Je mogoče biti srečen brez truda?

ali je igranje igric škodljivo?
ni !
je pa narobe če namesto punc preganjaš virtualne poligone


je narobe če se zdravi simptome?
ni !
je pa narobe če se simptome prekrije z tabletko

Šah je igra s točno določenimi pravili. Inovativnosti ni. Je le najboljša možna poteza.

Življenje človeka ni primerljivo z relativno enostavnim šahom. Pri šahu zato znajo človeka nadomestiti programi. V ostalem delu življenja in igrah človeka, ga še ne znajo.

Je torej program, ki igra šah srečen?
Je nesrečen... nič od tega. Samo vleče najboljše možne poteze.

V bran pesnikom: naj se šahist zaljubi...

Si bolj srečen, če si neumen?

Očitno ne, ker bi se potem vsi trudili biti čimbolj neumni. :)

@Stepni Volk: Ja, ampak neumni ne ve da je neumn, pameten pa bo morda ugotovil kako in kaj. :)

Čez življenje človek igra razne vloge.Vlogo dijaka, vlogo zdravnika, vlogo očeta itd...Če srečaš prijazno punco, ki ti je ušeč, se valda trudiš da bi biu tudi ti prijazen in da bi ji postal ušeč(kar je btw narobe oziroma prav do mere)In to je kot nekakšno pretvarjanje...Isto si ti prebral PROTOTIP.Pretvarjat se morš da si srečen, vendar brez skrbi da bi postal en bedak, ki se skos smeje.Prej bo prišlo do preobremenjenosti vlog in ti bo udarl ven.Do ene mere se je dober pretvarjat, če si le dober u tem.

Kaj pa recmo to pretvarjanje...Da si skos govoriš da užviaj vsako minuto svojega življenja, kot da ga bo jutri konec.... da vse jemlješ z optimističnim razlogom...da si postaviš neke cilje v bližnji prihodnosti, in jih narediš, se potrudiš za to ter tako postaneš srečen.

In ko si bomo to govorril vsak dan en mesec, nam bo ziher prišlo u navado...V tem svetu, se povprečen človek mora potruditi za svojo srečo.

Ja tisti, ki pa ne razmišljajo o tem(so lahko pametni al pa neumni)se pač ne rabijo trudit zato.Ko so nesrečni so nesrečni z razlogom in to je za njih vse...Čeprav so ti razlogi včasih made by yourself...

> brez vsaj malo truda. Zaenkrat rabis kontra stanje, da se zaves tistega 'ta dobrega' stanja.

To je približno res. Vendar so ljudje, ki imajo presežek plus emocij, pa tudi ljudje ki imajo presežek minus emocij, ob "isti usodi".

Strukturni problem, zakaj nimamo vsi presežek pleasurja. Odgovor je seveda v evoluciji. Zmerno depresiven si povprečno uspešnejši, kot če si en srečko.

Ne vem, če je kje kak fenomen ki je non-stop srečen in uživa vsako minuto svojega življenja, brez da bi s tem preobremenjeval okolico in sebe. Živimo v takih časih, da se zdijo čustva sreče sprejemljiva samo takrat, kadar imamo dovolj denaraja, torej denar - sreča, nič denarja - nesreča. Torej, zdi se, da družba sama postavlja posamezniku norme, ki jih ta posameznik potrebuje za čustva sreče. Če npr. izgubiš službo, je družbeno sprejemljivo obnašanje - žalost, nesreča. Če bo nekdo ob izgubi službe poskušal biti srečen, potem bo s tem sporočal ostalim, da je len in nesposoben ali celo preneumen za to službo in da je srečen, ker jo je izgubil. Če pa je stanje duha žalost, razočaranje ali jeza, pa ta človek sporoča ostalim, da čuti krivico, da se ne počuti krivega, da je delodajalec nesposoben obdržati zaposlene ipd. Pa da ne govorim o drugačnih situacijah, npr. smrt bližnjega ipd. Se boš smejal na pogrebu, pa ti bodo rekli, da si ga zamoril ipd.
Skratka, če meniš, da si čustva lahko sam izbiraš, da lahko živiš s pretvarjanjem srečno življenje, se hudo motiš. Seveda se lahko smeješ takrat, ko bi moral jokat, problem pa je sporočilo, ki ga daješ okolici.

Big WHale, odkril si staro slovensko modrost: bolj, ko so drugi okoli mene nesrečni, bolj sem srečen. Seveda nekateri nehvaležneži to poimenujejo: zavist.
Slovenci smo prijazni, zato ne hodimo okoli in govorimo, da smo srečni, saj točno vemo, da bi to zelo onesrečilo ljudi, ki bi to slišali. A ker vedno obstajajo nesramneži, ki so srečni, moramo izdelati obrambne mehanizme, da zavarujemo svojo lastno srečo. Nekaj udatnih misli:
"Laže, kot pes teče."
"Spet se pretvarja."
"Ah, saj bo zgodaj umrl."
"Mu bodo že dali otroci vetra..."

Potem so tu še aktivna dejanja, ki jih seveda ne bom omenjal, ker bi bila vsa po vrsti proti pravilom foruma :)

A ne glede nato, si srečen lahko tudi, če nič zato ne ukreneš... dogodki sami poskrbijo za tvojo srečo. Recimo sosedu udari strela v dimnik, mu ga zruši, sesuje zrcalo v silicijev prah, skuri ADSL, računalnik, TV; radio...
Škoda samo, da je sreča tako časovna omejena...
"zakaj si ne bi omislil kakšne daljše, neskončne limite?" se je vprašal Nero in pekel, pekel... in še zapel zraven, da se bo vedelo, da je srečen.

Odvisno od človeka kaj mu pomeni biti srečen in kaj nesrečen. Srečen je lahko kdo že ko se sit uleže na posteljo in se malo spočije, medtem ko je npr. nekdo lahko nesrečen, ker poleg njega ne leži ženska, ki jo ima rad.
Mislim, da je vseeno treba nekaj storiti zato, da začutiš srečo, od nič ne moreš biti srečen,razen če si rojen pod srečno zvezdo.
Aja pa še to, ljudje, ki imajo vse niso srečni oz. čez čas sreče več ne čutijo.

;Mi govorimo o sreči, ki si jo zagotoviš z razumom...Kjer pa so deležne emocije je pa drgač...;

Tule te pa ne razumem ravno najboljš. Sreča je sama po sebi opredeljena kot čustvo, če si se kdajkoli učil psihologije. Logika sreče je ravno v tem, da jo ima lahko človek, tudi če je vložek razuma oziroma inteligence relativno nizek, npr. se rodiš v bogati familiji, pa hoče vsaka ženska s teboj bit, ali pa imal recimo srečo na loteriji. Na žalost oz. na srečo je pot do sreče ponavadi vedno povezana z denarjem. Mal sem zakompliciru ta zadnji stavek.