Za kitajske raziskovalce ni vikendov in praznikov, v Skandinaviji bolje

Marsikod po svetu so konci tednov, popoldnevi z družino in prijatelji ter brezskrbni prazniki zaradi delovnega ritma relikt preteklosti. Svet zase so tudi znanost in raziskave, kjer zaradi hude dirke za objavami in točkami meja med delom in prostim časom izginja. V ugledni reviji BMJ so objavili rezultate raziskave, v kateri so analizirali skoraj 50.000 oddanih člankov in 76.000 recenzij glede na datum in uro oddaje v reviji The BMJ in BMJ Open. Rezultati kažejo, da je za veliko raziskovalcev delovni čas razpotegnjen na 168 ur na teden, obstojijo pa tudi velike razlike med državami. Največ časa delajo Kitajci, najbolje pa delo in zasebno življenje ločujejo Skandinavci.

Ovrednotiti, kdaj posamezni raziskovalci delajo, je pogosto nemogoče - razen na slovenskih inštitutih, kjer so izjemno navdušeni nad elektronskim beleženjem prisotnosti na delovnem mestu - zato so v pričujoči raziskavi kot indikator vzeli oddajanje člankov in recenzij. To je tudi ena izmed omejitev študij, ki se je zavedajo tudi avtorji. Oddaja članka ali recenzije je zadnji korak, zato je povsem možno, da je bila glavnina dela opravljena med delovnim časom, četudi je bil potem članek oddan pozno zvečer. Druga omejitev so potovanja, saj so morda nekateri avtorji oddali članek, ko so bili v drugem časovnem pasu. V raziskavi tudi niso longitudinalno spremljali posameznih avtorjev niti nimajo razdelitve po spolu in starosti.

V raziskavi so ugotovili, da je delo med vikendi, državnimi prazniki in v poznih večernih urah stalnica. Med vikendi najpogosteje delajo Kitajci, Japonci, Italijani, Španci in Švicarji, najmanj pogosto pa Švedi, Nemci, Danci, Finci in Norvežani. Zvečer in ponoči najpogosteje delajo Kitajci in Japonci. Delež je ostajal od leta 2012 konstanten, torej se delo med vikendi in prazniki ne povečuje, temveč je vsaj od takrat približno konstantno.

Zanimivo je, da je izven delovnega časa oddanih več recenzij kakor člankov. To kaže, da raziskovalcem pogosto zmanjkuje časa za recenzije, ki jih zato opravijo pozneje. Recenzentski sistem v znanosti deluje tako, da morajo avtorji za založnike, ki dostop do revij drago zaračunavajo, brezplačno recenzirati delo svojih kolegov. Vsak članek je lahko objavljen šele, ko ga nekaj drugih strokovnjakov s področja prebere in recenzira. Tako pisanje člankov kakor recenziranje je za založnike neplačano delo. Inštitucije se še vedno večinoma obnašajo, kakor da je recenziranje člankov nebodigatreba, ki ga morajo raziskovalci opraviti, kadar pač utegnejo. K temu pripomore tudi dejstvo, da so recenzije anonimne in da se nikjer ne odraža, da nekdo recenzira članke. Z vidika akademske produktivnosti je recenziranje člankov izguba časa.

Rezultati raziskave so dvotirni. Po eni strani kažejo, da je najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na delo izven delovnega časa, država in ne značaj posameznika. To pomeni, da obstaja kultura prekomernega dela, ki je geografsko pogojena. Druga pomembna ugotovitev pa je, da raziskovalci zelo pogosto delajo izven delovnega časa, torej tudi doma in drugod.