Grafične kartice, julij 2001

• Sergej Berišaj :: 12. jul 2001

Najprej bi se rad opravičil za izjemno dolgočasen, če ne že malce neartikuliran naslov članka. Problem je, da sploh nisem vedel, kako bi izvirno ter privlačno poimenoval test osmih grafičnih kartic, ki so danes aktualne. Premišljal sem... Naslov "Primerjava GPUjev" se mi je zdela kar smiselna, saj je prvič, da so bile dobesedno vse kartice GPUji - Graphical Processing Unit - kar pomeni, da so lahko iz procesorja nase prevzele breme Transformation&Lightninga, ali po naše rezanja ter osvetljevanja. Ta naslov je tudi hitro padel v vodo iz dveh razlogov: GPU je angleška izpeljanka ter se ne sliši lepo v naslovu članka. Nekateri bi se spotaknili tudi ob to, da je izraz GPU prva množično začela uporabljati nVidia s pojavom procesorja Geforce 256, ki je imel v sebi vgrajeno zmožnost hardverskega rezanja ter osveljevanja. Tega, da bi ljudje mislili, da sem "prodan" nVidii, pa nočem. Pa smo pri dobrem, starem, a že malo izlajnanem naslovu "Grafikulje na kupu - Julij 2001".

Na test sem dobil devet grafičnih kartic - na levi je izpisano tržno ime kartice, na desni se nahaja ime izpeljanke procesorja na kartici

• Asus V8200 Deluxe | Geforce3
• Winfast Geforce3 | Geforce3
• Hercules 3D Prophet 64 PRO | Geforce 2 PRO
• Asus V7100 PRO | Geforce 2 MX400
• Asus V7100 Magic | Geforce 2 MX200
• ATI Radeon 64 VIVO | ATI Radeon
• ATI Radeon 64 | ATI Radeon
• ATI Radeon 32 DDR | ATI Radeon
• ATI Radeon 32 SDR | ATI Radeon

V testu, ki sem ga opravljal novembra 2000, sem od kartic, naštetih zgoraj, testiral samo ATI Radeon 64 VIVO. Iz družine GTS sem sedaj pretestiral PRO različico GTSa, ki ima na sebi 64 megabajtov pomnilnika. Družina MX se je razdelila na dve frakciji - na bolj ter manj zmogljivo. Iz zelo priljubljenega MXa smo tako dobili MX200 ter MX400 - njih razlike boste videli spodaj, v primerjalni tabeli. Edino, kar se pri Radeonih, GF2 ter MXih ni spremenilo, so vgrajene tehnologije, ki sem jih na kratko opisal že v prej omenjenem testu. Ostanejo nam samo še nove tehnologije, vgrajene v Geforcea3, ki jih bom poizkusil opisati ter razložiti čimbolj razumljivo.

Primerjalna tabela zmogljivost

Primerjalna tabela	Geforce3	Geforce2 PRO	Geforce MX400	Geforce MX200	Radeon 64 DDR	Radeon 32 DDR	Radeon 32 SDR
Jedro	NV20	NV15	NV11	NV11	Rage6	Rage6	Rage6
Tehnologija	0,15μ	0,18μ	0,18μ	0,18μ	0,18μ	0,18μ	0,18μ
Hitrost procesorja	200 MHz	200 MHz	200 MHz	175 MHz	183 MHz	166 MHz	166 MHz
Število cevovodov	4	4	2	2	2	2	2
Tekslov/ukaz	2	2	2	2	3	3	3
Tekslov/sekundo	1,6 G	1,6 G	800 M	700 M	1,4 G	1,1 G	1 G
Tip pomnilnika	128-bitni DDR	128-bitni DDR	64-bitni DDR	64-bitni SDR	128-bitni DDR	128-bitni DDR	128-bitni SDR
Hitrost pomnilnika	460 MHz DDR	400 MHz DDR	333 MHz DDR	166 MHz SDR	366 MHz DDR	333 MHz DDR	166 MHz SDR
Prepustnost RAMa	7,3 GB/s	6,0 GB/s	2,7 GB/s	1,3 GB/s	6,4 GB/s	5,8 GB/s	2,9 GB/s
Količina pomnilnika	64 MB	64 MB	32 MB	32 MB	64 MB	32 MB	32 MB

