» »

Prvi računalniki v Sloveniji, 8a.del - kongres IFIP in prva mreža

Prvi računalniki v Sloveniji, 8a.del - kongres IFIP in prva mreža

Računski center z računalnikom CDC 6400 na aachenski univerzi. German Federal Archives (CC BY-SA 3.0 DE)

vir: Računalniški muzej

Računalnik IBM 1130 v centrali Nizozemskih železnic, 1973. Het Utrechts Archief. (CC Public domain)

vir: Računalniški muzej
Računalniški muzej -

Razvoj računalništva je do začetka sedemedesetih prekosil celo najbolj optimistične napovedi. Zvrstila se je izredno zgoščena serija tehnoloških inovacij, ki so bile že vsaka zase tako daljnosežne in vplivne, da bi zaslužile naziv revolucija, od tranzistorja do integriranega vezja in nazadnje mikroprocesorja. Elektronski računalniki niso bili več le prestižni pripomočki za izbrane temveč so vse bolj postajali osnovni pogoj za sodobno delovanje in uspešnost tako posameznih organizacij kot celotne družbe. V povezavi z računalništvom in informatiko je industrija mikroelektronike postala temeljna infrastruktura na kateri se je gradil ves nadaljni razvoj, s pojavom prvih mikroprocesorjev pa se je že začela napovedovati naslednja četrta generacija mikroračnalnikov. V domačem računalništvu leto 1971 pravtako predstavlja naslednjo veliko prelomnico po letu 1962, ko smo dobili prvi elektronski računalnik. Pri nas so se v tem času namreč razširili računalniki tretje generacije, ki so že uporabljali monolitna integrirana vezja/čipe, nastala je prva računalniška mreža, v Ljubljani pa je bilo organizirano tudi zelo vplivno mednarodno srečanje strokovnjakov za obdelavo podatkov.

Med leti 1968-1973 je pri nas vladala precej ugodna klima za uvajanje računalništva. To je bilo obdobje največje rasti računalniških kapacitet, četudi razvoj niti v tem vidiku ni dosegel ravni razvitih držav. Sorazmerno lahko je bilo pridobiti opremo, nekaj časa od leta 1971 do 1973 celo brez carine, še vedno pa je močno primanjkovalo kvalificiranih kadrov. Po izredni eksploziji elektronskih računalnikov v Sloveniji je bilo konec leta 1970 vseh naprav vključno s klasičnimi garniturami in manjšimi pisarniškimi sistemi že 95. Po poročilu IJS je bilo od tega vsaj 40 pravih elektronskih računalnikov. V celotni Jugoslaviji je bilo vseh naprav okrog 280, od tega v Srbiji 82, na Hrvaškem 78, Makedoniji 12, Bosni in Hercegovini 10 in v Črni Gori 2. Veliko prednost v opremi je pri nas uživala predvsem Ljubljana s kar 52 napravami, drugje po Sloveniji pa je bilo razkropljenih še 7 naprav v Mariboru, 6 v Celju, 4 v Škofji Loki, 3 v Ajdovščini, Kranju in Novi Gorici, 2 v Kopru in Novem Mestu, ter po en sistem v Begunjah, Cerknici, Jesenicah, Kamniku, Kidričevem, Murski Soboti, Piranu, Ravnah na Koroškem, Sevnici, Trbovljah, Tržiču, Velenju in Žalcu. Temu hitremu razvoju kapacitet je dalo dodatno spodbudo tudi mednarodno srečanje strokovnjakov za obdelavo podatkov IFIP, ki so ga v Ljubljani organizirali jeseni leta 1971.

