Mini računalnik PDP-8 prilagojen za vodenje procesov v nevrokirurgiji. (CC Public domain)
vir: Računalniški muzejMini računalnik IBM 1130 priročno nameščen v delovni mizi. Museums Victoria, Australia. (CC BY-SA 4.0)
vir: Računalniški muzejV obdobju burnega razvoja računalniških kapacitet pri nas med leti 1968-1972, ki večinoma sloni na računalnikih IBM/360, pa je vredno omeniti še nekaj drugih manjših sistemov. Že s tranzistorsko tehnologijo druge generacije so nastali pogoji za razvoj številnih manjših in bolj dostopnih računalnikov, ki so se lahko lažje vmeščali v klasično pisarniško okolje. Z novo tehnologijo TTL(Transistor-transistor logic) bipolarnih integriranih vezij pa je ta trend dosegel nov vrhunec. Najbolj razširjen primer te tehnologije so vezja iz serije Texas instruments 7400, ki so nudila velik nabor različnih logičnih vrat, stikal, števcev ipd. Na njihovi osnovi so bili zgrajeni najbolj značilni mini računalniki tipa DEC PDP-8 in HP 2100. Ti so posegali predvsem na področje vodenja procesov. Za njimi so v začetku sedemdesetih prišli na trg še izredno uspešni DEC PDP-11 in HP 3000. V to kategorijo pa se lahko vmeščajo tudi računalniki kot je bil IBM 1130, v šestdesetih najcenejši IBM računalnik zgrajen na osnovi tehnologije hibridnih vezij SLT(Solid logic technology).
Prvi mini računalnik iz serije HP 2100 so pri nas kupili na Inštitutu za klinično nevrologijo(IKN) leta 1969. Na inštitutu so z njim razvili vrsto merilnih sistemov, uporabnih predvsem pri raziskovalnem delu. V tem obdobju v Kliničnem centru medicinske informatike še ni bilo, sploh pa sta bili procesna in poslovna informatika še povsem ločeni. Prvi mini računalnik DEC PDP-8 z magnetnim bobnom so kupili na Zavodu za statistiko in evidenco leta 1971 za pomoč pri izvedbi novega popisa. Računalnik je krmilil 12 posebnih vnosnih naprav CCL Key-edit, ki so omogočale neposredno vnašanje podatkov na magnetne medije prek tipkovnice. DEC PDP-8 je bil prvi uspešen mini računalnik s 50.000 prodanimi enotami in je v veliki meri definiral ta pojem. Novi mini računalniki so bili tudi do stokrat cenejši od takrat še vedno običajnih velikih računalnikov. Podpirali so uporabo cenenih standardnih perifernih enot, posamezne enote računalnikov pa so se pogosto prodajale tudi kot OEM sestavni deli. Vse do prihoda dovolj zmogljivih mikro računalnikov so ohranjali precej soliden tržni delež in so bili še posebej razširjeni v izobraževalnih in znanstveno-raziskovalnih ustanovah.
Tudi pri nas so prvi mini računalnik IBM 1130 kupili na Univerzi v Ljubljani leta 1969. Nameščen je bil v novem računskem centru Inštituta za matematiko, fiziko in mehaniko(IMFM), ki se je v tem času nahajal na Fakulteti za naravoslovje in tehniko(FNT). Univerza ga je takrat kupila tudi zato, ker je bil veliki računalnik CDC 3300 nameščen v Stegnah predaleč in nedostopen. Nato so IBM 1130 leta 1971 kupili še na Fakulteti za elektrotehniko in leta 1972 na Fakulteti za strojništvo. Oba sta služila tudi kot aktivna terminala za oddaljeno povezavo na velike računalnike nameščene v RRC. Prvi računalnik je bil nameščen v avli drugega nadstropja Fakultete za elektrotehniko in je bil večinoma namenjen za raziskovalno delo doktorantov in asistentov. Drugi je bil posebej prilagojen za vodenje in upravljanje procesov, pripomogel pa je k celi vrsti raziskovalnih nalog neposredno povezanih z industrijo. Služil je pri izvajanju številnih eksperimentov posameznih laboratorijev fakultete, pri neposrednem krmiljenju obdelovalnih strojev, ter pri pedagoškemu in administrativnemu delu.
IBM 1130 je bil tudi prvi računalnik na Višji tehniški šoli v Mariboru(VTŠ). Tu so ga pravtako kupili leta 1969 za svoje šolske potrebe večinoma iz lastnih sredstev, delno pa s participacijo podjetij Konstruktor, Tehnogradnje in Elektrokovina. To je bil pomemben mejnik v razvoju šole, ki je v tem času nudila usluge industriji tudi v sodelovanju z Ekonomskim centrom Maribor(ECM). V šolskem letu 1972/73 so začeli med prvimi uvajati študij računalniške smeri, v naslednjem šolskem letu pa so postavili tudi večji računalniški center in moderno računalnico. Računalnik je bil uporabljen na različnih tehniških področjih, na primer pri vodenju obdelovalnih strojev, pri računanju statičnih konstrukcij, elektromotorjev in podobno. Tri članska raziskovalna ekipa je v tem času preučevala tudi možnosti za uporabo računalnika IBM 1130 pri oblikovanju knjižničnega informacijskega sistema. V ta namen so za računalniško obdelavo pripravili avtorski katalog, UDK in lasten sistem indeksiranja, ter izoblikovali ustrezne programe. Rezultati raziskave so pokazali, da je tak mini računalnik mogoče koristno uporabljati v knjižnični informatiki.
Leta 1969 so začeli IBM 1130 uporabljali tudi v Investicijskem biroju Trbovlje(IBT), kjer so si z njim pomagala tudi druga večja podjetja iz Zasavja. Njihov znanstveno raziskovalni oddelek se je ukvarjal z organizacijo poslovanja in študijami razvojnih možnosti v energetiki, rudarstvu, ekonomiki in transportu. Pomagali so pri uvajanju računalništva v lokalnih podjetjih in izvajali obdelavo podatkov za združenje Rudis, Iskrino tovarno polprevodnikov v Trbovljah in druge. V IBT so leta 1970 izdelali tudi prvi načrt za gradnjo ceste v Jugoslaviji s pomočjo računalnika. Nalogo so pripravljali dva meseca, računalnik pa jo je opravil v 60 urah. Nekaj zaposlenih v IBT je že leta 1966 dobilo zamisel za uvedbo računalnika v projektiranje. Takrat so kupili enega izmed prvih programabilnih namiznih kalkulatorjev Olivetti Programma 101 v Sloveniji. IBM 1130 so nato leta 1971 kupili tudi v Tovarni glinice in aluminija Kidričevo(TGA). Tam so z njim poleg administrativne obdelave in nadzora nad zalogami v skladiščih tudi uspešno načrtovali proizvodnjo v elektrolizi in livarni, načrtovali obratovanje električnih peči in izvajali nadzor nad kakovostjo vhodnih materialov. Leta 1976 je bilo pri nas zabeleženih 7 računalnikov IBM 1130.