Tukaj že opazimo prve razlike, ki se (vsaj v teoriji) pojavljajo med karticami. Vzemimo v primerjavo, na primer, MX200 ter MX400. Kot lahko razberemo iz primerjalne tabele, je MX200 oskubljena, MX400 pa izboljšana različica prvotnega Geforcea MX. Hecno je, da so Geforcea MX200 tako oskubili, da prenaša podatke samo še čez 64-bitno SDR vodilo, kar je za današnje razmere porazno! Kot boste videli v nadaljevanju v delu s primerjavami, je Geforce MX200 res daleč najpočasnejša kartica na testu. Razvidno je tudi, da je najnovejši Geforce3 grajen v 0.15 mikronski tehnologiji, kar je bilo za to kartico že kar nujno, saj ima neverjetno količino 57 milijonov tranzistorjev! Za primerjavo - na Pentiumu 4 se poti 47 milijonov tranzistorjev, na Geforceu2 pa "le" 25 milijonov. 0.15 mikronska tehnologija izdelave pripomore k manjšemu segrevanju ter lažjemu doseganju višjih hitrosti delovanja. Da pa ne bom dolgovezil tule, pojdimo kar na tehnologije, ki se v Geforceu3 skrivajo

Pod pokrovom GeForcea3

Prva tehnologija, za katero slišimo vsakič, ko kdo omeni Geforce3, je Per Pixel Shading. Per-Pixel Shading bi lahko enostavno opisali kot Environmental Bump Mapping naslednje generacije, čeprav se za njim skriva dosti več. Naj razložim: Environmental Bump Mapping (čigar podpore družina Geforce2 nima, čeprav jo je Matrox predstavil že pred dvema letoma) je način, kako simulirati anomalije na gladki površini. To se naredi tako, da program poleg osnovne teksture na predmet nalepi še eno, sivinsko teksturo, ki predstavlja ukrivljenost površine. Predstavljajte si vodo. Sklepamo lahko, da je gladina vode v popolnem brezveterju gladka. Če pa v vodo vržemo kamen - voda vzvalovi. S tehnologijo EMBM je Matrox pred leti na tem področju zaoral ledino, saj je na vodo enostavno nanesel animirano teksturo, ki je ponazarjala vzvalovitev vode. Nanešena luč na ta predmet se je temu primerno odbijala in dobili smo - valovanje. Še primer (enakega najdete v novemberskem testu grafičnih kartic). 

Per Pixel Shading deluje na drugačnem načelu. Ta tehnologija se nanaša na vsak posamezen piksel ter ne na trikotnike, kar ji omogoča veliko večjo natančnost pri renderiranju objektov. S tehnologijo Per-Pixel Shading so bili narejeni vsi fotorealistični efekti v vseh Hollywoodskih animiranih filmih (ste gledali Toy Story 2, Dinosaur, itd...?). S to tehnologijo se da odlično ponazarjati dlake, vlakna, kovine, stekla, kamne ter druge zelo podrobne materiale. Prejšnje realnočasovne tehnologije so efekte nanašale na posamezen trikotnik, nato se je na njem uporabila interpolacija. Ta način je zelo hiter, a interpolacija že pri malo večjih trikotnikih pokaže svoje grde zobe, saj pride do zelo očitnih deformacij ter nenatančnosti. Predstavljajte si trikotnik, sestavljen iz stotih pikslov. Environmental Bump Mapping bi obdelal samo kote trikotnika, ostalo bi bilo izračunano z interpolacijo. Per Pixel Shading bi pa vzel vsakega od stotih pikslov, ki sestavljajo ta poligon ter vsakemu nanesel enega od vseh vprogramiranih efektov. Ravno zaradi tega se Per-Pixel Shading ni vgrajeval v grafične kartice, saj so bile enostavno prepočasne za realnočasovni izris takih detajlov. Da bi vam bila razlika v delu bolj jasna, si oglejte spodnji primerjavi med obema načinoma:

Kot je razvidno, je stopnja detajla pri desni sliki dosti višja, saj se efekt nanese na vsak piksel posebej. Vzemimo primer: Kartica lahko izbira med desetimi efekti za vsak piksel. Na vsakega lahko seveda nanese samo enega. Zgornji trikotnik je sestavljen iz 57 pikslov.To pomeni, da lahko en sam majhen trikotnik preuredimo na kar 5700 različnih načinov, kar odpira popolnoma nove razsežnosti v real-time grafiki.

nVidia se pri svojem Geforceu3 hvali tudi z "nFiniteFX engine". Za tem izjemno tržno zaznamovanim imenom se skriva zelo učinkovita tehnologija: programabilni per-pixel ter vertex shaderji. Kaj točno to pomeni? Programer lahko dobesedno sam napiše, vnese ter sprogramira vse željene efekte, ki bi jih rad videl na trikotnikih. Sedaj ga pri grafičnem oblikovanju omejuje samo še njegova domišljija, saj se da s programabilnimi Pixel Shaderji narisati karkoli - od vreznin, deformacij, odbojev,... Preprosto karkoli.

