'Girls around me' letel iz AppStora, Foursquara

Vsake toliko časa nas preseneti ta ali ona zgodba, češ kokoliko skrajno zasebnih informacij prostovoljno objavljamo na socialnih omrežjih, na strašno veselje prijateljev, neprijateljev, oglaševalcev, tatov, policijskih ter varnostno-obveščevalnih služb in najbrž še koga. Lani spomladi je denimo dvojica raziskovalcev postavila "art projekt" v obliki online dating strani z 250.000 pokradenimi javnimi profili z Facebooka, oktobra je avstrijski študent prava Facebook zaprosil za izpisek vseh podatkov, ki jih imajo o njem (pravica po 38. členu ustave oz. 30. členu ZVOP-1), in ugotovil, da to v natisnjeni obliki presega 1200 strani oz. več, kot je imela nekdanja vzhodnonemška tajna policija STASI podatkov tudi o nadpovprečno aktivnih političnih disidentih. Uporabniki so rekli, "ja dobro, bomo pa brisali stare podatke", potem pa se letos februarja izkaže, da Facebook izbrisanih fotk v resnici niti ne briše, tako da je dostop še vedno mogoč, če poznaš direktni URL. Precej sveža je tudi novica iz začetka marca, ko smo izvedeli, da je Twitter oglaševalcem prodal večletni arhiv vseh twittov. Informacijska pooblaščenka je morebitnim slovenskih kupcem napovedala visoko globo, čeprav gre za več kot očitno javno objavljene podatke, katerih prodajo so uporabniki pošteno dovolili s sprejemom Twitterjevih pogojev uporabe. No, ta jeza je v vseh primerih trajala dan, dva, teden dni, potem pa vsi spet nazaj na Instagram, Facebook, Twitter, Foursquare metat zasebnost skozi okno.

John Brownlee, ameriški novinar in urednik spletnega časnika Cult of Mac, je predvčerajšnjim objavil še eno tako zgodbo, in sicer o ruski mobilni aplikaciji Girls around me, ki naj bi bila še posebej creepy in vsiljiva. Aplikacija deluje na zelo preprost, a hrakti učinkovit način - pobere vašo lokacijo, nato pa na geolokacijskem omrežju Foursquare poišče osebe (nasprotnega) spola, ki so se pred kratkim oglasile (check in) kje v vaši bližini. Prikaže jih na zemljevidu (prva slika), hkrati pa poišče o njih še čimveč podatkov na drugih socialnih omrežjih, posebej Facebooku. Vse te informacije - profilna slika, všečkani (liked) filmi, serije in blagovne znamke, v primeru bolj odprtih profilov pa tudi fotke (druga slika), so tako na voljo ob stisku prsta. Kot je Brownlee razložil okoli sebe zbrani druščini prijateljev, na vsesplošno navdušenje moškega spola in na na zgražanje mejoče odzive gospodičen, je z rabo aplikacije mogoče hitro in elegantno dobiti vse potrebne informacije za "zapecat" to in to punco. "Uporabnik ve, kje se gospodična mudi ('A.B. checked in into Club Top 20 minutes ago'), ve njene za interese, ve, kam je hodila v šolo, kam je nedavno potovala - več kot dovolj za začetek in nadaljevanje pogovora. Četudi mu ne uspe, ima v neposredni bližini še ducat drugih kandidatk" (prev.p.). Nekje na tej točki je bil primoran odnehati, ker je bila v druščini tudi njegova punca, zdaj že vidno razjarjena.

Aplikacije je zastonj (mogoče je dokupiti določene storitve - ti. freemium oz. free + premium poslovni model) in le ena mnogih, ki jih Brownlee redni testira in opisuje za revijo. Kot je dodal, ji sprva ni mislil posvečati pretirane pozornosti, vendar se je zaradi odziva svojih prijateljev spremenil stališče in napisal omenjeni sestavek, predvsem v opozorilo uporabnikom socialnih omrežij.