Še nikoli prej nista računalništvo in informatika v naših medijih uživala toliko pozornosti. To je močno vplivalo na splošno zavest o pomenu in nujnosti uvajanja računalništva na vseh področjih družbene dejavnosti. Tudi na državni ravni se je začelo bolj resno, sistematično in usmerjeno razmišljati o prihodnjem razvoju računalništva pri nas. Pridobitev kongresa IFIP 1971 je bila za Slovenijo kot manj računalniško in gospodarsko razvito državo izreden uspeh. V organizaciji je sicer sodelovalo 32 držav, konference pa so organizirali vsaka tri leta. Namen konferenc je bil običajno predstavitev znanstvenih razprav teoretičnega in akademskega značaja, pa tudi izmenjava informacij med proizvajalci in uporabniki o metodah in tehnologiji obdelave podatkov. Želja naših organizatorjev je bila, da bi vsaj za trenutek tudi domači javnosti pokazali razsežnost in poslovni utrip modernega računalništva v svetu, strokovno javnost pa da bi izpostavili najnovejšemu znanju, raziskavam in vrhunskim stikom z drugimi strokovnjaki na tem področju. Ljubljanska konferenca je za razliko od prejšnjih menda dala več poudarka poslovni uporabi računalnikov. V šestih dneh kongresa je bilo organiziranih zavidljivih 218 razprav in predavanj, od tega so jih ameriški udeleženci prispevali več kot 100, naši pa le 3. Udeležilo se ga je 2500 najuglednejših svetovnih strokovnjakov iz 45 držav. Na Gospodarskem razstavišču je razstavljalo 80 proizvajalcev iz 16 držav, v ospredju pa so bili še vedno ameriški, angleški in japonski proizvajalci.

Spomladi leta 1971 so v RRC kupili tudi nov veliki računalnik CDC 6400, takrat največji v Jugoslaviji in prvi pri nas, ki je omogočal oddaljene terminalske povezave. K sodelovanju v RRC so poleg prvotnih ustanovnih članov pristopili še Ljubljanske mlekarne, Gradbeno podjetje Obnova, Združenje gozdnogospodarskih podjetij, Republiška raziskovalna skupnost in Republiška izobraževalna skupnost. Nato so se priključili še Klinične bolnišnice v Ljubljani in Republiški cestni sklad. Univerza v Ljubljani je svoj delež v centru podvojila. Računalnik CDC 6400 in njegovih 9 terminalov je bila prva računalniška mreža v Jugoslaviji, četudi zelo majhna in zaprta sama vase. Kot terminale so večinoma uporabljali enostavne kartično teleprinterske naprave, ki niso omogočale interaktivnega dela, povezanih pa je bilo tudi nekaj manjših računalnikov, kot na primer IBM 1130 na Fakulteti za elektrotehniko. Oddaljena obdelava je bila zaradi izredno slabih telefonskih povezav menda precej počasna in rentabilna predvsem za obdelave, ki niso zahtevale prenosa velikih količin vhodnih podatkov. Računalnik CDC 6400 je imel zelo karakteristično operatersko konzolo z dvema okroglima zaslonoma in tipkovnico, omogočal pa je priklop do 12 vhodno-izhodnih naprav. Tako kot ostali računalniki CDC je podpiral programiranje v najpomembnejših višjih programskih jezikih. Računalnik CDC 6400 je bil nameščen le kratek čas, saj ga je spomladi leta 1972 že zamenjal bolj zmogljiv CDC Cyber 72, ki je nato v novem centru deloval vse do sredine osemdesetih.

16 komentarjev

tomlin ::

Jebela, kje so že ti časi, ko smo študentje pisali mini FORTRAN programčke za izpit iz računalništva, potem pa na RRC čakali, da nam je luknjačica naredila kartice, ki so jih vtaknili v čitalnik. Na koncu pa si dobil rezultat na nekih papirnih plahtah z zelenim črtovjem, če bilo vse ok si vse skupaj odnesel profesorju, ki te je ocenil.
Svoboda in enakost ni isto kot svoboda.
M. Friedman

Barbarpapa2 ::

Pozdrav.


tomlin, koliko pomladi pa šteješ? Luknjalniki so verjetno do sredine 80-tih let prejšnjega stoletja že romali v pozabo, ali pa se motim?


Lp

Jože

pegasus ::

Tiste "papirnate plahte z zelenim črtovjem" so bile moja podlaga za otroške čačkraije ;)

tomlin ::

Barbarpapa2 je izjavil:

Pozdrav.


tomlin, koliko pomladi pa šteješ? Luknjalniki so verjetno do sredine 80-tih let prejšnjega stoletja že romali v pozabo, ali pa se motim?