Zgoraj je bil omenjen tudi popolnoma programabilni Vertex Shader. Vertex Shader bi lahko prevedli tudi kot "popolnoma programabilna T&L enota". Programe za T&L enoto programer napiše v eni vrsti assemblerja. Ti efekti se nato poljubno izvajajo na vsakem od poligonov. Z Vertex Shaderjem lahko vsakemu poligonu spremenimo položaj, barvo, transparentnost, preprosto s poligonom delamo, karkoli hočemo. Že spet nas tukaj omejuje domišljija ter znanje programiranja. Pixel ter Vertex Shader sta tehnologiji, ki bosta definitivno popeljali svet grafičnih kartic v novo obdobje. Z ustrezno kombinacijo obeh tehnologij se da dosegati fenomenalne fotorealistične učinke. Članek o teh dveh tehnologijah je na Slo-Techu že bil objavljen, napisal ga je naš grafikmojster Senitel. Priporočam osvežitev znanja.

Nekaj primerov, kaj bomo lahko delali z Vertex Shaderji: Liki se bodo lahko premikali neverjetno realistično, oblega se bo prilegala telesu. Ko bo lik dvignil roko, se bo obleka povlekla iznad zapestij ter se premaknila do komolca. Izražanje čustev bo tudi doživelo ponovno rojstvo. Obrazna mimika bo dosti bolj napredna, saj se bo ob nasmehu / joku premaknil ter nagubal vsak od delov obraza. Z programabilnimi Vertex Shaderji se bo dalo upodobiti tudi "Motion Blur Shading", tehnologijo, ki bo zabrisala sledi hitrega premikanja. Nekaj takega je 3dfx napovedoval za Voodoo5 (poleg FSAA), a do tega žal, najbrž zaradi prevelikih strojnih zahtev, ni prišlo.

A od novosti to še ni vse. Zadnja omembe vredna tehnologija je HRAA - High Resolution Anti-Aliasing oziroma, komercialno, Quincunx. Prejšnje FSAA (Full-Scene Anti-Aliasing) tehnologije so gladile robove tako, da so sliko zrenderirale v višji ločljivosti ter nato končno sliko naknadno zmanjšale na prvotno ločljivost. Tako so se robovi zgladili zelo lepo. Edini problem pri tehnologijah FSAA je davek na hitrosti. Recimo, 4x FSAA je višino ter širino ločljivosti povečala za 2x. Če bi želeli igrati igrico pri ločljivosti 800x600, bi kartica izrisovala slike skoraj pri enaki hitrosti, kot pri ločljivosti 1600x1200, kar je pa počasi. Tehnologija Quincunx je ubrala drugo pot: Quincunx ne poveča renderirnega polja, to ostane enake ločljivosti, ampak vzame piksel, analizira 4 okoliške piksle v vsakem od njegovih kotov ter prilagodi barvo vsakega od teh štirih pikslov za zameglitev robov. nVidia pravi, da ima Quincunx kvaliteto 4x FSAA z davkom hitrosti 2x FSAA, kar je napredek. Žal so moji testi pokazali drugačen rezultat, saj je Quincunx le malenkostno hitrejši od 4x FSAA, kar bomo videli spodaj, v primerjalnem testu. Še primerjava med tremi vrstami FSAA:

Aja, saj res, Geforce ima tudi hardversko podporo za Environmental Bump Mapping. Končno... Tako, nekako smo se prekopali čez vse, kar nam ponuja Geforce. Pa pojdimo k individualnim opisom!

Asus V8200 Deluxe

To je prva od obeh grafičnih, ki se kiti s Geforce 3 čipom. Na kartici se bohoti 64 megabajtov pomnilnika z izjemno hitrim dostopnim časom, ki znaša 3,8 ns. Pomnilnik s tako nizkimi dostopnimi časi bi brez problema lahko deloval na 520 MHz DDR (260 MHz), a je bila oddana energija enostavno previsoka. Pomnilnik na kartici je dodatno odvit na 460 MHz DDR (230 MHz), kar ji daje dokaj dobre potenciale za navitje. Žal zaradi pomanjkanja časa kartice nisem poizkusil naviti. Kartica je lepe, črne barve, na njej se svetlika na zlato pobarvan hladilnik z ventilatorjem. nVidia je pri referenčnem sistemu ubrala nov način hlajenja, gre pa takole: Čez dva pomnilniška modula je nastavljen prvi, pravokotno nanj pa čez druga dva drugi hladilnik. Nato se z novo izmenjevalno pokrije procesor. Vse tri površine imajo nato skupni stik, kar naj bi izboljšalo razporeditev oddane toplote. Sam ventilator je majhen ter šibak, kartica se pa po eni uri igranja Quake III kar lepo segreje. Isti sistem najdemo tudi na Leadtekovi izvedenki GF3 kartice. Asuska ima na sebi tudi VIVO modul (Video In, Video Out), kar ji omogoča tekoč zajem videosignala kakovosti DVD. Poleg vseh teh vhodov na njej najdemo tudi izhod za stereoskopska očala. Le-ta služijo za "pravo 3D izkušnjo", delujejo pa na principu izmenične zatemnitve leve ter desne šipice. Ko priključimo očala v grafično, očala izvedo osveževalno frekvenco ter ob vsaki zamenjani sliki zatemnijo eno od šipic. Ekran nato izmenično izrisuje sliko za levo ter desno oko posebej. Če je osveževalna frekvenca primerna (150 Hz, kar da efektivno vrednost gledanja v monitor s frekvenco 75 Hz), je učinek trodimenzionalnosti enkraten. 3D objekti dobesedno skačejo ven iz zaslona. Edina slaba stran teh očal je solzenje oči po več kot polurni uporabi. Nazaj k procesorju - le-ta se poti pri 200 MHz ter je sestavljen iz 57 milijonov tranzistorjev, grajen v 0.15 mikronski tehnologiji. Vse nove tehnologije, ki jih prinaša Geforce3, imate opisane zgoraj. V škatli dobimo poleg kartice še nekaj igric (Sacrifice, Messiah, Star Trek: New Worlds) ter programov (Ulead VideoStudio SE). Zamerim ji pa, da na sebi nima DVI izhoda, saj bi ga za tako ceno preprosto morala imeti. Cena je za vrhunsko kartico res vrhunska - okoli 150.000 SIT pri Acord-92, telefon 01 583 72 30

