor dogovora).

Celostno gledano je težko povedati, kaj bo zdaj. Sodišče EU ni ravno znano po branjenju človekovih pravic; to nalogo praviloma prepušča štrasburškemu ECHR, do katerega pa vodi drugačna pot (skozi pritožbo prizadetega posameznika, ne generično zahtevo za presojo ustavnosti režima nasploh). Zanima jih predvsem delovanje ekonomskega motorja Evrope, s ciljem, da se ne bi spet skregali in šli še ene vojne (tako je unija v 60h sploh nastala). V preteklosti so že pokazali simpatijo do držav, ko se je šlo za razlastitve domnevnih teroristov. Tukaj - kot javno kažejo statistike - gre zgolj za običajni kriminal, tako da je res težko povedati. Lahko da ne bodo naredili ničesar, lahko da vse vržejo v zrak, morda bodo državam članicam dovolili opt-out iz direktive (za kar Avstrijci tudi prosijo). Mnenje generalnega pravobralnilca, ki ga sodišče skoraj vedno tudi povzame, lahko pričakujemo 7. novembra letos. Potem je seveda pomembno še, kaj bo avstrijsko ustavno sodišče naredilo z odgovorom. Če bo CJEU rekel, da jih ne zanima, ker ne gre za prvi steber, bi znali rečt, nas pa zanima, in retencijo v Avstriji razveljaviti, tako kot so to že naredili Nemci, Romuni in Bolgari. Ustavno sodišče se namreč za razliko z CJEU (in isto kot ECHR) ukvarja predvsem s človekovimi pravicami.

Primer je za naš še toliko bolj zanimiv, ker ima podoben primer pred sabo tudi naše ustavno sodišče. Zahtevo za oceno ustavnosti relevantnih členov ZEKom-1 je marca letos vložila informacijska pooblaščenka, kar bo bržkone - čas bo pokazal - eden od njenih najbolj državotvornih dosežkov. USRS je v preteklosti že dokazal, da jih policijska aroganca moti. In naši policiji arogance nikakor ne manjka.

Prepis ustne obravnave z dne 9.7. lahko najdete tukaj (v nemškem jeziku).