Lp

Jože

Ravno toliko pomladi, da vem da sem mlad:)

pegasus je izjavil:

Tiste "papirnate plahte z zelenim črtovjem" so bile moja podlaga za otroške čačkraije ;)

Na zadnji strani teh plaht smo si pogosto delali zapiske predavanj, rekli smo jim šmirpapir:)
Svoboda in enakost ni isto kot svoboda.
M. Friedman

Zgodovina sprememb…

  • spremenilo: tomlin ()

tony1 ::

pegasus je izjavil:

Tiste "papirnate plahte z zelenim črtovjem" so bile moja podlaga za otroške čačkraije ;)


Točno, sam pomnim, da še leta '90 v vrtcu niti slučajno nismo risali na nove liste papirja. Dobili smo velike (široke malo manj kot A3) zeleno-bele liste s perforacijo ob robu, ki so bili vsi seveda na eni strani poprintani z marjetičnim tiskalnikom, risali smo pa po drugi strani...

bbbbbb2015 ::

tony1 je izjavil:

pegasus je izjavil:

Tiste "papirnate plahte z zelenim črtovjem" so bile moja podlaga za otroške čačkraije ;)


Točno, sam pomnim, da še leta '90 v vrtcu niti slučajno nismo risali na nove liste papirja. Dobili smo velike (široke malo manj kot A3) zeleno-bele liste s perforacijo ob robu, ki so bili vsi seveda na eni strani poprintani z marjetičnim tiskalnikom, risali smo pa po drugi strani...


Ahahah. Moj otrok je takele risbice prinesel iz vrtca. Na eni strani rožica, na drugi pa izračun plače.

FireSnake ::

Hvala za napisano.
Poglej in se nasmej: vicmaher.si

Barbarpapa2 ::

Dobro jutro.

tomlin me malo (mogoče nehote) za jezik vleče :D... Pa dajmo sklepat: če je on programe še na luknjane kartice pisal, potem je zdaj vsaj junior developer v največji slovenski firmi - pri upokojencih 8-)... Jaz sem prvo srečanje bližnje vrste s "tavelikim" računalnikom imel leta 1983, ko sem prvič za terminal DEC VAX-a, oziroma njegovega Iskra Delta ekvivalenta (menda je bil Delta 4850) z VMS operacijskim sistemom. Luknjane kartice so takrat že bile zgodovina, vsaj na VTŠ-ju (Visoka Tehniška Šola) v Mariboru je bilo tako. Takrat sem še bil dijak četrtega letnika srednje šole :P...

Seveda sem se potem, kot študent strojništva na VTŠ MB, redno srečeval z računalniki z VMS OS in tudi jaz sem pisal fortranske programe. Na študiju strojnišva je takrat veljalo računalništvo=Fortran :)). In tudi mi smo hodili po izpise na računalniški center, ki pa je seveda bil na čisto drugi strani stavbnega kompleksa VTŠ-ja kot naša terminalska učilnica :D... Seveda so se ispisi delali z velikim vrstičnim tiskalnikom na "neskončen" - fanfold papir, ki je vedno bil širine nekje formata A3. Ko si dal kaj tiskat, je bilo dobro da si si zapomnil t.i. "Job Name", ki je bilo vedno na veliko izpisano na prvem listu izpisa. Na računalniškem centru je eden od "sistemcev" skrbel za to, da je redno jemal izpise iz tiskalnika, jih ločeval (trgal narazen) po "job"-ih in zlagal na police, kjer so jih prevzemali uporabniki. Biti "sistemc" v računalniškem centru je takrat bilo dvoizmensko delo 8-)...

Mogoče še ena zanimivost VMS operacijskega sistema. Ko si shranil datoteko, se stara ni prepisala, temveč se je na disk zapisala nova verzija. Npr.: MOJ_PROGRAM.FOR.12 - to je bila 12. verzija fortranskega programa MOJ_PROGRAM. Seveda je imel vsak uporabnik prostor na disku omejen s kvoto (QUOTA), ki ni bil ravno velikodušno odmerjen. Ko si prišel tako daleč, da je bil ves razpoložljiv prostor zaseden, si pa z ukazom PURGE pobrisal vse verzije, razen zadnje...Program, ki je moje glavno orodje pri delu zadnjih par desetletij, ima isto logiko, kar se hranjenja datotek tiče. To je Pro/Engineer oz. Creo, kot se imenujejo zadnje njegove inkarnacije in priznati moram, da mi je ta lasnost nekajkrat "rešila rit" 8-)...

