MIT ne bo več naročal Elsevierjevih revij

Ugledna ameriška univerza MIT je sporočila, da v pogajanjih z Elsevierjem niso uspeli najti skupnega jezika. Ker jim Elsevier ni želel ali mogel pripraviti ponudbe, ki bi bila v skladu z MIT-ovo politiko naročanja znanstvenih revij (MIT Framework for Publisher Contracts), nove pogodbe ne bodo sklenili.

Bitke med založniki in univerzami imajo že dolgo brado. Srž problema so visoke cene naročnin, brez katerih znanstveni članki v vrhunskih revijah raziskovalcem na univerzi niso dostopni. Na založnike letijo očitki, da praktično monopolni položaj izkoriščajo z izžemanjem javnih sredstev, saj so naročnine vsako leto dražje, medtem ko večino dela brezplačno opravijo drugi raziskovalci in ne založniki. Članke pišejo in recenzirajo znanstveniki, tudi uredniki (razen v največjih revijah) so večinoma neplačani. Založniki skrbijo za stavljenje člankov, vodenje uredniške politike in seveda zaračunavanje dostopa. Marže založnikov znašajo tudi 40 odstotkov, naročnine pa za posamezne univerze segajo v milijone. Zelo zanimivo je na primer letno poročilo CTK, ki kaže, da je CTK v letu 2019 za konzorcijske nabave e-knjig, e-revij in zbirke SCOPUS za Univerzo v Ljubljani porabila dva milijona evrov, skupno za konzorcijske nabave pa 4,7 milijona evrov.

Čedalje več financerjev raziskovalnega dela pa zahteva, da so članki prosto dostopni, ker so v njih rezultati javno financiranega raziskovanja. Založniki so se temu prilagodili z možnostjo objave v odprtem dostopu, za kar pa morajo avtorji posameznega članka plačati tudi po tisoč dolarjev ali več. To pomeni, da se je začel k založnikom prelivati še dodaten denar. In zakaj želijo raziskovalci objavljati v dragih, prestižnih revijah? Ker se znanstvenoraziskovalno delo še vedno v veliki meri glede na ugled revije, kjer je objavljeno - od tega pa je neposredno odvisna konkurenčnost na bodočih razpisih in s tem eksistenca raziskovalnih skupin. Predlani so Elsevier odslovili na švedskih univerzah, že pred tem pa tudi Nemci. Tudi zaradi tega se je začela iniciativa Načrt S, ki jo podpira tudi ARRS.

Vrnimo se k MIT-u, ki je že več kot desetletje podpornik odprtega dostopa. Njihova politika na tem področju je ena najstarejših in najobsežnejših ter od leta 2017 predvideva, da se lahko raziskovalci in študentje na MIT-u priključijo k odprtemu dostopu. Lani je tako MIT začel pogajanja z Elsevierjem o novi pogodbi. Kot trdi Elsevier, so bili konec minulega leta že zelo blizu dogovoru, a se potem glede nekaterih točk nove politike niso uspeli poenotiti. Med drugim je MIT zahteval, da članki v zelenem dostopu (lastne kopije članka na straneh avtorja) nimajo embarga (torej je priobčitev možna takoj). Zato so obstoječo pogodbo podaljšali za pol leta, a tudi do konca junija rešitve ne bo, so sedaj sporočili z MIT-a. Direktor knjižnic na MIT Chris Bourg je dejal, da obžaluje, da niso našli skupnega jezika, a da je ponosen, da skupnost MIT brani principe odprte znanosti. Dodal je, da upajo, da se bodo pogajanja v prihodnosti lahko nadaljevala, če bo Elsevier pripravljen ponuditi pogodbo, ki odseva MIT-ove vrednote. Elsevier je prav tako izrazil obžalovanje nad koncem pogajanj.