Nova stara prevara v znanosti: samorecenziranje člankov

V znanosti se danes soočamo s hudo inflacijo vsega mogočega razen sredstev. Napihujejo se nazivi, olepšujejo se raziskave, povečuje se število objavljenih člankov in prijavljenih projektov, čeprav kakovost temu ne sledi. Konkurenca je kruta in vrednotenje raziskovalnega dela izključno po objavah (pri nas je situacija še malo bolj okorna, saj šteje le število objav, normirano s faktorjem vpliva revije) je pripeljalo tudi do vprašljivih praks.

Po eni strani to vidimo z naraščanjem števila umaknjenih člankov, za katere so po objavi ugotovili hude nepravilnosti avtorjev. Tipični postopek pregleda kakovosti gre nekako takole. Avtorji pošljejo članek v objavo, pri čemer morajo obvezno predlagati potencialne recenzente. Urednik lahko izbere te recenzente ali pa poišče druge, a se mnogokrat ne spušča v podrobnosti in uporabi kar predlagane recenzente. Ti prejmejo članek in v nekem razumnem roku (recimo mesecu dni) brezplačno (kar je paradoks samo po sebi, saj so cene revij neverjetno zasoljene; prednjači povampirjeni Elsevier) napišejo recenzijo, ki se lahko zaključi s tremi možnosti: objaviti, popraviti pred objavo ali zavrniti. Uglednejša kot je revija, več in kakovostnejši material prejme, zato so lahko recenzentje strožji.

Nečastni znanstveniki pa iz lenobe ali strahu pred izgubo službe (v akademiji je sila malo dosmrtnih tenure pozicij) včasih goljufajo. Da je to mogoče, dokazuje potegavščina z nesmiselnim člankom, ki je bil skorajda objavljen. Kako torej znanstveniki goljufajo? Na različne načine. V 90. letih je Schön kot najbolj razvit primer objavil kopico člankov z rezultati, ki niso bili le potvorjeni, ampak docela izmišljeni. To je precej tvegan pristop. Mnogo izvirnejši je bil Južnokorejec Hyung-In Moon, ki je svoje članke recenziral kar sam. Uredniku je predlagal recenzente in priložil njihove elektronske naslove. Lahko si mislite, da je bil te elektronske naslove poprej ustvaril sam. Odkrili so ga avgusta in mu umaknili več kot 35 člankov. In Moon ni bil pionir tega početja, saj so Kitajci to počeli še prej, izdal pa ga je prekratek odzivni čas. Svoje članke je pametno recenziral s sklepom, da so dobri, a potrebujejo popravke, ni pa pomislil, da ni pričakovati recenzij v 24 urah po predložitvi.

Ta teden je izbruhnila še ena afera pri Elsevierju. Trdijo, da so hekerji kompromitirali njihov sistem EES (Elsevier Editorial System), zaradi česar so objavili članke, ki niso šlo skozi primeren peer review. Elsevier je umaknil 11 člankov iz Kitajske, Indije, Irana in Turčije, a niso želeli povedati, kaj je bilo narobe. Zatrdili so le, da avtorji niso to pot nič krivi, zato so jim ponudili možnost ponovne predložitve članka v recenzijo. Strokovnjaki sicer zmajujejo z glavo nad očitki, da naj bi nekdo vdrl v EES. Motivacijo za to bi imeli kvečjemu avtorji, a so ti po Elsevierjevih besedah nedolžni. Glasno se špekulira, da ni šlo za noben vdor, ampak je Elsevier nasedel klasičnemu socialnemu inženiringu, torej da so recenzijo zaupali ljudem, ki niso bili to, za kar so se izdajali. Pa smo spet pri avtorjih.