Pa da se vrnemo na tiskalnike s "fanfold" papirjem. Doma še imam EPSON LQ-570+ iglični tiskalnik s pol škatle fanfold papirja. Prepričan sem, da zadeva še vedno deluje, edino kaseto s svežim trakom bi moral nekje izkopati...

Zgleda, da se staram, me take "še pomnite, tovariši" teme neustavljivo privlačijo :)):)):)).

Pa vsem lep dan še naprej...

Jože

bbbbbb2015 ::

Barbarpapa2 je izjavil:

Dobro jutro.

tomlin me malo (mogoče nehote) za jezik vleče :D... Pa dajmo sklepat: če je on programe še na luknjane kartice pisal, potem je zdaj vsaj junior developer v največji slovenski firmi - pri upokojencih 8-)... Jaz sem prvo srečanje bližnje vrste s "tavelikim" računalnikom imel leta 1983, ko sem prvič za terminal DEC VAX-a, oziroma njegovega Iskra Delta ekvivalenta (menda je bil Delta 4850) z VMS operacijskim sistemom. Luknjane kartice so takrat že bile zgodovina, vsaj na VTŠ-ju (Visoka Tehniška Šola) v Mariboru je bilo tako. Takrat sem še bil dijak četrtega letnika srednje šole :P...


Ko sem jaz hodil na faks (FERI), so nas "navajali" na VAX/VMS terminale, ki so bili res tisti Iskra Delta terminali. To je bil živ obup.

Za začetek je v tisti učilnici neznansko smrdelo, pa saj ne, da bi bil jaz pa kaka rožica občutljiva. Samo noter je bilo 30 študentov in še kakih 5-8, čakajočih na prosti terminal. Grozno.

Takoj sem se dogovoril, da lahko vaje delam na Atari 1040ST, kjer sem imel C/C++ in Pascal prevajalnik. Fajle sem prenašal na VAX v nekem laboratoriju, kjer so imeli enega Atarija vezanega preko serijskega linka na VAX teminal.

V 3. letniku sem si kupil PC, potem pa so imeli pa v učilnici sami en PC, ki je tudi bil vezan preko serijskega porta na VAX, kar je bilo veliko bolje, ker je PC v glavnem sameval in sem prišel v učilnico, naložil program, ga prevedel, pokazal in v 10 minutah odšel.

Je pa, vsaj takrat, VAX/VMS bil videti arhaičen in počasen.

Verjetno zato, ker je množica študentov vrtela te prevajalnike. Imeli smo tudi SPSS ali nekaj takega, to se tudi poskušal na PCju reševati. Pa se ne spomnim, če mi je uspelo. Asistentka nam je sicer dala inštalacijske diskete, samo se zdi, da je bil program zaščiten. Potem smo nekaj kombinirali, malo skrekano kopijo (na 2-3 disketah), malo original, na 25 disketah.

borisk ::

kar se tiče fortrana in strojništva, lahko povem da sem začel uni strojništvo leta 2005 in v prvem letniku smo pri računalništvu in informatiki začeli z fortranom. in to na tablo in papir!! na vajah sicer smo delali in testirali programe, ampak na predavanjih in tudi na izpitu smo delali na papir. luknjanih kartic sicer nismo videli, ampak... to je bil moj prvi izpit ki sem ga opravil na faxu in nisem vedel kaj si naj mislim, napisal sem program na list papirja in verjetno asistent ga je pregledal in ocenil....

kriptobog ::

Mi smo se na maturi leta 2008 pisali program v C++ na papir

bbbbbb2015 ::

borisk je izjavil:

kar se tiče fortrana in strojništva, lahko povem da sem začel uni strojništvo leta 2005 in v prvem letniku smo pri računalništvu in informatiki začeli z fortranom. in to na tablo in papir!! na vajah sicer smo delali in testirali programe, ampak na predavanjih in tudi na izpitu smo delali na papir. luknjanih kartic sicer nismo videli, ampak... to je bil moj prvi izpit ki sem ga opravil na faxu in nisem vedel kaj si naj mislim, napisal sem program na list papirja in verjetno asistent ga je pregledal in ocenil....