In odziv je bil. Foursquare je razvijalcu le nekaj ur kasneje odvzel API dostop do svoje baze (bojda kršijo pogoje), dan potem pa jih je Apple vrgel iz Appstora (najbrž zato, ker kršijo pogoje). Facebook za zdaj še molči (najbrž še iščejo pogoje, ki bi jih kršil razvijalec, a ne hkrati tudi oni). So se pa odzvali ruski razvijalci I-Free, z lepo napisano in dobro obrazloženo izjavo, da prvič gre izključno za javno dostopne podatke (do katerih se lahko dovolj zavzeta oseba itak prebije), drugič aplikacija ne omogoča sledenja specifične osebe in tretjič, da je še niso začeli agresivno promovirati, ker preverjajo vse možne implikacije za zasebnost uporabnikov socialnih omrežij. Četudi najbrž niso nedolžni, bi bilo hkrati težko reči, da so česa posebnega krivi -- če že, gotovo ne toliko kot uporabniki, ki te informacije širokogrudno delijo, oz. ponudniki socialnih omrežij, ki jim to deljenje neizmerno olajšujejo, s spretnimi prijemi vzpodbujajo, a hkrati s predstavitvami "novih možnosti za upravljanje zasebnosti" ustvarjajo iluzijo, da slednja zares obstaja. Njihov cekin se ustvari pretežno iz oglaševalskih prihodkov in brez dvoma so oglaševalci pripravljeni plačati več, če dobijo dostop do čim širšega spektra uporabniških podatkov. Kaj zmorejo z njimi narediti, je pred kratkim pokazal ameriški Target (napovedovanje napredka nosečnosti na podlagi nakupov - še ena zgodba, ki je potonila tako hitro kot se pojavila, z dodatnim twistom glede kraje članka) oz. ameriška vlada, ki je nedavno razpisala natečaj za razvoj novih metod analize ogromnih podatkovnih setov.

Obče sprejeti standard zasebnosti je trenutno ti. "razumno pričakovana zasebnost" (Katz proti ZDA), ki pravi, da smo državljani upravičeni do zasebnosti v vseh situacijah, kjer jo (1) pričakujemo (npr. v slačilnici trgovine z oblačili, v javni telefonski govorilnici, na službenem telefonu, ne pa "in plain view"), če je (2) to naše pričakovanje "razumno" tudi skozi sodbo povprečnega, "razumnega" državljana. Standard je izjemno pomemben, ker je razširil koncept zasebnosti čez ozko domeno domače spalnice (ti. trespass doktrina, ki pa kljub temu še vedno velja) in s tem pripoznal, da je tehnološki razvoj prinesel mnogoštevilne nove možnosti za posege v posameznikovo zasebnost. Štirideset let prej, v zadevi Olmstead, večina sodnikov še ni tako razmišljala, zato so razsodili, da telefonsko prisluškovanje tihotapcu alkohola (prohibicija) brez vsakršnega naloga ali časovnih in vsebinskih omejitev ne predstavlja preiskave in zato ne rabi biti omejeno. Seveda tudi kasnejša odločitev v Katzu ni prišla kar tako, ampak v veliki meri kot začasen in presežen odziv na dejanje zasebnega detektiva Harryja Lipseta, ki je s skritim mikrofonom znotraj olive v martini kozarcu posnel kongresno zaslišanje in ga potem pošteno zaprepaščenim poslancem zavrtel nazaj. Na tisti točki je FBI že več desetletij aktivno prisluškoval celemu spektru "zločincev" in za vohunsko opremo zapravljal več deset milijonov letno, sploh odkar je Shockleyeva iznajdba tranzistorja omogočila mnogo manjše in zato bolj prikrite mikrofone. To je bilo štirideset let nazaj, danes imamo internet. Hkrati pa test r.p.z. velja v razmerju do državnih organov v okviru uradnih postopkov. Zasebne organizacije lahko posegajo v našo zasebnost predvsem na podlagi našega dovoljenja, in z objavljanjem na socialnih omrežjih jim to dovoljenje več kot očitno dajemo v najširši možni obliki. Ali je to za nas dobro ali slabo (in ni nujno slabo, ker lahko dejansko vodi do boljše in bolj individualizirane ponudbe posameznemu potrošniku), se moramo odločiti sami. Problem za nekatere, ki so se odločili za slabo in zdaj ždijo na Diaspori, Identi.ci ali podobnem servisu z bolj prijazno politiko varovanja zasebnosti, je, da pomalem že veljajo za "čudne" (diablo iii) in zato ne nek način "izločene" (friend zone), celo "sumljive" (lvl asian).