Winfast Geforce3

Če lahko rečemo, da ima Asus najbogatejšo GF3 kartico, bi se lahko izrazil, da je Winfast ubral drugo pot - brez okrasov, čista moč, nižja cena. Kartico sem dobil na test v OEM izvedbi, tako da ne vem, kateri programi ter igre se nahajajo v Retail izvedenki. Za razliko od Asusa, kartica ne nosi izhoda za stereoskopska očala (to je samo Asusova domena) ter vhoda za zajemanje videa. Tehnične specifikacije so domala enake - procesor pri 200 MHz, pomnilnik pri 460 MHz DDR (230 MHz). Kot boste videli v delu s primerjavami hitrosti, Winfast popolnoma nič ne zaostaja za Asusom - prav nasprotno - v večini testirnih programov ter igric je Winfast (čeprav za zelo majhen odstotek) prevzel vodstvo kot najhitrejša kartica na testu. Izjemno pohvalno je tudi, da so Winfastovci na kartico prispajkali tudi DVI izhod, tako da lastniki LCD zaslonov ne bodo prikrajšani za kvaliteto prikaza slike. Pohvalno. Tako kot Asus, ima Winfast na sebi tudi TV OUT. Pri kartici bi pograjal le to, da hladilniki na pomnilniških enotah nimajo izoblikovanih reber, tako da je izmenjevalna površina manjša. Beštijo lahko kupite pri podjetju JAE d.o.o., 01 589 62 00, za "skromnih" 122.000 SIT.

Hercules 3D Prophet II GTS PRO 64 MB

Različica PRO je do nedavnega bila druga najmočnejša izmed cele družine Geforce2 kartic, s svojo frekvenčno nadmočjo jo je prekašala le GF2 Ultra. Ker je Ultra stala več kot 100.000 SIT, 3D Prophet PRO je pa presenečal s svojo ceno sedemdesetih tisočakov, se je ta kartica izkazala za izjemno premišljen nakup, če je bila zaželena moč. S prihodom GF3 se je spremenilo vse. Ultre in PROji so se umaknili iz prodaje ter prepustili zastavico tretji generaciji Geforceov. Ta kartica je na testu samo zato, da daje smiselno primerjavo med tem, kaj je danes GF3 ter kaj je včasih ponujal PRO. Če vprašate mene, je igričarski trg z odstranitvijo te kartice zgubil veliko, a kdo sem jaz, da bi obtoževal... Torej, 3D Prophet PRO je grajen na drugi generaciji Geforceov, njegovo jedro tiktaka pri 200 MHz, pomnilnika je 64 MB, deluje pri 400 MHz DDR (200 MHz). Prepustnost pomnilnika je ogromna, 6,0 GB/s, a se vseeno ne more primerjati s 7,3 GB/s, ki jih zmore Geforce3 (in ki jih je do pred nedavnem zmogla GF2 ultra, saj je imela pomnilnik delujoč na isti frekvenci). Kartica sama je zapeljive modre barve, barvno shemo dopolnijo tudi na modro pobarvan hladilnik ter hladilna rebra za pomnilnik. Na kartici je prisoten tudi izhod za TV. V škatli poleg kartice dobimo še navesek za TV izhod (da lahko sliko gledamo prek S-Video, kot tudi prek kompozitnega izhoda) ter program PowerDVD 3.0 z vsemi potrebnimi navodili. Žal v šatulji ni prisotne nobene igrice. Cena kartice je dosegla, ko je bila še v prodaji, 70 tolarski tisočakov.

