Študija: hramba prometnih podatkov ne pomaga pri preiskavi kaznivih dejanj

Na splet je pricurljalo poročilo nemškega Inštituta Max Planck za tuje in mednarodno kazensko pravo, ki je po naročilu nemškega pravosodnega ministrstva izvedel raziskavo o vplivu hrambe prometnih podatkov na boj proti kriminalu. Odkrili so, da ukrepi hranjenja prometnih podatkov ne pripomorejo k večji preiskanosti ali preventivi pred kriminalnimi dejanji, zato niso smiselni. S tem so posredno potrdili pravilnost odločbe nemškega ustavnega sodišča, ki je marca 2010 zakon o hranjenju telekomunikacijskih prometnih podatkov iz leta 2008 razglasilo za neustaven zaradi nesorazmernega poseganja v zasebnost posameznika.

Spor med notranjim in pravosodnim ministrstvom se s tem zaostruje. Spomnimo, da je notranje ministrstvo leta 2007 pripravilo zakon, ki ga je parlament istega leta potrdil, tako da je začel veljati z začetkom let 2008. V zakonu je bilo predvideno, da morajo ponudniki telekomunikacij shranjevati prometne podatke, ki vsebujejo tudi klicane in kličoče številke, podatke o času in trajanju telefonskih pogovorov, elektronske naslove prejemnikov in pošiljateljev e-pošte, IP-naslove naročnikov dostopa do interneta itd. Hrambo prometnih podatkov predpisuje evropska direktiva 2006/24/ES, a je bila nemška implementacija v lokalno zakonodajo protiustavna. S tem pa poizkusov uvedbe obvezne hrambe seveda še ni konec.

Pravosodno ministrstvo se z notranjim ne strinja, saj zagovarjajo načelo, da gre pri nekritični in pavšalni hrambi podatkov za nesorazmeren poseg v posameznikovo zasebnost. Zato so pri Inštitutu naročili raziskavo, ki je bila zaključena že lanskega julija, javnosti pa je priobčena šele sedaj, ko se je do nje dokopal nemški Chaos Computer Club. V raziskavi niso mogli potrdili vzročno-posledične povezave med obvezno hrambo podatkov in stopnjo preiskanosti kriminalnih dejanj. Primerjali so tudi stanje v Švici in Avstriji, saj je v prvi že več kot deset let uzakonjena hramba prometnih podatkov. Kljub temu niso našli nobenih dokazov, da dejansko pomaga pri kriminalnih preiskavah.

Zagovorniki hrambe poročilu očitajo pomanjkljiv vzorec, a podrobnejše študije zaradi pomanjkljivih empiričnih podatkov ni bilo mogoče izvesti, zato je trenutna raziskava najbolje, kar imamo. Odkrila je, da hramba ne pomaga niti pri kaznivih dejanjih, ki so jih zagovorniki običajno uporabljali kot ilustracije za njeno uporabo. Tak primer je pregon otroške pornografije, kjer v študiji ugotavljajo, da je sredstva in napore bolj smiselno investirati v preventivo in represijo kakor v analizo in hrambo prometnih podatkov. Podobno je tudi pri preprečevanju terorističnih napadov, saj v zadnjih desetih letih zaradi hrambe podatkov ni bil preprečen niti en sam teroristični napad, čeprav so se kasneje uporabljali za preiskavo izvedenih.

Nemški notranji minister Hans-Peter Friedrich ostaja ravnodušen do raziskave, saj "nima študija zanje nobene relevantnosti." Njegov tiskovni predstavnik dodaja, da se lahko "strukture organiziranih terorističnih in kriminalnih spletnih omrežij" odkrijejo le s hrambo prometnih podatkov. Študija "naj bi temeljila na negotovih empiričnih podatkih". Pravosodna ministrica Sabine Leutheusser-Schnarrenberger po drugi strani poudarja, "da se državljanov, ki nimajo nič skriti, a so nedolžni, ne sme nadzorovati in kontrolirati." Sekretar na ministrstvu Max Stadler dodaja, da očitno nujnost hrambe prometnih podatkov empirično ni dokazana, ampak ostaja le občutek organov pregona za to potrebo, kar pa seveda ni dovolj. Namesto tega predlaga blažjo verzijo, tako imenovan Quick Freeze Plus, po katerem bi se prometni podatki hranili le nekaj dni, nato pa brez sodne odredbe avtomatično zbrisali. Inštitut je sicer to možnost označil kot neprimerno alternativo.