Nemški raziskovalci bodo danes izgubili dostop do znanstvenih člankov, težave tudi drugod

S koncem leta se iztekajo tudi številne pogodbe, med katerimi so tudi številne pogodbe nemških univerz in inštitutov za dostop do znanstvenih člankov. Zaradi čedalje višjih cen naročnin so se povezali v konzorcij DEAL, ki se je pogajal za enotno naročnino za celo Nemčijo. Zaradi tega tiste univerze, ki so se jim letos naročnine iztekle, teh niso podaljšale. A pogajanja z založnikom Elsevier niso uspela, zato se bo na približno šestdesetih raziskovalnih ustanovah danes iztekel dostop do znanstvenih člankov.

Gre za problem, o katerem smo že velikokrat pisali. Izdajatelji plačljivih znanstvenih revij namreč zaračunavajo zelo visoke naročnine za dostop do člankov, k temu pa dodajajo še številne druge omejitve (vsiljujejo naročnine na pakete revij ipd.). Dostop do znanstvenih člankov je za znanstvenoraziskovalno delo nujen, prav tako znanstveniki zaradi preživetja nimajo druge izbire, kot da objavljajo v najprestižnejših revijah, ki so ravno najdražje. Kdor ne objavlja v dobrih revijah, ima manj možnosti za napredovanje in pridobivanje projektov, brez česar ni financiranja in znanstvene kariere. Dodatno raziskovalce jezi, da založnikom praktično vso delo opravijo brezplačno. Pošiljajo jim članke, brezplačno recenzirajo članke drugih znanstvenikov, čedalje pogosteje jih tudi osnovno oblikujejo (revije objavijo LaTeXove predloge).

Ker gredo cene v nebo, so se Nemci odločili, da ne bo več vsaka inštitucija kupovala naročnine posebej, temveč se bodo pogajali skupaj in s tem dosegli boljše pogoje. Stroški so naročnin namreč res visoki - Univerza v Manchestru, ki ima 40.000 študentov (nekoliko manj od ljubljanske), je leta 2014 Elsevierju plačala skoraj poldrugi milijon evrov. Cene so sicer prilagojene lokalni kupni moči, a vseeno si lahko predstavljamo, da gre tudi pri nas za vse naročnine na znanstvene revije več sto tisoč evrov. Nemški DEAL je želel izpogajati nižje cene in brezplačno dostopnost člankov z nemških inštitucij (načeloma velja, da če avtorji želijo, da je njihov članek prosto dostopen vsem, morajo to posebej plačati). Elsevier ima več kot 40-odstotno maržo in cene v pogajanjih lahko tudi zniža. Nizozemci so lani pritisnili nanj in dosegli popust ter 30 odstotkov odprtih člankov. Podobno so tudi Finci podaljšali obstoječo pogodbo za eno leto, ker pogajanj za leto 2017 niso uspeli zaključiti.

V Nemčiji pa ni šlo po načrtih. Inštitucije, ki so jim naročnine potekle, so računale na dogovor DEAL in svojih naročnin niso podaljšale. S tem so želeli izboljšati tudi svoj pogajalski položaj. Ker dogovora ni, bodo jutri ostale brez naročnin. Na Univerzi v Göttingenu so raziskovalcem že sporočili, da si bodo od 1. januarja lahko članke urejale po medknjižnični izposoji, kjer pa to ne bo mogoče, bodo poizkusili članke dobiti po drugih poteh.

Nemčija ni edina država, ki ima težave z Elsevierjem. Težavna pogajanja potekajo tudi v Veliki Britaniji. Na Tajvanu se je konzorcij CONCERT odločil, da za leto 2017 ne podaljšajo dogovora z Elsevierjem, ker so cene previsoke. Elsevier se je zato začel ločeno pogajati s posameznimi univerzami, a številne vztrajajo pri bojkotu. Elsevier je namreč v zadnjih letih cene povprečno dvigoval za 8-10 odstotkov letno, tako da je lani National Taiwan University of Science and Technology za naročnine na Elsevierjeve revije plačevala dobrih 200.000 evrov, skupno pa za vse revije okrog 900.000 evrov. V Peruju pa se je država odločila, da ne bo več financirala naročnin raziskovalnih ustanov na Elsevierjeve revije. Peru je bil do leta 2012 del programa HINARI, ki je omogočal državam v razvoju zelo ugoden dostop do revij, potem pa je gospodarska rast Peru diskvalificirala iz te kategorije. Od leta 2014 CONCYTEC (Nacionalni svet za znanost, tehnologijo in inovacije) skrbi za financiranje dostopa do člankov, a prihodnje leto financiranja ne bo.

Sci-hub ni rešitev teh težav, le nezakonit obvoz je. Toda če raziskovalci legalnega dostopa do člankov ne bodo imeli, ga bodo pač uporabljali. Znanost brez prebiranja periodike namreč ne more obstajati. Tega se zaveda tudi Elsevier, zato se običajno rešitev v zadnjem hipu ali še nekoliko kasneje vendarle najde. Čeprav je Elsevier ta hip videti nezamenljiv, se povsod po svetu krepijo pozivi k bojkotu. Če se velika in uveljavljena imena znanosti, ki se jim ni treba boriti za financiranje, odločijo objavljati v odprtih oziroma brezplačnih revijah, bo njihov ugled (merimo ga s faktorjem vpliva) hitro narasel. In ko se bo tja preselila glavnina objav, bodo založniški mastodonti ostali brez zob.

Založnike pri življenju drži le okorelost sistema, ki ugled in financiranje povezuje z objavljanjem v prestižnih revijah. Univerze in inštituti se celo radi kitijo s tem, koliko člankov v kako uglednih revijah so objavili. Za glavni namen znanstvenega objavljanja, to je sporočanje novosti svetu, znanstvenih revij že zdavnaj več ne potrebujemo.