Kaj je šlo narobe v MySpaceu

MySpace je internetu prinesel pomembno svežino in nove storitve, ki so sčasoma tlakovale pot za socialna omrežja in strani, kot je Facebook, a MySpace se je naposled izpel. Predvsem v zadnjem letu smo večkrat pisali o težkem finančnem položaju strani, ki je kljub odpuščanjem in krčenju stroškov na vseh koncih še vedno izgubljala uporabnike in na koncu pristala pred bankrotom. Stran je junija od News Corp odkupil Specific Media, ki je zanjo odštel 16-krat manj, kot je bila vredna leta 2005 na svojem vrhuncu. Simptome in končni rezultat torej poznamo, marsikaj pa se lahko naučimo iz diagnoze.

Zelo odkrito je o MySpaceu v intervjuju spregovoril Michael Jones, ki je vodenje podjetja kot izvršni direktor prevzel oktobra lani, ko je podjetju že šlo za nohte. Sedaj že nekdanji izvršni direktor, ki je položaj izgubil po prodaji podjetja, razlaga, zakaj se je izziva sploh lotil, in potem ugotavlja, kaj je šlo narobe.

Spomnimo, da se je lanskega oktobra MySpace s temeljito prenovo strani in svojega poslovnega modela poizkusil vrniti na pota stare slave. Javnost tega ni sprejela in uporabniki so svoj eksodus nadaljevali z nezmanjšano hitrostjo. Napak v vodenju in trženju je bilo več; Jones jih je naštel pet.

Glavni problem je bila uporaba starega imena, saj imajo kupci dober spomin za znamke. To deluje v naš prid, kadar želimo pod staro dobro znamko prodati nove izdelke (kar pomislite, kaj vse bi povprečen Slovenec kupil, če bi le imelo napis Golf in štiri kolesa), in obratno, ko poizkušamo nov izdelek prodati pod slabo znamko. Zato je Google novo storitev poimenoval Google+ in ne Buzz 2.0 in prav zato bi moral prenovljeni MySpace imeti novo ime, da bi ga kupci začeli dojemati kot prenovljenega. Podobne težave ima lahko tudi Netflix, če ne bo uspel povprečnim uporabnikom dopovedati, da staro pošiljanje DVD-jev po pošti nima veliko skupnega s streamingom, ki ga ponujajo (prav zato so v ZDA storitvi diferencirali v dve ločeni podružnici).

Jones nadalje ugotavlja, da uporabnost vedno na dolgi rok odtehta zabavo. Medtem ko ima Facebook kombinacijo uporabnosti (vzdrževanje socialne strukture, kar so vsilili z "obvezno" uporabo pravih imen) in zabave ter Google skoraj izključno uporabnost, je MySpace gradil le na zabavi. To na dolgi rok ne zadostuje, da bi uporabnike prikoval na stran na dnevni bazi. Strani so škodovali tudi pomanjkanje zagona, od katerega je najbolj odvisna tržna vrednost, pomanjkanje radikalnih potez pri spremembah v vodenju podjetja in niže po hierarhiji, zaradi česar je prevladala inercija, in en sam izdelek, od katerega je bilo podjetje preveč odvisno.

Vse te napake v vodenju skupaj so povzročile, da je MySpace neslavno končal svojo pot. Povsem pri koncu sicer še ni, saj ima novega lastnika in stran še vedno deluje, a je število uporabnikov padlo daleč pod rekordne vrednosti, relativna pomembno strani, število ogledov in prihodki od oglaševanja pa so globoko padli. Jones zato ugotavlja, da na internetu kot mladem mediju veljajo naslednje zakonitosti: laže je ustvariti novo znamko kot reševati nasedlo, ponujati en sam izdelek oziroma več izdelkov z eno samo vstopno točko je sila tvegano (seveda se lahko tudi čudovito splača) in spremembe v podjetju morajo biti radikalne, sicer se zaradi inercije procesa delovanja v principu ne spremeni nič.

Druga razlaga je veliko bolj preprosta. MySpaceu je preprosto iztekel čas, saj so ga prehiteli konkurenti z boljšimi storitvami. Kakorkoli, nauk zgodbe je poučen.