3x 24x/10x/40x

• Janez Nučič :: 12. mar 2002

Evolucija CD zapisovalnikov ali po naše tlačkomatov, gre naprej. V času pisanja tega testa je na tržišču mogoče dobiti že pečke, ki zapisujejo na medije pri 40x hitrosti ter na prepisljive ploščke pri 12x. Toda, ker je to zaenkrat še bolj kot ne ekzotika, sem stestiral tri tlačkomate pri štiriindvajsetkratni hitrosti zapisovanja. Le-ti dajejo optimalno hitrost pečenja, veliko praznih CDjev že podpira 24x zapisovanje, ter so povrh še cenovno dokaj ugodni. Tako sem izmaličil tri najbolje prodajane in najbolj razširjene enote: Plextorjevega PX-W2410A, Yamahinega CRW3200E ter Teacovega CD-W524E. Za vse tri enote je značilno, da so deklarirani s hitrostmi 24x/10x/40x. Vsak od njih se ponaša s svojimi lastnostmi, funkcijami, dodatnimi možnostmi, hitrostjo pečenja ter, seveda, ceno. Vam je bolj pomembna hitrost ali zanesljivost? Kaj pa kombinacija obojega? Se pred nakupom novega tlačkomata ne morete odločiti? Pričujoči test naj vam bo v pomoč!

Kako sem testiral

Pri testiranju nisem izumljal tople vode. Testiral sem konkretno hitrost peke, tako da sem pač spekel sto-in-en CD, testiral hitrosti branja in podobno. Uporabil sem naslednje programe: Nero Burning ROM, SpeedCD ter CDex.

Najprej se lotimo SpeedCD-ja. To je program, ki ga dobimo poleg Nerota in meri naslednje stvari: Hitrost branja na notranjem obodu zgoščenke, na koncu medija ter povprečno hitrost branja, iskalne oziroma prehodne čase, odstotno uporabo centralnega procesorja ob branju, čas za zagon medija ter za njega ustavljanje, hitrost izvržbe zgoščenke ter čas za njo prepoznavanje in čas nalaganja. V dodatnih funkcijah izmeri tudi hitrost DAE in nje kvaliteto.

Nero Burning ROM je najbolj uveljavljen program za peko srebrnih okroglih, zato sem si ga prilastil kar za privzeto orodje testa (različica 5.5.6.4). Test je bil sestavljen iz pečenja petih medijev na en pekač. Pri tem sem pazil, da sem kupil medije različnih proizvajalcev, da sem s tem ugotovil tudi izbirčnost napravic. Tako so bile zastopana tri podjetja, ki proizvajajo prazne zgoščenke: TDK, Freecom ter Princo. Sestava testa pa je bila naslednja:

• CD-RW TDK 650MB (max 10x);
• CD-R Princo 700MB (max 24x);
• CD-R TDK 650MB (max 16x);
• CD-R Freecom 185MB 8cm mini CDji (ni podatka o hitrosti).

Za test sem si izdelal testne sestavke (sessione). Tako sem z diska pobral za nekaj kB manj kot 650 MB različnih datotekic, tako po velikosti kot po obliki in izvoru. Sestavil sem tako zelo raznoliko zbirko ničel in enic, ki sem jih nato s 24x hitrostjo zapekel na zgoščenke. Enako, le da velikostno 50 MB večje, sem naredil tudi za 700 MB test. Na mini CDje sem pekel 184 MB podatkov tudi pri 24x (tam kjer se je dalo). Pri vseh pečenjih sem vklopil tudi ťdata verificationŤ, da sem s tem stestiral še natančnost pisanja (predvsem pri medijih z nižjo deklarirano hitrostjo od pisalne). Vse kopije sem tudi zaključeval (vključen finalise), kar prida še nekaj sekund k skupnemu času pečenja.

Zadnji program, ki sem ga uporabljal je Cdex. To je program za kodiranje v MP3 format, in sicer glasbe z audio CDjev. Preoblikoval sem prvi komad z albuma: Iron Maiden – Best of the Beast; The Number Of The Beast 4:49.

Z vsakim tlačkomatom sem naredil tudi po en glasbeni CD. Te zgoščenke sem poslušal z mojim Panasonicovim DiscManom SL-S450 MASH, ki je zelo občutljiv na slabo kvaliteto doma posnetih medijev. Tako se kmalu začnejo pojavljati razna pokanja, preskakovanja in podobno, predvsem ob iztekanju CDja na zunanji strani oboda. Vedno sem imel vklopljen X-DSSP (Extra Digital Sound Shock Protector) oziroma zaščito pred tresljaji, saj so pri tem šumi še bolj očitni ter močnejši in glasnejši. Sestri sem zaplenil še njenega najnovejšega Sony-jevega DiscMana D-EJ725 za veliko in še malo denarja, ter posnetke preizkusil še z njim.