Asus V7100 PRO

Pa smo se prebili do prve izmed obeh prenovljenih MXov. Asus V7100 PRO temelji na izvedenki MX400 čipa NV11. Po svojih specifikacijah je kar močno izboljšan, saj ima na sebi 32 MB DDR pomnilnika pri 333 MHz DDR (166 MHz), kar mu daje zapolnitvene zmožnosti kar 2,7 GB/s. Tudi jedro je bilo deležno pohitritve - sedaj ima nazivno hitrost 200 MHz. Sama kartica je črna ter nižja od ostalih (2/3 polne višine). Na procesorju najdemo hladilnik, ki na prvi pogled spominja na Blue Orba, samo da je srebrne barve. Od blizu kmalu vidimo, da ni narejen tako kvalitetno. V celoti izjemno spominja na hladilnik, ki ga ima na sebi Herculesov 3D Prophet 4500 (Kyro II). Pomnilniški čipi zaradi nižje hitrosti niso hlajeni. Ker je kartica namenjena manj zahtevnim igričarjem, zaradi oklestitve stroškov proizvodnje na sebi nima TV izhoda. Obstaja pa tudi TV OUT izvedenka, ki stane par tolarskih tisočakov več. V škatli najdemo tudi dve igrici, in sicer Messiah ter Star Trek: New Worlds. Za njo boste morali odšteti 29.000 SIT pri podjetju Acord-92, d.o.o., 01 583 72 30. Kot boste videli spodaj med testi, se njen nakup absolutno izplača. A o tem v zaključku.

Asus V7100 Magic

Čisto na vsakem vzporednem testiranju se mi zgodi, da naletim na izdelek, ob katerem zgubim vero v človeško inteligenco. Dobrodošli v svet Geforceov MX200. Naj vam razložim, v čem leži poanta: Cenovna razlika med ASUS V7100 Magic ter PRO (MX200 ter MX400) znaša točno in natančno 2.600 SIT. Razlike so pa sledeče: Jedro pri MX400 ima 200 MHz, MX200 tiktaka pri 175 MHz. MX400 lahko zato izusti 800 milijonov tekslov v sekundi, medtem ko jih MX200 izriše samo 700 milijonov. Tudi vodilo je samo še 64-bitno SDR, medtem ko ima MX400 64-bitno DDR vodilo, kar znese razliko kar 100% v prepustnosti pomnilnika. Na MX400 je pomnilnik 333 MHz DDR (166 MHz), na MX200 pa 166 MHz SDR. Prepustnost pomnilnika pri MX400 je 2,7 GB/s, pri MX200 pa 1,3 GB/s. Vse to, dragi bralci ter bralke, vse TO za SAMO 2.600 SIT razlike v ceni! Še preden pridemo do merjenja hitrosti, ki bo samo potrdilo mojo trditev: Nakup Geforcea MX200 je kriminal proti človeštvu. Ne pustite se zavesti. Kartica je polne višine ter, kot MX400, nima TV izhoda. Ker njen procesor porabi relativno malo energije, sploh ni hlajen, da o pomnilnikih ne govorim. V škatli poleg kartice ne dobimo nič. Nobene igrice. Cena pri podjetju Acord-92 d.o.o., 01 583 72 30, znaša 26.400 SIT. Ne pustite se zavesti.

ATI Radeon 64 DDR VIVO / ATI Radeon 64 DDR

Pa smo se prebili čez družino Geforceov. Na vrsti so Radeoni. Obe kartici sem vključil v isti koš zaradi tega, ker sta po specifikacijah popolnoma enaki - hitrost jedra 183 MHz, hitrost pomnilnika 366 MHz DDR (183 MHz), prepustnost pomnilnika zavidljivih 6.4 GB/s. Tudi spodaj, pri testih, bosta obe kartici predstavljeni kot ena, saj so performanse obeh popolnoma identične. Edina razlika tiči v modulu VIVO (Video In, Video Out). Izvedenka VIVO ima na sebi še izhod za TV ter vhod za zajem videa. Radeon VIVO je zmožen zajemati video v DVD ločljivosti s tridesetimi sličicami na sekundo. Ker sem obe kartici dobil v OEM izvedbi, o škatli tukaj ni razpravljati. Obe kartici sta "računalniško" zelene barve, čip je hlajen z majhnim ventilatorjem na črni aluminijasti izmenjevalni površini. Cena najmočnejših Radeonov dobavljivih v Sloveniji je 55.400 SIT za VIVO ter 53.900 SIT za navadno izvedenko Radeona 64 DDR, pri podjetju Acord-92 d.o.o, 01 583 72 30.