Bom ti rekel tako, kot si mislim... To imaš veliko veliko srečo, ker česa takega danes več ni.

Kot verziran razvijalec, če vidim program v C/C++ ali Javi ali Javascriptu, na papirju, če je vprogramu napaka, jo vidim na papirju takoj. In če bi meni 10 študentov dalo svoje izdelke na papir,bi takoj videl, kdo je nekaj programiral, kdo pa niti pojma in sposobnosti abstrakcije nima.

Danes je lahko veliko bolj tricky. Studentje imajo izpitno platformo, napišejo program noter za izpit, zadaj prevajalnik prevede, ter ali zažene ali javi napako. S tem da...
Urejevalnik niti prikazovalnika vrstic nima (to je imel še VMS), še več, lomi vrstice. Ti iščeš nekaj v vrstici 10, pa se pokaže, da je to lomljena vrstica 9.

Zgleda, da ta izpitna platforma ne pobriše delnih class razredov, lahko imaš nek java razred, si premisliš, ter narediš recimo inner razred, pa še vedno run-time vleče preveden class noter. To .e nisi verzirano-verziran razvijalec v Javi, tega pa res ne pogruntaš (v omejenem času 90 minut) in... padeš na izpitu.

Mi je moj sorodnik pripovedoval, kako so eni popadali na izpitu, čeprav bi rekel, da je bolj usrana platforma kriva,kot oni sami.

tomlin ::

Barbarpapa2 je izjavil:

Dobro jutro.

tomlin me malo (mogoče nehote) za jezik vleče :D... Pa dajmo sklepat: če je on programe še na luknjane kartice pisal, potem je zdaj vsaj junior developer v največji slovenski firmi - pri upokojencih 8-)... Jaz sem prvo srečanje bližnje vrste s "tavelikim" računalnikom imel leta 1983, ko sem prvič za terminal DEC VAX-a, oziroma njegovega Iskra Delta ekvivalenta (menda je bil Delta 4850) z VMS operacijskim sistemom. Luknjane kartice so takrat že bile zgodovina, vsaj na VTŠ-ju (Visoka Tehniška Šola) v Mariboru je bilo tako. Takrat sem še bil dijak četrtega letnika srednje šole :P...

Seveda sem se potem, kot študent strojništva na VTŠ MB, redno srečeval z računalniki z VMS OS in tudi jaz sem pisal fortranske programe. Na študiju strojnišva je takrat veljalo računalništvo=Fortran :)). In tudi mi smo hodili po izpise na računalniški center, ki pa je seveda bil na čisto drugi strani stavbnega kompleksa VTŠ-ja kot naša terminalska učilnica :D... Seveda so se ispisi delali z velikim vrstičnim tiskalnikom na "neskončen" - fanfold papir, ki je vedno bil širine nekje formata A3. Ko si dal kaj tiskat, je bilo dobro da si si zapomnil t.i. "Job Name", ki je bilo vedno na veliko izpisano na prvem listu izpisa. Na računalniškem centru je eden od "sistemcev" skrbel za to, da je redno jemal izpise iz tiskalnika, jih ločeval (trgal narazen) po "job"-ih in zlagal na police, kjer so jih prevzemali uporabniki. Biti "sistemc" v računalniškem centru je takrat bilo dvoizmensko delo 8-)...

Mogoče še ena zanimivost VMS operacijskega sistema. Ko si shranil datoteko, se stara ni prepisala, temveč se je na disk zapisala nova verzija. Npr.: MOJ_PROGRAM.FOR.12 - to je bila 12. verzija fortranskega programa MOJ_PROGRAM. Seveda je imel vsak uporabnik prostor na disku omejen s kvoto (QUOTA), ki ni bil ravno velikodušno odmerjen. Ko si prišel tako daleč, da je bil ves razpoložljiv prostor zaseden, si pa z ukazom PURGE pobrisal vse verzije, razen zadnje...Program, ki je moje glavno orodje pri delu zadnjih par desetletij, ima isto logiko, kar se hranjenja datotek tiče. To je Pro/Engineer oz. Creo, kot se imenujejo zadnje njegove inkarnacije in priznati moram, da mi je ta lasnost nekajkrat "rešila rit" 8-)...

