Avstrijsko ustavno sodišče v dvomih glede retencije prometnih podatkov

Kot smo pisali minuli mesec, so naši severni sosedje šele s prvim aprilom letos uvedli obvezno retencijo prometnih podatkov - podatkov o pošiljatelju, prejemniku, trajanju klica, ter lokaciji kličočega, klicanega oz. pošiljatelja ter prejemnika sms ali mms sporočila, podatkov o identiteti statičnih in dinamičnih ip številk. Nevladne organizacije so na predvečer začetka priredile žalne maše za zasebnost v več večjih mestih, ter seveda napovedale vložitev pobude za oceno ustavnosti, v upanju, bo njihovo ustavno sodišče (Verfassungsgerichtshof, tudi VfGH) ugotovilo neustavnost blanketnega in nediskriminatornega zbiranja izjemno obsežnih, podrobnih in vseobsegajočih podatkov o vseh državljanih. Pritožbo je podpisalo več kot 11.000 državljanov (izgubljenih pol tokrat ni bilo) ter še čez 100.000 njihovih spletnih kolegov, pridružila pa se jim je tudi sosednja zvezna dežela Avstrijska Koroška.

Ustavni sodniki so ta torek odločili, da zadevo posredujejo na Sodišče EU (CJEU), v obliki ti. predhodnega vprašanja o tem, ali je besedilo ti. retencijske direktive (2006/24/ES) v skladu z relevantnimi členi Listine o temeljnih človekovih pravicah Evropske unije, ki določajo spoštovanje zasebnega in družinskega življenja (vključno s komunikacijsko zasebnostjo, 7. člen), varstvo osebnih podatkov (8. člen) ter svobodo izražanja in obveščanja brez vmešavanja javnih organov (11. člen). Povedano bolj preprosto, gre za odkrito vprašanje sodišču, ali je l. 2006 sprejeta direktiva iz poglavja o skupni ekonomski politiki (glej opombo) sploh v skladu s temeljnimi ideji Unije, pač v tem, da določa, da se izjemno občutljivi podatki zbirajo vnaprej o vseh državljanih, brez predhodne sodne odredbe ali vsaj suma vpletenosti v kaznivo ravnanje.

Postopek pred CJEU tipično traja poldrugo leto. V vmesnem času, tako sodišče, bodo avstrijski operaterji morali nadaljevati z zbiranjem prometnih podatkov, saj sami kot sodišče "nimajo na voljo pooblastil za začasni suspenz izvrševanja zakona". Predlagatelji pobude so namreč pozabili dodati zahtevo za izdajo začasne odredbe, kar bodo zdaj, na takšno "izrecno povabilo", najbrž kojci popravili.

S tem je avstrijsko sodišče ubralo drugačno pod od sosednjega nemškega, ki je retencijo kar odpravilo, skupaj z besedami, da mnenja CJEU tukaj ne rabijo. To je pač posebnost nemške ustave, ki določa, da so določene temeljne poteze nemške republike - npr. obveznost države, da spoštuje človekovo dostojanstvo - nedotakljive ne glede na ideje nemške vlade ali mednarodnih organizacij, katerih člani so (ti. eternity clause v 79. GrundGesetz, v povezavi s 1. in 20. členom istega dokumenta). Istega stališča - blanketno zbiranje prometnih podatkov nima nobenega mesta v demokratični državi, ker sicer ljudje ne morejo v miru spati - oz. poguma in vere v suverenost lastne države nad neko direktivo iz poglavja o skupnem trgu so potem zavzeli še Čehi, Romuni, Bolgari in Ciprčani. Študije kažejo, da kljub temu raziskanost kaznivih dejanj ni padla.

Slovenija medtem vztraja pri svojem, njeni tožilci in policisti pa z ekletantnim nespoštovanjem načela sorazmernosti iz 149.b člena ZKP pridobivajo te prometne podatke v dobesedno vsaki kazenski preiskavi, pa potem kljub temu ne zmorejo doseči obsodilne sodbe. Tu se kaže tudi vsa lepota retencijske baze: bolj je oseba nedolžna, bolj so pravilni prometni podatki o njej (italijanski prekupčevalec iz zadeve balkanski bojevnik: "na teden menjamo tudi po več 10 telefonov / sim kartic") in tem bolj se da te podatke uporabiti za pregon njenih "resnih" kaznivih dejanj.

Medtem se, kot zgoraj, v naši neposredni okolici dogajajo velike stvari.

^{[1] Opomba: izbira postopka za sprejem direktive - po 95. členu PEU (takratni 1. steber - skupna ekonomska politika ter še nekatere druge stvari) namesto 34. člena (3. steber - policijsko in sodno sodelovanje v kazenskih zadevah - kamor bi retencija tudi spadala) je bila pogojena z možnostjo večinskega odločanja. Tretji steber je v tistem času zahteval soglasno odločanje vseh držav članic v Svetu, kar pa najbrž ne bi šlo skozi. Po drugi strani pa to hkrati pomeni, da je retencija samo še en instrument ekonomske politike, tako da v primeru dvomov glede človekovih pravic res ne bi smeli dvakrat razmišljati, kaj je več vredno.}