Plextor

Pa si za začetek oglejmo nekaj lastnosti Plextorjevega 24-kratnika. Sodobnega zapisovalnika brez BURN-proof tehnologije si sploh ne moremo več predstavljati. Seveda ga Plextor ima. Zapisovalnik se prav tako ponaša s 4 MB pomnilnika, podporo UltraDMA, CLV tehnologijo prilagajanja hitrosti, PowerRec II in podobnim. Kaj vse to pomeni?

Pri Burn-proofu se ne bom ustavljal, saj o njem čivkajo že vrabci na strehah. Štiri MB pomnilnika namesto le dveh pomeni manjšo verjetnost izpada toka podatkov, Ultra-DMA 33 pa pomeni manjšo zasedenost procesorja med uporabo. Kaj pa CLV? Constant Linear Velocity je umetelni izraz za način Plextorjevega pisanja. Sam CD teoretično razdeli na tri dele ter posamezne zapisuje pri določeni hitrosti vrtenja in hitrosti pečenja. Sem zakompliciral? Naj pojasnim. CD začne peči v prvem delu pri neki konstantni hitrosti. Ko doseže drugi del (drugo cono) se hitrost pisanja poveča - pri naslednjem prehodu enako. To pomeni, da če pečemo CD pri 24x, bo prvih 6 minut zapekel pri 16x, od šeste do šestnajste bo pekel z 20x hitrostjo, šele nato pa bo preskočil na končno hitrost, 24x. Za gladke prehode med conami skrbi seveda Burn-proof. Pa si oglejmo še kaj je PowerRecII. V pekačevem ROMu je zapisan seznam CD medijev ter njih kvaliteta. Na tak način zapisovalnik prilagaja hitrost snemanja glede na kvaliteto ploščka. Kot se je izkazalo kasneje v testu, je ta funkcija dokaj uporabna, toda včasih tudi malce ponagaja.

Teac

Teac se je pečenja lotil na malce drugačen način. Najzanimivejša funkcija oziroma pritiklina je ASC, kar pomeni "Advanced Servo Circuit". To je funkcija, ki s posebnim servo motorčkom premakne pisalni laser, tako da zapiše bolj točno in z manjšim odstopanjem od v tovarni umerjenega bralnega dela. S tem dobimo boljšo kvaliteto zapisa. Strojno je Teacova pečka pripravljena tudi za format Mt.Rainer. Le ta nam bo omogočal, da bomo CD-RW medije uporabljali tako kot uporabljamo diskete. To pomeni, da bomo enostavno v operacijskem sistemu prenesli ali skopirali datoteko z diska na zbrisljiv medij, saj za to ne bo več potreben poseben program, temveč bo to funkcijo opravil kar gonilnik operacijskega sistema ter sam pekač. Naslednja funkcija Mt.Rainerja je ta, da bo za formatiranje CD-RW medija potrebno le nekaj sekund in za to operacijo uporabniku ne bo potrebno več skrbeti. Naslednja stvar je zmanjšanje velikosti paketkov za pisanje na medije. Tako so iz 64 kB preklopili na 2 kB. Le-ta funkcija se bo odražala v hitrejšem branju zgoščenk. Teac je obljubil popravek firmwarea s podporo Mt.Rainerju, toda tega skupka programske opreme še vedno ni, kljub temu, da je bil napovedan za november. Še ena zadeva je vredna omembe. Teacov dirkač nima vgrajenega nobenega sistema za preverjanje kvalitete vstavljenega praznega medija, tako da boste lahko s 24-kratno hitrostjo zapisali kar vse CD-R medije. To morda ni ravno najbolje, saj se lahko zgodi, da boste kakšne manj kvalitetne medije slabo spekli in bodo postali neuporabni. Je pa res, da s tem lahko presežemo tudi nazivno hitrost medija, saj ASC omogoča natančno pisanje in s tem zmanjšamo možnost slabih zapisanih podatkov.

Yamaha

Najbolj odmevna lastnost te Yamahe je pečenje glasbenih zgoščenk, ki se precej razlikuje od konkurence. Naslednja slaščica je CD-MRW (Mt. Rainer format – glej opis pri Teacu), SafeBurn, 8MB predpomnilnika, P-CAV ter možnost raznolikega priklopa na računalo. Tako lahko kupimo različne Yamahe glede na to, kako jih želimo priklopiti. Možnosti so ATAPI, SCSI, FireWire in USB 2.0.