ATI Radeon 32 DDR

ATI Radeon 32 DDR je po zmogljivostih malo upočasnjeni Radeon 64 DDR. Poleg razlike v količini pomnilnika (32 MB namesto 64 MB) ima tudi počasnejše jedro (166 MHz namesto 183 MHz) ter frekvenco pomnilnika (333 MHz DDR namesto 366 MHz DDR), kar mu posledično zmanjša tudi prepustnost pomnilnika (5.8 GB/s namesto 6,4 GB/s). Fizično izgleda skoraj popolnoma identičen Radeonu 64 DDR, o škatli se pa tudi ne morem razpisati, ker sem kartico dobil v OEM izvedbi. Več o tej kartici pri rezultatih testiranj. Žal mi je le, da kartica na sebi nima TV izhoda, saj bi ga glede na ceno kar krvavo potrebovala. 46.300 SIT pri Acord-92, d.o.o., 01 583 72 30.

ATI Radeon 32 SDR

Najcenejši od cele družine Radeon kartic je Radeon 32 SDR. Ker ima samo SDR pomnilnik, se njegove specifikacije v primerjavi z Radeonom 32 DDR drastično znižajo. Frekvenčno sta enaka, saj imata oba 166 MHz jedro, razlika tiči v pomnilniku, ki je 166 megaherčen. To mu razpolovi prepustnost pomnilnika iz 5.2 GB/s na 2,9 GB/s, kar je v primerjavi z MX400, katerega je kartica direktni konkurent, malo več. Kot vse ATIjeve, je tudi ta dostavljena OEM, tako da o šatulji nič. Dobite jo za 30.400 SIT pri Acord-92, d.o.o., 01 583 72 30. Da ne bom dolgovezil, pojdimo kar na testiranje. Še prej pa računalnik, ki je moral vse to pretrpeti ter programi, na katerih so bili testi izvajani.

Računalnik

Procesor	AMD Thunderbird 800
Pomnilnik	384 MB CAS2 PC133
Osnovna plošča	Abit KT7
Disk	2x15 GB IBM UATA100 v RAID0 polju
Operacijski sistem	Windows ME
DirectX verzija	DirectX 8.0a

Računalnik je v uporabo dobrohotno posodil Goorx. On mi je tudi izjemno pomagal pri izvedbi tega testa. Najlepša mu dala.

Testirni programi

Vsako od kartic sem popeljal čez naslednje programe ter igrice: 3D Mark 2000, 3D Mark 2001, Quake III: Team Arena ter Croteamov Serious Sam.

3D Mark 2000

MadOnionov 3D Mark 2000 je tudi danes, po izidu njega novejše različice, 3D Marka 2001, še vedno eden vodilnih programov, s katerim lahko vidimo, kaj vse zmore naša kartica. 3D Mark 2000 temelji na tehnologijah DirectX 7. Program s svojo težavnostjo dokaj realistično pokaže, katera kartica je dobro narejena za igre, ki izhajajo v tem trenutku. V 3D Marku 2000 sem testiral pri ločljivosti 1024x768 pri 32-bitnih barvah.

3D Mark 2001

3D Mark 2001 je pa druga pesem. Izšel je pred dvema mesecema ter pokazal, kakšne morajo biti igre, ki podpirajo DirectX 8.0. Šele ta program je v praksi pokazal, kako se v praksi uporabi Pixel Shader, ob gledanju testa Nature ne ostanete zaprtih ust. Program je odpisal 16-bitne barve ter se osredotočil na 32 bitno barvno globino. Ker je njegov sistem točkovanja popolnoma odvisen samo od števila sličic na sekundo v prvih štirih testih (ostalih devet, ki predstavlja tehnologije, ne prišteje končnemu rezultatu niti točke), tukaj Geforce3 dobi zalet, saj je ta kartica (danes) edina, ki zmore zrenderirati Nature. Če mi ne verjamete, kako fenomenalno izgleda Nature ter Pixel Shader Test, si podrobno oglejte povečave spodnjih slik:

V 3D Marku 2001 sem testiral v ločljivosti 1024x768 pri 32 bitni barvni globini.

Quake III: Team Arena

Za Team Areno sem se, namesto za navaden Q3, odločil zato, ker so njene mape dosti bolj detajlirane ter predstavljajo večji izziv grafičnim karticam. Testiral sem pri ločljivostih 800x600, 1024x768, 1280x1024 ter 1600x1200 pri 32 bitnih barvah. To je bolj ali manj glavni test, saj v njem vidimo, katerim karticam zmanjka moči pri 32 bitnih barvah pri visokih ločljivostih ter katere še zdržijo tempo.

Serious Sam

Serious Sam je prišel ter zavladal s svojo neverjetno igralnostjo. A tudi grafika ni od muh, saj so Croteamovci svoj lasten pogon razvijali več kot štiri leta. Žal mi je, ker na ta test nisem popeljal STMicroelectronicsovega EvilKyra II, saj tukaj TBR dobi krila - v tej igrici Kyro enakovredno konkurira s statistično dosti močnejšim GF2 PRO. V Serious Samu ni zelo izjemnega poudarka na T&L enoti (za razliko od Q3:TA), tako da sem se odločil vsako kartico spustiti čez test pri resoluciji 1024x768x32.

