Audigy 2

• Janez Nučič :: 16. feb 2003

Tako, zopet je prišla na vrsto zvočna kartica. Tokrat je to velikokrat opevani naslednik Creativovega Sound Blaster Audigyja, ki je prinesel pravo malo revolucijo na področje računalniškega zvoka. Ponašal se je z novimi in izboljšanimi funkcijami ter lastnostmi, a nekatere na žalost niso bile popolnoma resnične (24-biten zvok) oziroma je bil napis na škatli zavajajoč. Je njegov naslednik Audigy 2, kot ga je Creative neizvirno poimenoval, prav tako poln novosti, kot je bil nekdaj Audigy? To vam kanim objasniti v pričujočem članku.

Lastnosti

Če kar prepišemo s škatle same podatke, ki opevajo to zvokovno čudo, si le-ti sledijo nekako takole:

• Zvokovno reproduciranje pri 24-bitni ločljivosti in 192 kHz vzorčenju za stereo način
• 24-bitno / 96 kHz za 5.1 način
• 106 dB razmerja med signalom in šumom (SNR)
• 6.1 sistem zvočnikov za prostorski zvok
• 7 analognih izhodov
• certifikat LucasFilm THX
• podpora za DVD-audio
• dekodiranje Dolby Digital EX

To so lastnosti osnovne verzije kartice. Na trgu lahko najdemo tri: običajno, ki sem jo mučil pri testu, Audigy 2 Platinum in Audigy Platinum eX. Same kartice, ki jih privijačimo v prosto PCI režo, so si skoraj popolnoma enake. Razlika je v pritiklinah, ki nam jih v nakupovalni voziček dodajo različne verzije. Običajni Platinum ima tako dodan še notranjo razširitveno kartico, ki jo vtaknemo v prosto 5.25-palčno režo. Zadeva je nadvse podobna tisti, ki jo dobimo poleg Audigyja prve generacije, zato je ne bom opisoval. K Platinumu eX je priložena Extigyju podobna škatla, ki skrbi za dodatno povezljivost z ostalimi napravami. Še ena mini razlika je v karticah: Platinum eX namreč podpira tudi ASIO 2.0 standard, ki omogoča tudi 24-bitno/96 kHz snemanje in procesiranje, medtem ko druga dva podpirata le ASIO 1.0, ki snema zvok pri le 16-bitih/48 kHz.

Testni objekt

Vse skupaj je prijetno zavito v tipično Sound Blastersko preveliko škatlo, ki se ponaša z velikimi v nebo vpijočimi napisi, ki kažejo na superiornost kartice, v kateri najdemo hitra navodila, nekaj zgoščenk s programjem in igrami, kartico Audigy 2, SPDIF kabel za CD-ROM, dodatni vmesnik za veselo palico ter slovenska navodila za uporabo.

Kartica, na kateri se bohotijo različni elektroelementi, je lepe črnikaste barve, tako kot njena predhodnica, ter ima več priključkov kot imata dve roki prstov -- vsi po vrsti (kot so hiše v Trsti) so tudi pozlačeni. Na zunanji strani, torej tisti, ki štrli iz računala, najdemo naslednje vhode in izhode:

• digitalni izhod "Digital out" za šest-kanalni 5.1 sistem ali AC-3 (SPDIF izhod)
• 3x analogni izhod linijski izhod za 6.1 analogni sistem zvočnikov
• analogni linijski vhod za zunanje vire zvoka (CD, kasetnik, MiniDisc, DAT...)
• vhod za mikrofon
• IEEE-1394 FireWire priključek

Na samem tiskanem vezju so še naslednji:

• TAD priključek za mono povezavo modema
• CD in za analogno povezavo CD-ROMa in kartice
• AUX za zunanji vir zvoka (TV kartice ipd)
• IEEE1394 za povezavo z AudigyDrive ali notranjimi FireWire enotami
• CD SPDIF za digitalno povezavo DVD- ali CD-ROMa
• AD EXT za priključitev AudigyDrivea
• priključek za igralno palico