SafeBurn je podoben sistem kot Plextorjev PowerRec II, le da je SafeBurn morda malce boljši pri nižanju hitrosti, saj zaradi zapisovanja P-CAV lahko izbira tudi vmesne hitrosti in ne samo 24x, 20x ter 16x, kot pri Plextorju. Zato lahko glede na kakovost medija prilagodi hitrosti na 24x, 22x, 20x, 18x in 16x. Je pa res, da so pri Plextorju podatki o medijih zapisani v ROMu, medtem ko Yamaha preveri karakteristike CDja ter njegovo stanje, ter se glede na to odloči za hitrost. 8 MB predpomnilnika je tako ali tako po mojem mnenju preveč, toda bolje preveč kot premalo. Značilnost Yamahe je tudi lep videz enote. Sama barva je malce bolj bela bež ter dioda je namesto standardne rdeče oziroma zelene tokrat vijolična ko je enota v pripravljenosti ter svetlo modra med peko in branjem. Naj razložim še skrivnost pečenja glasbenih ploščkov. Ker lahko vsi predvajalniki zgoščenk prilagajajo hitrost vrtenja ploščkov, so se pri Yamahi odločili, da naj se CD pri zapisovanju vrti hitreje kot običajno (1,4m/s namesto 1,2m/s), ter s tem poveča dolžino "luknjic in izboklinic" v površini diska. S tem sicer zmanjšamo količino podatkov, ki jih lahko zapišemo toda hkrati omogočimo predvajalniku, da bere bolj razpotegnjene podatke in s tem zmanjša "jitter" oziroma napake za kar 30 odstotkov.

Test

	Plextor	Teac	Yamaha
Hitrost branja
Začetna	19,02x	18,75x	18,31x
Končna	42,57x	40,88x	41,02x
Povprečna	32,26x	30,98x	31,05x
Prehodni čas
Tretjinski	159ms	88ms	101ms
Polni	262ms	142ms	192ms
Naključni	134ms	81ms	86ms
Poraba CPU
1x	1%	1%	1%
2x	1%	3%	3%
4x	3%	5%	8%
8x	7%	10%	10%
Hitrost
"spin down"	4,50s	3,62s	4,12s
"spin up"	2,09s	2,53s	1,28s
Čas
Izvrženja	1,64s	2,51s	1,68s
"Loadanja"	8,63s	9,18s	1,81s
Prepoznavanja	0,23s	0,00s	0,43s
DAE
Kvaliteta	10/10	10/10	10/10
Hitrost	24,08x	28,82x	28,81
Čas CDex	35s	38s	36s
CR-RW 650MB
Pisanje 10x	8:15	8:18	8:10
Hitro brisanje	41s	40s	36s
Popolno brisanje	8:02	8:14	8:04
CD-R 700MB 24x
Pisanje 24x	4:13	4:28	6:46(spremenil hitrost)
Preverjanje podatkov	OK	OK	OK
CD-R 650MB 16x
Pisanje 24x	3:59	4:12	4:28
Preverjanje podatkov	OK	OK	1 datoteka drugačna
CD-R 185 Xx
Pisanje 24x	2:23(spremeni hitrost - 12x)	1:10(do ustavitve pisanja pri 93%)	2:26(spremeni hitrost - 12x)
Preverjanje podatkov	OK	OK do 93%, nato ustavi	OK

Obrazložitev

Najprej se lotimo pregleda rezultatov, izmerjenih s SpeedomCDjem. Najhitreje se vrti Plextor, ki doseže v končnici kar 42,6x hitrost branja. Teac in Yamaha sicer malce zaostajata, toda vsi trije dosežejo 40x hitrost, pri kateri so tudi deklarirani. Vseeno so razlike premajhne, da bi jih občutili. Prehodni časi so najnižji pri Teacu in to kar precej vodijo, predvsem nad Plextorjem, ki ima dokaj katastrofalne prehodne čase za tako prestižen CD pogon. S skoraj dvokratno razliko Teac vodi. Poraba procesorja je še kako pomembna lastnost vsake periferne naprave. Najmanjša poraba je pri Plextorju, pri Yamahi pa največja. Toda razlike so kar očitne. Pri štirikratnem branju je razlike med Yamaho in Plextorjem kar za 5%, kar se zdi malo, a če pomislimo, da je največji pokazani izkoristek le 8%, dobite pravo predstavo. Tele spin up in spin down čase ter čas izvrzitve in podobno si poglejte kar iz tabele in sami presodite, kako pomembne so razlike, saj niso tako velike, da bi se splačalo o njih razglabljati. Velja omeniti še eno lastnost tlačkomatov, kar je hitrost izvrzitve pladnja. Le-ta je pri Teacu dokaj visoka, medtem ko je pri Plextorju grozno nizka. Preden se pladenj dokončno odpre, ti zraste brada. Popolnoma neprimerno za ljudi s slabimi živci. Yamaha je nekje vmes, le da je tudi ta zame prepočasna. Včasih se mudi zapeči CD in je vsaka sekunda pomembna, tako da res nimam časa čakati, da se pladenj izvolijo odpreti.