Kje so 16-bitne barve?

Menim, da je 16-bitnim barvam dokončno odklenkalo. Kyro je bil popolnoma narejen na 32-bitni bazi, GF3 prav tako, Radeon že od vekomaj čivka, da so 16-bitne barve preteklost in da naj se ozremo naprej - v 32-bitni svet. Menim, da testiranje 16-bitnega dela sploh ni več na mestu - zato sem tudi v 3D Marku 2000 testiral v 32 bitni barvni ločljivosti.

Testi

Pri prvem od testov je, zaradi nizke ločljivosti, lepo razvidno, da tukaj ozko grlo predstavlja hitrost procesorja. Čisto vse kartice, razen MX200, so se gibale v razponu desetih sličic na sekundo. Vseeno pa lahko dobro vidimo, da so se že zarisale prve ločnice. Izjemno preseneti GF2 MX400, saj je prehitel oba Geforcea3! Sicer samo za 2 sličici na sekundo, ampak vseeno. 

Višja ločljivost že prizadane nekatere kartice. S Geforceom3 lahko konkurira le še Geforce2 PRO. Če odstranimo MX200, ki je itak čisto samosvoja tam spodaj, lahko hitrostno primerjamo MX400 ter Radeona 64 DDR. MX400 se za svojo ceno obnese res fenomenalno. Vidi se tudi, da Radeonu 32 že zmanjkuje moči zaradi počasnega pomnilnika.

Ločljivost 1280x1024 je primerna samo za ekrane višjih ločljivosti - uporabljena naj bi bila šele na 19" ekranih, čeprav jo nekateri nastavljajo kot privzeto tudi na svojem sedemnajstpalčniku. Geforceoma3 še vedno ostaja rezerva, tako da sedaj nesporno dominirata na vrhu, medtem ko GF2 PRO pade na 70 sličic na sekundo. Zaradi višje ločljivosti je MX400 sedaj počasnejši tudi od Radeona 32 SDR, a le za odtenek. Vidi se, da MX400 ter Radeon 32 SDR nista bila narejena za tekoče igranje pri ločljivostih, večjih od 1024x768. MX200 pa ždi, sam, tam nekje spodaj... Zanimivo je tudi dejstvo, da sta se Radeon 32 DDR ter Radeon 64 DDR odrezala popolnoma enako, navkljub nižjim frekvencam jedra ter pomnilnika Radeona 32 DDR.

Najbolj zahteven od vseh testov je tale, saj je ločljivost nastavljena na megalomanskih 1600x1200, primerna za kvalitetne 19" ter večje zaslone. Neverjetno je, da imata oba GF3 v sebi še toliko moči, da iz sebe iztisneta 74 sličic na sekundo! Geforce2 PRO je že precej upočasnjen, a še vedno izriše hvalevrednih 50 sličic na sekundo. MX200 tukaj izriše samo še 8 FPS, tako da komentar ni potreben. Razmerje med Radeoni ter MX400 ostaja - MX400 se lahko primerja s Radeonom 32 SDR. Vidi se, da 64 megabajtov pomnilnika Radeonu 64 DDR res pomaga, tako da kar za 7 sličic na sekundo prehiti Radeona 32 DDR.

Testiral sem tudi hitrost izrisovanja pri vključenem FSAA. Poleg dejstva, da sta Geforcea3 dobesedno dominirala z neverjetnimi 95 sličicami v sekundi, je zelo pohvalno tudi to, da MX400 prehiti čisto vse Radeone, razen najmočnejšega, kjer je pa razlika res minimalna. Kaj naj rečem - MX400 je res največje pozitivno presenečenje tega testa.

Ker se je po internetu govorilo, da bo Quincunx zelo hitrejši od 4x FSAA, sem se odločil primerjati tudi to. Resnica je popolnoma drugačna, saj je Quincunx hitrejši le za 6 sličic na sekundo. Glede na kvaliteto 4x FSAA v primerjavi s Quincunxom, bi priporočal, da Quincunxa ne uporabljate - 4x FSAA je dosti bolj kvaliteten, in tudi, kot vidite, ne toliko počasnejši od Quincunx algoritma.

Serious Sam je igrica, ki da Kyru II krila, zato sem jo tudi izbral ter potihem upal na to, da bo Radeon dominiral. A to se ni zgodilo, ravno nasprotno! Spet me je GF2 MX400 vrgel na tla ter pokazal svoje zobe, saj je prehitel popolnoma vse Radeone! Neverjetno! Geforcea3 na vrhu, kot po navadi, dominirata, tesno jima sledi GF2 PRO. MX200 s šestnajstimi sličicami na sekundo pokaže svojo nezmožnost hitrega izrisovanja slike.