Pa da se vrnemo na tiskalnike s "fanfold" papirjem. Doma še imam EPSON LQ-570+ iglični tiskalnik s pol škatle fanfold papirja. Prepričan sem, da zadeva še vedno deluje, edino kaseto s svežim trakom bi moral nekje izkopati...

Zgleda, da se staram, me take "še pomnite, tovariši" teme neustavljivo privlačijo :)):)):)).

Pa vsem lep dan še naprej...

Jože


Napačno sklepanje, sedite kolega negativno, se vidimo na naslednjem roku:)
Svoboda in enakost ni isto kot svoboda.
M. Friedman

Barbarpapa2 ::

Pozdravljeni.

bbbbbbb2015, se spominjam, da je včasih VAX malo bolj počasi delal, smo hitro vas, FERI-jevce okrivili, da na mašini visite :)):)):))...

Je pa bilo pri nas, na strojništvu, stanje v računalniški učilnici nekoliko boljše. Ker se naš študij ni vrtel okoli programiranja, je bil naval veliko manjši, posledično je bil zrak manj "iztrošen". Poleg dela za predmet računalništvo smo terminalsko učilnico bolj redko potrebovali. Jaz sem se odločil, da sem pri strojnih elementih namesto "klasičnega" programa (seminarska bi rekli danes) naredil računalniški program za preračun zobnikov z notranjim ozobjem. PC-ji so bili na strojništvu takrat precej redke ptice, se ne spomnim nobenega od sošolcev, da bi ga imel. Je pa zato bilo nekaj Atarijev ST, tudi kakšna Commodore Amiga bi se našla in pa precej 8 bitnih hišnih mlinčkov. Sam se za ST-ja nisem mogel stegniti, zato pa sem imel eksotiko, Sinclair QL imenovano :P. In sem omenjeni program za notranje ozobje napisal dvakrat. V bistvu sem ga "razvil" na QL-u v njegovem dialektu SuperBASIC (ki za tiste čase sploh ni bil slab programski jezik), pa še to prednost sem imel, da sem na njem lahko uporabljal grafiko, ki mi je zelo pomagala pri iskanju napak. To na klasičnem terminalu na VAX-u sploh ne bi bilo možno, tam bi bilo iskanje napak dosti težje... V drugem koraku pa sem program prevedel v Fortran, kar niti ni bilo posebej težko, saj sta strukturno oba jezika precej podobna...

Druga zadeva, ko sem uporabil našo terminalsko učilnico, je pa bilo prvo srečanje z urejevanjem besedil. Takrat se je razširila novica, da obstaja na VAX-u porgram za urejanje besedila in sem se odločil, da poskusim eno seminarsko spisati z njegovo pomočjo. Zadeva je bila z današnjega stališča zelo osnovna, se je pa z njo dalo oblikovati besedilo in ga opremiti s posebnimi "efekti", kot je povdarjeno besedilo ipd. Verejtno je bila glavna omejitev zmožnost prikaza na alfanumeričnih terminalih, ker je zadeva poskušala biti skladna z WYSIWYG filozofijo. Pa z grafiko seveda zadeva ni znala delati, zato si vmes moral puščat prazen prostor, kamor si na papirju vrisal ali prilepil ročno narejeno risbo. Pa tudi oblikovanja formul ni bilo... Seminarsko sem nekako spisal, in jo lepo natisnil na linijski tiskalnik, kot je bilo prej opisano. Tu pa se je pojavila težava, fanfold papir izpisa je bil širok, širši od formata A4. Na srečo je program širino besedila omejil na A4 format tako, da sem problem potem rešil s škarjami, sem višek papirja lepo odrezal in je šla seminarska lepo v mapo :D...