Glavna stvar, ki jo vzamemo v zakup pri pekačih, je seveda pečenje samo, ter njega kvaliteta. Oglejmo si najpomembnejše rezultate še enkrat:

	Plextor	Teac	Yamaha
CD-RW 650MB
Pisanje 10x	8:15	8:18	8:10
CD-R 700MB 24x
Pisanje 24x	4:13	4:28	6:46(spremenil hitrost)
CD-R 650MB 16x
Pisanje 24x	3:59	4:12	4:28
Preverjanje podatkov	OK	OK	1 datoteka drugačna
CD-R 185MB Xx
Pisanje 24x	2:23(spremeni hitrost - 12x)	1:10(do ustavitve pisanja pri 93%)	2:26(spremeni hitrost - 12x)
Preverjanje podatkov	OK	OK do 93%, nato ustavi	OK

O pisanju na prepisljive nosilce nimam kaj pisati, saj so razlike minimalne. Yamaha je najhitrejša ter Teac najpočasnejši. Zato pa so bolj zanimivi rezultati snemanja 700MB in 650MB zapisljivih nosilcev. 700MB Princo medij zapiše Plextor v rekordnem času brez napak ter dostavi še kadeč se srebrni plošček. Teac enako, le da zaostaja za prvakom za 15 sekund. Yamaha pa ima težave že pri začetku. Njena SafeBurn tehnologija tukaj malce zaškripa, saj mediju z deklarirano hitrostjo pečenja od 2x–24x zniža hitrost peke in tako potrebuje dve minuti in pol več. Zanimiv je tudi naslednji primer; 650MB TDK 2x-16x CD-R. Plextor potrebuje za zapis 50 MB manjšega medija 13 sekund več, kar je čudno. Kljub temu da sem test ponovil, je bil rezultat zelo podoben (odstopanje za eno samo sekundo). Je pa res, da je kljub nižji deklarirani hitrosti medija zapisovalnik dovolil 24x pisanje. Teac tokrat zmaga s 14 sekundami prednosti ter popolnim zapisom. Yamaha ga pa zopet "serje", če lahko povem po domače. To, da ima najslabši čas zapisovanja še spregledam, to, da pa ne zapiše vsega pravilno ji pa ne odpustim. Pri pisanju je bila ena od datotek spremenjena in sicer je bila ta datoteka slika, ki mi je nato ni hotelo več odpreti.

Moram reči, da me je predvsem Yamaha razočarala. Pečenje podatkov je po mojem mnenju slabo. Da gre znižati hitrost mediju, ki ima deklarirano višjo hitrost (do sedaj z mojim Teacom še nisem imel težav z dotičnimi mediji pri 24x), mi ni popolnoma jasno. Pa še potem ta njihova čudovita SafeBurn tehnologija, ki mediju pripiše višjo hitrost kot v bistvu je ter pri tem še pokvari delček kode. Neverjetno... Toda ko bi vsaj pokazal zato kako zelo visoko hitrost, toda tudi to ne. Je popolnoma povprečna, če ne morda celo malce nižja. Saj ne rečem, da SafeBurn ni dobra metoda, saj je pri miniCDju spremenila hitrost in ga zapisala popolno, toda grenak priokus ostaja. Je pa res, da so glasbeni cedeji res tisto pravo. Sicer je maksimalna hitrost pečenja glasbe z Yamahinim Audio Mater Quality Recordnig le štirikratna ter je velikost 80 minutnega Cdja posnetega na ta način le 68 minut. V nobenem od DiscManov ni prišlo do mojim ušesom zaznavnega jitterja, kar je res pohvalno. Audio Master se res dobro obnese. Pohvalna karakteristika pekača.

