Nataša Pirc Musar: "Našo ustavo bo verjetno treba malce zrahljati"

Časopis Dnevnik je minuli konec tedna objavil zanimiv intervju (caveat: Piano) z našo Informacijsko pooblaščenko, Natašo Pirc Musar. V njem je osvetlila nekatere pretekle in sedanje primere, s katerimi se ukvarja njen Urad, obenem pa podala tudi mnenje o naši Ustavi, ki naj bi bila v 37. členu (varstvo komunikacijske zasebnosti) pretirano stroga do določenih državnih organov.

Po njenih besedah je ustava v tem obziru "ena najstrožjih v Evropi"; pravzaprav naj bi tako zagoneten režim poznala samo še peščica držav (Grčija, Estonija ter Bolgarija; vladna lestvica g. Petra Pavlina z MPJU je sicer 1. Romunija 2. Slovenija, 3. Nemčija). Zato da bo "enkrat verjetno treba ustavo malce zrahljati". Konkretno omenja, da 37. člen za poseg v komunikacijsko zasebnost zahteva tri hkratne pogoje: izrecno podlago v zakonu, sodno odredbo v vsakem primeru posega, ter ustrezen namen uporabe posega, medtem ko velika večina držav okoli nas ne pozna vsaj enega od teh treh kriterijev. Tipično ne omejujejo namena uporabe na potrebe kazenskega postopka oz. obrambe države, tako da je prisluškovanje dovoljeno tudi v drugih postopkih, zlasti tekom inšpekcijskega nadzora v upravnem postopku. Nekatere države pa tudi ne poznajo zahteve po predhodni pridobitvi sodne odredbe, vsaj za nekatere prosilce (zlasti varnostno-obveščevalne službe) ne.

Glede na skrb vzbujajoče stanje v slovenski zakonodaji in praksi se s takšnimi idejami nikakor ne moremo strinjati.

Omejitev nadzora komunikacij na zares najnujnejše (na kazenski postopkek) smo nazadnje pokrivali še ne mesec dni nazaj, v zgodbi o Uradu za nadzor prirejanja iger na srečo (UNPIS). Spomnimo: UNPIS je ponudnikom interneta v začetku leta zaukazal, naj preusmerijo ves promet na določeno tujo spletno stavnico na njihov strežnik (DNS hijacking). Poseg v komunikacijsko zasebnost so torej opravili tekom upravnega postopka, v neposrednem nasprotju z ustavo, in to kljub vnaprejšnjim ugovorom nekaterih ISP-jev v to smer. Pri tem so bili (urad, ne ISP-ji!) še tako malomarni, da so na zadevnem strežniku pustili javno dosegljiv awstats log analyzer, da si je ja lahko prav vsakdo pogledal, koga vse v Sloveniji zanimajo športne stavnice. Slaba ideja, še slabša izvedba!

Glede sodnih odredb pa veliko beremo prav zdaj, v zgodbi o predlagani noveli Zakona o elektronskih komunikacijah. Kot že rečeno, se je v predlogu, po tem ko je bil že usklajen z drugimi ministrstvi, pa tudi z uradom pooblaščenke, nenadoma pojavil nov odstavek, ki je v osnovi rekel tole: "za pridobitev podatka o naročniku komunikacijskega priključka se ne rabi sodne odredbe, pa četudi se ta podatek pobere prav iz retencijske baze, za katero se sicer strogo zahteva sodna odredba". Šlo je za podatke o imetništvu telefonskih priključkov ter predvsem dinamičnih IP naslovov. Bojda naj bi sodna pot trajala vsaj poldrugi mesec, pa še povedati bi bilo treba, za kaj točno se podatki rabijo (ježešna).

Nekoliko ironično je, da argumente proti odpravi gornjih dveh pogojev pravzaprav več kot odlično povzema gospa pooblaščenka sama, v nadaljevanju intervjuja. Kot namreč navaja, je njen urad uspel izvedeti, da imajo tako policija kot tudi tudi drugi državni organi (zlasti SOVA) odkrito in pogosto željo po izvajanju ti. ribiških ekspedicij, kjer po malem nadzirajo vse, upajoč, da bodo potem koga tudi dejansko ulovili. V primer navaja policijske zahtevke za pridobitev prometnih podatkov ne za posamezno telefonsko številko osumljenca, ampak kar za cele bazne postaje (geografska območja), pa poskus nekdanjega zunanjega ministra Dimitrija Rupla, da bi ugotovil, kdo od njegovih zaposlenih komunicira s določenim časopisom (pobral je telefonske od vseh, jih shranil v Excel tabelo in predal naprej), pa zgodbo s prisluškovanjem pogovorov med Janšo in takratnim hrvaškim predsednikom vlade Sanaderjem, ki ga je bila izvedla SOVA kar na podlagi odobritve direktorja agencije, se pravi, brez vsake sodne kontrole. Takšnih dejanj ne smemo tolerirati, piše, saj "ne moreš posegati v zasebnost povsem nedolžnih, da bi (mogoče) našel tistega, ki krši zakon". Prav zasebnost je namreč tisto, "kar človeka dela svobodnega". Če mu jo bomo vzeli, bomo "postali družba nadzora, ko bo človek na vsakem koraku samo še razmišljal, ali pravilno hodi po cesti, ali lahko pogleda na levo".

Zato in še iz določenih drugih razlogov smo mnenja, da ustave ni treba prav nič rahljati, nam pa ne bi škodilo, če bi jo začeli bolj dosledno izvrševati. Prav neverjetno se namreč zdi, da bi lekcije iz polpretekle zgodovine uspeli tako hitro pozabiti.

Oziroma, kot je skoraj 100 let nazaj, v času, ko še niti telefona ni bilo v vsaki bati, preroško povedal ameriški vrhovni sodnik Brandeis: "tehnologija daje samo še večje možnosti za državni poseg v posameznikovo zasebnost, zato do nje ne kaže biti popustljiv".