Na koncu študija pa sem še spoznal, da se VAX-ov Fortran (takrat je bila verzija Fortan 77) precej razlikuje od standardnega. VAX je podpiral lenobo in je programerju omogočal, da se ni pretirano ukvarjal z definicijo spremenljivk, je prevajalnik sam pogruntal, kakega tipa bi naj bila katera spremenljivka. Ko sem pisal diplomo, sem moral kot del diplomske v računalniški program zakodirati eno numerično metodo za izračun lastnih frekvenc nihanja gredi. Ker sem takrat že delal v Elektrokovini in sem imel na voljo IBM PC-AT s fortranskim prevajalnikom, sem se seveda odločil, da bom program spisal kar na PC-ju. Seveda sem se ga po VAX-ovsko lotil in takoj so se začeli križi in težave :D. Potem pa so mi sodelavci povedali, da fortran na PC-ju nima nobene možnosti dela z grafiko, zato sem se odločil, da zadevo speljem na TurboPascalu, ki je bil prav tako na omenjenem PC-ju. Ta pa je mogočal risanje in zadeva je, po nekaj kletvicah in nekaj deset urah, potem delala... Hkrati je to bila poslednja koda, ki sem jo napisal, potem tega nisem počel naslednjih 27 let...

Tako, malice je konec, je treba delat...

Lp

Jože

tomlin ::

Tu je med vami, priznam, veliko znanja o takšnem in drugačnem programiranju. Mi, študentje kemije smo imeli zgolj uvod uvoda v računalništvo in to zgolj kakšne preproste matematične naloge. Npr. spiši program za določitev vseh praštevil do 1000, ali spiši program za volumen krogle etc.
Kasneje pa so nam "zapovedali" pozabite fortran in podobne zadeve, važno je da znate brati tisto kar računalnik in njegov program ugotovi in izračuna za kemika. Tukaj naj omenim Aleksandro Kornhauser, ki se je zelo zgodaj zavedla pomena računalnikov za simulacijo vseh mogočih kemijskih reakcij, analiz, napovedovanja kemijskih in fizikalnih lastnosti še neobstoječih snovi in spojin etc. Ta gospa je na v prostorih nekdanje t.i. realke uspela prva orati ledino za računalniško podprto kemijo.

tomlin je izjavil:

Tu je med vami, priznam, veliko znanja o takšnem in drugačnem programiranju. Mi, študentje kemije smo imeli zgolj uvod uvoda v računalništvo in to zgolj kakšne preproste matematične naloge. Npr. spiši program za določitev vseh praštevil do 1000, ali spiši program za volumen krogle etc.
Kasneje pa so nam "zapovedali" pozabite fortran in podobne zadeve, važno je da znate brati tisto kar računalnik in njegov program ugotovi in izračuna za kemika. Tukaj naj omenim Aleksandro Kornhauser, ki se je zelo zgodaj zavedla pomena računalnikov za simulacijo vseh mogočih kemijskih reakcij, analiz, napovedovanja kemijskih in fizikalnih lastnosti še neobstoječih snovi in spojin etc. Ta gospa je v prostorih nekdanje t.i. realke uspela prva orati ledino za računalniško podprto kemijo.


Se opravičujem, tekst se mi je podvojil, Najbrž sem kaj narobe kliknil.
Svoboda in enakost ni isto kot svoboda.
M. Friedman

Zgodovina sprememb…

  • spremenilo: tomlin ()

pegasus ::

Fortran in čakalne vrste so še danes primarni način dela v mojem segmentu ... čeprav znanost vsaj čez lužo že ugotavlja, da tako ne bo več šlo dolgo naprej, ker mladina fortrana več ne zna, old greyberads gredo pa v penzijo in pod rušo. Ni pa enoznačnega odgovora, kaj bo nadomestilo fortran za naprej ...


Vredno ogleda ...

TemaSporočilaOglediZadnje sporočilo
TemaSporočilaOglediZadnje sporočilo
»

Prvi računalniki v Sloveniji, 7a.del - prvi mini računalniki

Oddelek: Novice / Računalniški muzej
72837 (803) Barbarpapa2
»

Prvi računalniki v Sloveniji, 7b.del - mali pisarniški računalniki

Oddelek: Novice / Računalniški muzej
72470 (1391) b3D_950
»

Prvi računalniki v Sloveniji, 6c.del - ostali računalniki IBM/360

Oddelek: Novice / Računalniški muzej
62741 (2126) pulse7
»

Prvi računalniki v Sloveniji, 2. del - računski stroji v gospodarstvu

Oddelek: Novice / Računalniški muzej
124974 (2795) Barbarpapa2
»

Prvi računalniki v Sloveniji, 1. del - računski stroji v javnih ustanovah

Oddelek: Novice / Računalniški muzej
74422 (2977) msjr

Več podobnih tem