Jedro kartice je izboljšan CA0102-IAT digitalni signalni procesor (DSP), ki naj bi po predvidevanjih (poredno podjetje ne pove točne specifikacije) zmogel okoli 4000 MIPS ("million instructions per second") oziroma 4 milijarde ukazov na sekundo. Prva pomanjkljivost te nove pošasti je pomanjkanje Dolby Digital in DTS strojnih predelovalnih procesorjev, tako da se lahko zadovoljimo le s pravilno predstavitvijo predkodiranega Dolby Digital 5.1 oziroma 6.1, ki ju lahko (oziroma moramo) prevesti preko zunanjih odkodirnikov.

Cirrus Logic CS4382 čip skrbi za pretvorbo digitalnega v analogno (DAC) in se ponaša z zanimivimi lastnostmi. Je 8-kanalni kodek, ki ima za vsak kanal neodvisno nastavljivo glasnost neke posebne filtre, ki odstranjujejo razne napake ipd -- to nam omogoča spodaj opisano konfiguracijo oziroma kalibracijo zvočnikov. Kar se tiče samega drobovja je to več ali manj vse, sedaj pa si bolj podrobno oglejmo posamezne programe, ki jih dobimo poleg kartice.

Programje

Skupka kode, ki ga dobimo ob nakupu oškatlene verzije, je za dva CDja in en DVD. Na enem je samo inštalacija in uporabni programčki, na drugem demonstracija funkcij ter na DVDju DVD glasba.

Ob vstavitvi kartice in zagona mojih Windows XP sem kartico podprl z gonilniki s CDja in zraven namestil tudi vse voljne (tisti, ki so na voljo :)) programe. Namestitev je potekala brez težav, sedaj pa se usmerimo na samo programje iz skupka MediaSource. Ob namestitvi majhnega bataljona programov MediaSource se nam na vrh ekrana postavi hitro okence MediaSource, ki omogoča hiter in učinkovit dostop do vseh pomembnejših programov znotraj sistema.

No, pa si jih oglejmo:

• MediaSource Go! je razširjena hitra vrstica, kjer najdemo malodane vse programe, ki jih sistem pravzaprav premore, prav tako pa lahko dostopamo do direktnih povezav na raznorazna pogosta vprašanja (FAQ) in do pomoči ter do registracijskih obrazcev.
• DVD-audio player je pripomoček za igranje glasbenih DVD ploščkov. Teh boste na trgu srečali bore malo ali pa sploh ne, tako da je trenutno edina možnost za poslušanje DVD glasbe priloženi plošček. O kvaliteti takega zvoka in ostalem, kar spada sem, kasneje.

DVD-audio in MediaSource Go!
• Organizer je urejevalnik zvočnih datotek v razne liste in po skupinah, a ga boste v bistvu uporabljali kot na primer Windows Media Player ali WinAMP. Spodaj je namreč navaden program za predvajanje glasbenih datotek in -- po mojem mnenju -- je to lahko primarna funkcija tega lepega, precej uporabnega a malce premalo dodelanega programa. Velik problem so res miniaturni in natlačeni gumbi v spodnjem levem kotu, ki jih boste težko zadeli, če boste premalo spali. Pohvalim lahko tudi dobro sodelovanje z Logitechovim Wireless Desktop Optical, saj vse funkcijske tipke delujejo brez problemov.