Plextor je zanesljiv ter hiter. Da za zapisovanje 700 MB Cdja potrebuje le kanček več kot štiri minute je omembe vredno, pravi rekord pa je zapisovanje 650 MB ploščka, ki ga zapiše v manj kot štirih minutah. Tudi PowerRec II se dobro odreže, saj dobro določa možne hitrosti na medijih. Prav tako se dokaj dobro odreže tudi pri vseh bralnih testih ter pri kopiranju glasbe. Je dober zapisovalnik, na živce mi gre le počasen pladenj, ki bi mu moral podtakniti tabletko XTCja. Na žalost so snovalci pozabili na CD-MRW, toda vsega pa tudi ne moramo imeti. Zapisana glasba pri 4x je podobna kot pri Teacu, torej slabša kot pri Yamahi, toda še vedno dovolj dobra za večino navadnih uporabnikov, ki nimajo kakšnih prastarih sukalnikov glasbenih ploščkov. Zamera (ki pa je sam nisem ugotovil) leti na izbirčnost pekača na manj znana podjetja izdelovalcev CD-R in –RW medijev.

Prav nič mi ni žal, da sem si sam kupil Teaca. Kot najcenejši 24x pekač se je odrezal res zelo dobro. Zapisovanje je natančno ter dokaj hitro, piše in bere skoraj vse vrste in agregatna stanja zapisljivih in prepisljivih medijev, je predpripravljen na CD-MRW, je dokaj tih med pisanjem in branjem glede na konkurenco ter ima poleg vsega še zelo razumljivo ceno. Manjka mu morda le kakšno rešeto, ki bi nam onemogočilo pisanje s previsokimi hitrostmi na manj kvalitetne medije, toda le-to rešeto smo lahko tudi sami. Če boste kupili medije, ki ne bodo imeli deklarirane hitrosti zapisovanja, verjetno ne boste pekli s 24x, temveč boste hitrost znižali na, recimo, 16x. Druga možnost pa je kupovanje medijev deklariranih pri 24x. Ne vem zakaj, toda malce sem skeptičen samo glede ťfirmwareaŤ s podporo Mt. Rainerju. No ja, bomo videli, jaz upam, da ga učakamo.

Zaključek

Naj najprej podam cene (za oškatlene verzije):

• Teac CD-W524E 37.000SIT;
• Plextor PX-W2410A 43.000SIT;
• Yamaha CRW3200E-VK 49.000SIT.

Yamaha me je razočarala. Prvič zaradi spremembe hitrosti štiriindvajsetkratnemu mediju, drugič zaradi napake pri pisanju 16x medija, ki sta ga ostala pekača zapisala brezhibno, ter tretjič zaradi visoke cene. 12.000 SIT je dražja od Teaca, ki ima podobne tehnične zmogljivosti ter boljše zapisovalne. Prav tako podpira CD-MRW, le da ima Yamaha še "Profesionalno zapisovanje glasbe", ki pa se, roko na srce, odreže izjemno dobro, le dolžino medija skrajšamo. Plextorja vam lahko priporočim z manjšim zadržkom. Pisanje pod štirimi minutami za 650 MB zgoščenko morda ne opraviči dokaj visoke cene ter zelo slabih prehodnih časov ter polžjih vratc. Ker šest tisočakov že nekaj pomeni, si raje omislite Teaca, ki ima boljše prehodne čase ter spiderska vratca ter podporo Mt. Rainerju. Sam bi zato najbolj priporočil Teaca zaradi ugodne cene, zanesljivosti, relativne hitrosti ter Mt. Rainerja. Prebral in zapisal bo katerikoli zapisljiv medij s 24x hitrostjo, ima zelo dobre prehodne čase ter ostale tehnične karakteristike. Da, Teac je prava izbira za vsakega domačega peka, ki bo snemal več "podatkov" kot glasbe ter uporabljal v prihodnosti novodobni "disketnik".

Rad bi se zahvalil podjetju Jae d.o.o. (01/5896200) za posodo Yamhinega ter Plextorjevega zapisovalnika ter moji malenkosti za posojo Teaca :).

Teac CD-W524E
Plusi	Minusi
cena CD-MRW neizbirčnost za medije hitrost vratc	nima preverjanja kvalitete medijev

Plextor PX-W2410A
Plusi	Minusi
PowerRec II hitrost peke	visoki prehodni časi ťslow assŤ vratca cena izbirčnost pri medijih

Yamaha CRW3200E-VK
Plusi	Minusi
CD-MRW Audio Master Recording zunanja všečnost	cena nezanesljivost peke SafeBurn