Manevriranje ISS okoli vesoljski smeti

Vesoljske smeti so problem, o katerem so že pisali. Odsluženi sateliti, ostanki trkov, eksplodirane rakete in tudi povsem naravni asteroidi krožijo okrog Zemlje v različnih orbitah. V orbiti približno 400 kilometrov nad površjem najdemo tudi Mednarodno vesoljsko postajo (ISS), zato tam ostale smeti niso zaželene. Ker pa jih je vseeno nekaj, ima ISS zelo dodelan sistem za spremljanje in izogibanje.

Nevarnosti, ki jih povzročajo gneča in smeti v vesolju, niso le teoretične. Prvikrat smo to videli leta 2009, ko sta trčila delujoč satelit sistema Iridium in odsluženi ruski satelit, pri čemer sta razpadla na ogromno drobnih koščkov. Najaktualnejši primer se je zgodil pred poldrugim mesecem, ko je Ekvador izgubil svoj satelit v trčenju. Hitrosti tam zgoraj so pač tako visoke, da lahko že majhni delci preluknjajo ISS, zato se je treba podobnim trkom ISS za vsako ceno izogniti.

Ars Technica je obiskala center v Houstonu, kjer skrbijo, da za dobro nogometno igrišče velika ISS ne trči v kaj nevarnega. TOPO oziroma Trajectory Operations Officer skrbi za manevriranje. Ameriški USSTRATCOM, ki beleži tirnice vesoljskih smeti, vsaj tri dni pred nevarnim srečanjem obvesti TOPO, da lahko vesoljski predmet trči v ISS. Gleda se dva kilometra nad in pod orbito ter 25 kilometrov vzdolž in prečno na tirnico. Če je verjetnost trčenja večja od 1/10.000, dobi dogodek rdečo oznako in ISS se brezpogojno premakne. Če pa je verjetnost med 1/10.000 in 1/100.000, dobi dogodek oznako rumeno in ISS se pomakne, če s tem ni motena kakšna misija.

Premike izračunavajo Rusi, ki dobijo podatke 28,5 ur pred potencialnim trkom. ISS ima namreč potisnike, ki tako ali tako redno popravljajo orbito (zaradi ostankov atmosfere ISS izgublja višino s hitrostjo okoli dva kilometra na mesec), vsake toliko časa pa jo prestavijo (spremenijo ji hitrost za 0,5-1 m/s v eni smeri) zaradi izogibanja trkom. To lahko storijo neposredno z modulom Zvezda ali pa s potisniki na pripojenih plovilih, ko so ta na ISS. Če pa iz kakršnegakoli vzroka tega rednega postopka ni mogoče izvesti, na primer če je obvestilo prepozno, se sproži rezervni scenarij PDAM (Predetermined Debris Avoidance Maneuver), ki spremeni hitrost postaje za 0,5 m/s. Vse izračune v obeh primerih izvajajo z Zemlje, tako da astronavti ne morejo kaj več kot gledati.

Zgodilo pa se je že, da se tudi PDAM ni mogel izvesti, ker bi povzročil še več škode. V tem primeru se astronavti zatečejo v reševalno kapsulo Sojuz, od koder bi se lahko rešili na Zemljo v primer uničenja ISS. Doslej so se morali tja zateči trikrat, nazadnje leta 2011, ko je zapoznelo odkriti kos smeti ISS zgrešil za 725 metrov.