Še eden izmed premnogih
• Nastavitev glasnosti poznamo vsi, saj je le v lepšo oblekico preoblečen tisti iz samih Oken. A ta ima še nekaj bolj finih nastavitev za pozicijo zvoka in glasnosti posameznih kanalov ter podobno -- ne boste uporabljali, če boste zvočnike kalibrirali.
• EAX konzola Advanced HD je enaka tisti, ki smo jo navajeni pri Creativu že od nekdaj, le da je spet oblečena v barve MediaSourcea -- dodana je le kakšna nastavitev ali dve. Tu lahko nastavljamo vse mogoče EAX efekte, vklopimo CMSS 3D efekte, ki iz običajnega stereo zvoka naredijo oziroma "zmiksajo" tako, da zadevo poslušamo na vseh kanalih, ki so mogoči. To je res zelo uporabna funkcija, saj je večina MP3 glasbe kodirana le za stereo in kljub 6.1 sistemu zvok prihaja le iz prednjih zvočnikov, po vklopu CMSS 3D pa jo poslušamo preko vseh. Razlikuje se novi CMSS 2, ki je precej izboljšan in stari CMSS 1. Tu lahko nastavite tudi očiščevanje (pa ne versko), ki vam iz zvoka -- če je na primer priključen sukalnik LP plošč (vinilk) ali iz kateregakoli drugega vira zvoka -- potegne nadležne klike, prasketanje in sikanje. Uporabno, a nič novega. Zadnja stvar je "Time scaling", s katerim lahko pohitrite ali upočasnite predvajanje zvoka: uporabno, če boste kdaj "na spidu" ali če boste želeli plesati "stiskavce" na techno glasbo. :).

Nastavitev glasnosti in EAX konzola
• Audio stream recorder je snemalnik internetnih radio programov. Uporaba je enostavna: izberemo si postajo in za vsako posebej nastavimo kdaj (dan, ura) in koliko časa želimo zadevo snemati. Končne datoteke se lahko shranijo kot .wma (Windows media audio) ali .mp3. Uporabno, če ste navdušenec spletnega "radio-sluhanja".

Snemalnik radijskih kanalov
• Creative WaveStudio je urejevalnik že posnete glasbe oz. zvokov. Je kvaliteten in se lahko zlahka primerja s polprofesionalnimi izdelki.

Urejevalnik zvoka
• Nastavitev zvočnikov: to je eden (po mojem mnenju) najbolj dovršenih in najbolj pomembnih delov programja. Tu si izberemo število zvočnikov in sistem, v katerega so postavljeni, ter upravljamo z nizkotoncem, saj lahko zanj spreminjamo glasnost in celo spreminjamo vrednost navidezne kretnice. Z drsnikom izbiramo med tem, kako nizke frekvence zvoka naj igra nizkotonec. Izbiramo lahko med frekvencami od 10 do 200 Hz. Ko smo izbrali razporeditev zvočnikov, se za čim boljšo predstavitev prostorskega zvoka odpravimo še na kalibriranje kanalov. Ta, sicer zelo dolgotrajni proces, ki nam na različne načine predvaja zvok, mi pa ga moramo "popravljati" z nastavljanjem različnih spremenljivk (od glasnosti, do zamika zvoka ipd) po navodilih, je res kvalitetno narejen. Na koncu kalibracije nam predvaja zvok pred in po uveljavljenih novih nastavitvah in moram reči, da je razlika več kot očitna: vse skupaj je namreč veliko boljše. Toda izboljšava se bo zgodila samo, če si boste za to opravilo vzeli dovolj časa; če boste naredili nekaj na hitro, bo rezultat kvečjemu slabši. Sam sem si naredil dva profila, enega za primere, ko sedim na stolu ob ekranu, ter drugega za takrat, ko gledam filme s postelje. Splača se vložiti nekaj truda in časa, saj lahko naredite res očitno razliko.

Finomehanika zvočnikov
• SoundFont Bank Manager so klaviature s prednastavljenimi vzorci različnih inštrumentov.
• Diagnostics pa preveri, ako so vsi zvočniki pravilno priključeni in če so vse naprave pravilno opremljene z gonilniki ter delujejo brez napak.

"Sintisajzer" in diagnostika sistema
• Zadnja stvar je MiniDisc Center, s katerim enostavno nalagamo glasbo na MiniDisce. Poiščemo lahko datoteke, ki jih želimo posneti, priklopimo MiniDisc igrator na FireWire in vse skupaj posnamemo.

