Voda iz pipe v plastenko, rok uporabe

To je odvisno od tega, kjer si (fizično oz. lokacijsko) v Sloveniji. Ker se kar velike razlike glede pitne vode.

Jaz občasno vodo iz pipe dam v steklenico, pol pa v hladilnik. Zrdži ene 2-3 dni, samo je pa potrebno po vsaki uporabi steklenico temeljito oprati, ker čez čas nastanejo ob strani glivice. Težko opišem.

Glede prekuhavanja pa ne vem, ker razen kuhanja čaja, vodo še nisem prekuhal v večji količini. Verjetno pa je obstojnost boljša v primerjavi z "navadno" vodo iz pipe. Morda pa se motim.

jalovec09 je 26. sep 2015 ob 12:55 izjavil:

Pravjo, da 24 ur po natočeni vodi iz pipe.

Ja, če imaš zunaj, na sobni temperaturi.

Ni pa nepomembno tudi to, če je voda v plastenki ali steklenici.

jalovec09 je 26. sep 2015 ob 12:37 izjavil:

Kako je s to vodo, ko se nalije iz pipe v plastenko, koliko časa je uporabna za pitje in kako je v primeru prekuhavanja?

Eh zaenkrat ne komplicirat. Ko rata postana ali začne smrdeti ali ma slab okus zlij stran in natoči še enkrat.

Glede prekuhavanja. Lahko se greš pasterizacijo in prekuhaš na 100 stopinj. Če vodo potem neprodušno zapreš bi mogla zdržat tud na neki časa. Drugače pa v hladilniku jo maš lahk kar za čez let ali dlje tko na uč gledano. Voda pa res ni glih pokvarljiva. No lahko se greš pa sterilizacijo in vodo zadihtaš v pisker in steriliziraš na 120 stopinj. To pa ni vrag da bi kaj not preživelo. In če spet zadevo zapreš bi teoretično gledano moglo zdržat za skos, tud na soncu (če plastenka dihta 100% kar pa v praksi ni čisto res vseeno pa bi zadržalo mikroorganizme). Najbolj zihr ti pa je v vseh variantah, da vodo zamrzneš pa si jo lahk šparaš do konca življenja če češ.

Phantomeye je 27. sep 2015 ob 14:32 izjavil:

Jaz sem slisal, da ustekleničena voda v resnici nima roka trajanja, ampak gre zgolj zaradi zakona, kjer mora bit na hrani in pijači označen rok trajanja?

Plastenska je problematična zaradi staranja materiala. Steklenica pa je nekaj drugega.
Nekaj informacij povezanih s plastenkami:

Problematika embalaže

Genotoksičnost

Pitna voda je lahko pomemben vir izpostavljenosti ljudi genotoksičnim snovem, ki povzročajo nastanek raka, bodisi zaradi onesnaževanja vira vode, zaradi nastanka genotoksičnih stranskih produktov dezinfekcije, lahko pa izvirajo tudi iz embalaže.

Najbolj uveljavljena metoda za ugotavljanje genotoksičnosti pitnih vod je testiranje predhodno koncentriranih vzorcev z bakterijskim Salmonella/mikrosomalnim testom (Ames-ov test). V zadnjem času se za te raziskave uveljavljajo tudi sodobni testni sistemi s človeškimi celicami, ker te bolje odražajo učinke pri ljudeh. V Sloveniji sistematskih raziskav genotoksičnosti pitnih in embaliranih vod ni. V letih 2003 in 2004 so se v dnevnem časopisju in na spletnih straneh pojavili podatki o genotoksičnosti embaliranih vod, ki so temeljili na čebulnem testu, zato je Oddelek za genetsko toksikologijo in biologijo raka, ki v Ljubljani deluje na Nacionalnem inštitutu za biologijo (NIB) izvedel raziskavo mutagenosti embaliranih mineralnih in izvirskih vod (november 2005). Testirali so 15 različnih vzorcev voda: koncentrirane in nekoncentrirane (osem vzorcev mineralnih vod, pet vzorcev embaliranih izvirskih vod ter dva vzorca vodovodne vode). Koncentrirane vzorce so testirali s Salmonella/mikrosomalnim testom in s testom komet s človeškimi jetrnimi celicami. Primerjalno so s človeškimi jetrnimi celicami testirali tudi štiri nekoncentrirane vzorce embaliranih vod (Oda, Zala, Izvir in Dana). Analize so pokazale, da noben od analiziranih vzorcev ni genotoksičen oz., z drugimi besedami, ne vsebuje snovi, ki povzročajo nastanek raka.