V 3D Marku 2000 spet vodita Geforcea zaradi prav nesramno hitrega pomnilnika, ki tiktaka pri 460 MHz. Geforce2 PRO ima zgleden rezultat, a se vidi, da je 400 MHz pomnilnik edina šibka točka. MX200 je dobil samo 1676 Markov, kar je daleč najslabši rezultat, kar sem jih v 3D Marku 2000 (neupoštevajoč Voodoo3) sploh videl! Res porazno. Radeon 32 DDR ter Radeon 64 VIVO sta skoraj identična, Geforce MX400 zaradi 64bit DDR vodila za prej omenjenima karticama zaostaja.  

Ker je 3D Mark 2001 program, ki zna izkoristiti vse prednosti DirectXa, sta tukaj Geforcea3 čisto osamljena, in to zaradi enega samega razloga - edina znata zrenderirati četrto sceno - Nature, kar k skupnemu izkupičku doprinese petdesetkratno vrednost povprečnega števila sličic na sekundo (20 FPS * 50 = 1000 3D Marks). V 3D Marku zaradi izjemno dobrega algoritma za stiskanje tekstur profitirajo tudi Radeoni. Vseeno pa MX400 dohiti Radeona 32 SDR, kar je pohvalno. O MX200 pa raje sploh ne bom več mislil...

Kaj kupiti

Preden se sploh poglobim v ta pereč problem, si vbijte v glavo: MX200 nikar! Kot vidite v merjenjih, je kartica vedno bila daleč najpočasnejša, v večini primerov 50% počasnejša od GF MX400. Izločujem jo sedaj, da se znebimo motečega elementa testa. Če ste se odločili kupiti Geforce3, se boste morali odločiti med Winfastom ter Asusom. Cenovna razlika med karticama je precej visoka (28.000 SIT), razlik v hitrosti pa praktično ni. Edine razlike se skrivajo v podrobnostih: Asuska ima VIVO modul, Winfast je nima. Asuska ima stereoskopska očala, Winfast jih nima. Asuska ima TV out, Winfast ga nima. Ima pa Winfast izhod DVI za LCD zaslone, česar Asuska ne premore. Pokazati prsta na pravo kartico ne morem. Lahko pa rečem: Če mislite, da VIVO modul, TV izhod, kup igric ter hladilnik zlate barve odtehtajo tako cenovno razliko, kupite Asusov model. V nasprotnem primeru kupite Winfasta. Akoravno vaš oča ni podjetnik ter nimate ravno sto tisoč in več tolarjev odveč za nakup GF3, a bi vseeno radi kvaliteto ter hitrost, bi vam priporočal GF2 PRO. Ker pa žal te kartice ni več v prodaji, vam priporočam ATI Radeon 64 VIVO, a samo v primeru, če bi radi igrali igrice v ločljivostih, višjih od 1024x768. Z njegovo izjemno kvaliteto slike ter zgledno hitrostjo v višjih ločljivostih ne morete zgrešiti. V cenovnem razredu, ki se giblje okoli tridesetih tisočakov, je nesporni absolutni favorit MX400. Primeren za zelo gladko igranje do ločljivosti 1024x768, je v kombinaciji s svojo privlačno ceno favorit testa. Nikoli mi pa ne bo jasno, kako za vraga lahko nVidia za pičlih 2.600 tolarjev razlike izda MX200, kartico, ki vam zada glavobole... Ah ja, kdor dela, greši. In nVidia je pri tej kartici zelo grešila. Ne kupiti ATI Radeona 64, ker lahko samo za 2000 tolarjev razlike dobite različico s VIVO modulom. Radeona 32 SDR zaradi relativno visoke cene ne bi mogel priporočiti, Radeona 32 DDR tudi ne, ker lahko izberete Geforce2 MX400, ki ima podobne performanse, za dosti nižjo ceno.

Ocene

Asus V8200 Deluxe
Plusi	Minusi
Hitrost, hitrost, hitrost Podpora vsem DV 8.0 tehnologijam Odličen pomnilnik na kartici Popoln paket	Cena Odsotnost DVI izhoda

Winfast Geforce3
Plusi	Minusi
Hitrost, hitrost, hitrost Podpora vsem DV 8.0 tehnologijam Izhod DVI	Cena

Asus V7100 PRO
Plusi	Minusi
Odlična zmogljivost za nizko ceno	Čisto popolnoma nič

Asus V7100 Magic
Plusi	Minusi
Nič	Vse

ATI Radeon 64 VIVO
Plusi	Minusi
Kvalitetna slika VIVO modul	Kar visoka cena

ATI Radeon 64
Plusi	Minusi
Kvalitetna slika	Kar visoka cena Za samo 2000 SIT doplačila dobite Radeon 64 VIVO

ATI Radeon 32 DDR
Plusi	Minusi
Kvalitetna slika	Visoka cena Prekaša ga dosti cenejši MX400

ATI Radeon 32 SDR
Plusi	Minusi
Kvalitetna slika	Relativno visoka cena MX400 je še vedno cenejši