MiniDisc center

Dolby Digital EX 6.1 in THX

Najprej se ustavimo pri Dolby Digital EX 6.1 Surroundu. Kot sem že povedal, je ena izmed hib Audigyja 2 tudi ta, da ne dostavi odkodiranega signala zapisanega v 6.1 resoluciji, temveč lahko ta signal le dostavi zunanjemu dekoderju, ki potem kontrolira zvočnike. Eden takih zunanjih dekoderjev tega signala vsebuje tudi zvočniški komplet Creative Inspire 6700 (na sliki spodaj), ki ga bo nasledil MegaWorks 610D -- malce dražja in seveda boljša varianta. Inspire 6700 so zelo podobni na Slo-Techu testiranim Inspire 5700, vključno z globokotoncem SLAM in podobnimi ostalimi lastnostmi, a z enim zvočnikom več in drugačnim hardwareom.

Tako je -- če boste želeli gledati filme, posnete v 6.1 ozvočenju, boste potrebovali tudi zgoraj omenjene zvočnike oziroma zunanji dekoder. A ne bojte se, da bi bil zvok slab. Zakaj? Ker na trgu trenutno še ni skoraj nobenega filma, posnetega v tem načinu, še slabše pa se godi DVD-audio glasbi. Razen nekaj predstavitvenih ploščkov boste težko našli karkoli, kar bi lahko izkoristili s takim kompletom. Če boste na to kartico vezali kakšne drugačne zvočnike brez dekoderja, enostavno izberite v nastavitvah vrsto zvočnikov in tako boste poslušali 5.1, 4.1/4 ali 2.1/2 kodiran zvok.

Kaj pa THX? THX je pogruntavščina Lucasfilma in sicer je to standard za zvok, ki predpisuje določene lastnosti, ki naj jih ima zvočno predvajalo in sistem nanj vezanih zvočnikov. Zakaj gre? Vsi poznate Georga Lucasa, očeta Zvezdnih vojn (Krc. Vojn zvezd! --Ziggga), kajne? Skratka, vse skupaj se je začelo leta 1980, ko je Lucas objavil nekaj standardov za zvočniške sisteme v kinih. Tri leta kasneje je že ustanovil novo podjetje THX Company, ki je dobilo ime po prvem tovrstnem filmu THX 1138 in kmalu so se začele kinodvorane po svetu grebsti za ta prestižni naziv. Sedaj se z njim ponaša okoli 2.000 dvoran po vsem svetu.

Če je to standard oziroma certifikat za kino, kako ima potemtakem zvočna kartica to potrdilo, se boste vprašali. Hja, po velikem uspehu uveljavljanja THXa v kino se je leta 2001 pojavil nov standard, THX Multimedia imenovan, in Audigy 2 je prva PC zvočna kartica, ki ga ima. Ta certifikat že poseduje več računalniških zvočniških sistemov, na primer: Altec Lansing ADA 885 4.1, Klipsch ProMedia 5.1, Logitech Z-560 4.1, Cambridge SoundWorks THX 5.1 550, MegaWorks THX 5.1 550... Torej je to ena izmed dobrodošlih lastnosti, ki pa še najbolj pritegne ljudi, ki vidijo v kinu značko THX (med potjo: samo dvorani 5 in 6 v Koloseju ga imata (zahvaljujemo se pozornim obiskovalcem za popravek)) in nato enako opazijo tudi na škatli Audigyja in zadevo slepo pograbijo.

Test in zaključek

Enako težak kot test Audigyja, je tudi test njegovega potomca. Zakaj? Ker je bolj ali manj subjektiven. Za test sem svoje zvočnike postavil po sobi malce drugače, kot jih imam navadno. Kot 4.1 sistem mi deluje Samsungov sistem SMS-5100 s štirimi 4 W RMS sateliti in 32 W RMS globokotoncem. Za sprednji in zadnji center sem postavil 30 W (RMS) trikomponentna Samsungova zvočnika, vezana na zunanji ojačevalec. Na isti kanal je vezan tudi Yamahin YST-SW45 globokotonec z 20 cm membrano, ki skupaj s Samsungovim trese tla in ustvarja čudne občutke v želodcu -- sistem je torej 6.2. Verjetno mi ni treba povedati, da na žalost nimam zunanjega dekoderja, ki bi bil zmožen dekodirati 6.1 kanalni zvok.