Trenutno še vedno ni mednarodno priznanega postopka (protokola) za testiranje genotoksičnosti vode (največkrat se uporabljajo biološki), ki bi bil primeren za obvezno rutinsko testiranje in ki bi dal tako zanesljive podatke, da bi jih lahko upoštevali kot enega od kriterijev, na podlagi katerega bi lahko vodo opredelili kot primerno oziroma neprimerno za pitje. Dejstvo pa je, da je treba izvesti testiranje z več testnimi sistemi.

Negativni vplivi embalaže

Različne vrste embalaže lahko negativno vplivajo na kakovost embalirane pitne vode. Negativni vplivi so lahko posledica izluževanja določenih snovi iz embalaže ali pa migracijskih procesov iz okolice v vodo. Pri tem ne smemo pozabiti tudi na pokrove, različne nalepke in potiskane površine, ki so lahko prav tako možni viri migracije v vodo.

Največ negazirane in gazirane pitne vode in brezalkoholnih pijač se v zadnjih letih embalira v plastenke (preko 60%). Steklenice so še vedno pomembna embalaža (25%). Delež ostalih vrst embalaže (pločevinke, tetrapak, itd.) se giblje pri okrog 10%.

Glede higienske neoporečnosti lahko štejemo steklo kot kemično in fizikalno najprimernejši material za embaliranje vode. Težave steklene embalaže so v njeni teži, lomljivosti in s tem povezanimi težavami pri transportu in manipuliranju. Pri stekleni embalaži, pločevinkah in pri tetrapaku se v večjem ali manjšem deležu prav tako pojavlja kontakt med plastiko in vodo.

Zaradi enostavne in cenene predelave ter možnosti varjenja pakiranih proizvodov, so najprimernejši termoplastični polimeri. Termoplastičnost je zelo pomembna tudi zaradi možnosti regeneracije odpadne embalaže. Polietilentereftalat (PET) je najpomembnejši polimerni material iz katerega se izdelujejo plastenke za embaliranje pitne vode in različnih brezalkoholnih pijač. Za razliko od PVC je odpadna PET plastika ekološko manj problematična, vendar se žal tudi PET plastike globalno reciklira vedno manj.

• Na lastnosti polimerov (embalaže) imajo odločilen vpliv postopki polimerizacije.


• Velik vpliv imajo tudi razni aditivi. Ti se dodajajo polimerom za doseganje ustreznih predelovalnih in končnih lastnosti (termo stabilizatorji, UV stabilizatorji, mehčala, drsna sredstva, barvila, polnila, itd.).


• Pomembni so še produkti razgradnje plastike (pri plastiki slabe kakovosti, ter neustreznih pogojih hranjenja, lahko pride do razpada plastike zardi oksidacijskih procesov in UV žarkov). Za preprečevanje le-teh se uporabljajo stabilizatorji.

Vse te snovi (aditivi, ostanki polimerizacije, poleg tega pa še razkrojni produkti) lahko migrirajo v živila in zastrupljajo vodo.

Pri običajnih steklenih površinah (steklenicah) so migracijski procesi minimalni, pri polimernih in kompozitnih materialih pa je več nevarnosti zaradi migracijskih procesov.

Zato je zelo pomembno izvajanje učinkovitega nadzora; plastična embalaža mora ustrezati higiensko–sanitarnim pogojem, ki se ne nanašajo samo na toksičnost embalaže, temveč tudi zahteve glede prepustnosti snovi iz okolice v živilo in obratno. To problematiko ureja Zakon o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (ZZUZIS) (Ur. list RS, št. 52/2000).

Vir: http://www.cenim.se/prehrana/voda-embal...

Čista voda kot taka (tako kot zrak) brez primesi je nepokvarljiva.
Trajala bo večno.
Lahko se samo kontaminira od zunaj , vendar lahko to snov vedno odstraniš in ponovno dobiš čisto vodo.
Bakterije v čisti vodo nimajo od česa živeti.
Torej voda ostaja v steklenici čista večno , v plastenki pa dokler jo preveč ne okužijo snovi iz same plastenke.

Voda v plastenkah gre pred polnjenjem skozi UV filter, ki pobije vse kar je zivega v njej. Zato ima tako dolg rok trajanaja.
Ce v plastenko natocis vodo direkt iz pipe, je v njej še nekaj mikroorganizmov, ki se nato veselo razmnožujejo. Hlad in tema le nekoliko upočasnita razmnoževanje.
Zmrzovanja vode v plastenki ne svetujem, ker se pri tem krusijo drobni kosi plastike ki nato prehajajo v vodo.