Teden dni sem uporabljal kartico (seveda sem celoten sistem prej kalibriral z zgoraj opisanim programom) v igrah, filmih, ob poslušanju glasbe in predvajanju predstavitvenih ploščkov. Moram reči, da me je kvaliteta zvoka zopet prijetno presenetila. Pozicioniranje zvoka s še enim dodatnim kanalom je namreč res neverjetno. Nekako se mi zdi, da nima smisla opisovati mojih zvočnih doživetij, pohvalim lahko le zelo dobro in všečno programje, CMSS 2, ki da stereo zvoku (MP3jem) tisti neverjetni prostorski efekt, zelo čist in dobro ločljiv zvok pri DVD filmih, in dobro kvaliteto predvajanja vseh ostalih frekvenčnih krivulj.

Najbolje je, da to kartico primerjam z njenimi predniki. Kar se tiče prvega Audigyja, je zagotovo prednost to, da podpira še en dodaten kanal in tako sem lahko izkoristil oba "center" zvočnika, ki jih imam drugače vezana kar poleg ostalih dveh na prednji kanal. Malce (toliko, da uho skoraj ne sliši razlike) so izboljšali sámo kakovost predvajanja zvoka, kar pokažejo razni sintetični testi, tu je podpora Dolby Digital EX 6.1 Surround in odličen paket gonilnikov, programja MediaSource ter seveda pogled v prihodnost z možnostjo predvajanja DVD glasbe in tokrat prava 24-bitna ločljivost zvoka. Ker ima veliko izhodov, boste lahko priključili nanjo skoraj vse zvočnike, ki ležijo po hiši in tudi če jih ne boste imeli postavljenih na pravih mestih, boste s kalibracijo iz njih dobili krajevno dobro določljiv zvok. Prav tako je tu THX certifikat, ki nakazuje, da je kartica res kvalitetna. A ker ima vsaka medalja dve plati, ima tudi ta kartica svoje slabe lastnosti. Prva je zagotovo ta, da boste za Dolby Digital predvajanje še vedno potrebovali zunanji dekoder; seveda se moram obregniti tudi ob ceno, ki jo je kar za zajetnih 40 tisočakov. Nato je problem ta, da boste za dober izkoristek same kartice morali nakupiti še odlične zvočnike, za kar pa spet potrebujete precej denarja.

Ga torej priporočam ali ne? Takole bom rekel: odvisno od namena uporabe in od količine audiofila v vas. Če že imate dobre zvočnike (6.1) ali če jih nameravate kmalu kupiti (pa ne takih za 50 tisočakov, temveč take za 100.000 ali več), potem nima smisla, da vztrajate na slabi kartici, saj bo Audigy 2 res pripomogel k celotnejši predstavitvi zvoka v vaši čumnati. Prav tako jo priporočam, če vas ne zadovolji na matično ploščo pricinjeno zvočno čudo ali vaša zvočna kartica redu Live! in navzdol. V tem primeru morate imeti vsaj spodoben 5.1 sistem in morate začeti varčevati denar za novega 6.1. Nakupa ne priporočam lastnikom prvega Audigyja, ki ga zamenjajte le v primeru, da si zares želite sedmega kanala, a vedite, da DVDjev s sedemkanalnim zvokom še nekaj časa ne bo, še manj pa DVD glasbe. Nakup odsvetujem tudi vsem lenobam, ki si ne bodo vzele pol ure časa za kalibracijo sistema in nastavitev vseh funkcij. Audigy 2 je odlična kartica za ljudi, ki vedo za kaj in kako jo bodo uporabili.

Oškatljeno verzijo Audigyja 2 nam je za potrebe testa posodilo podjetje JAE d.o.o. (01/589-62-00).