Indija bo letno zapravila več kot 200 milijonov dolarjev za naročnine na znanstvene revije

V Indiji, ki je tretja največja raziskovalna velesila, če štejemo po številu objavljenih znanstvenih člankov, bodo januarja vzpostavili shemo One Nation One Subscription, ki bo omogočila dostop do znanstvenih revij za vse raziskovalne ustanove v državi. V naslednjih treh letih bodo za dostop do zbirk 30 založnikov, med katerimi so tudi največji AAS, Elsevier, Springer Nature in Wiley, bodo odšteli 715 milijonov dolarjev. To je sicer več kot so vse državne raziskovalne ustanove plačevale doslej - okoli 200 milijonov dolarjev letno - a bodo nove zbirke precej večje. Več kot 18 milijonov raziskovalcev, študentov in profesorjev bo imelo dostop do 13.000 znanstvenih revij, kar pristojni označujejo kot uspeh.

Indijski dogovor je največji na svetu in prekaša na primer nemške ali britanske, ki se običajno nanašajo le na posameznega založnika in za manj ustanov. V Indiji pa je v dogovor vključenih 6300 inštitucij, ki so državno financirane. Od teh jih je doslej le 2300 naročalo znanstvene revije v večjem obsegu, tj. približno 8000.

Poleg naročnin, ki omogočajo branje revij, tovrstni dogovori obsegajo tudi večje število žetonov za prosto objavo člankov (APC). Članke je namreč v revijah možno objavljati na dva načina: brezplačno, a so potem dostopni le naročnikom, ali v odprtem dostopu, kjer avtorji plačajo nekaj tisoč evrov, da so potem članki dostop vsakomur. Državno financirane raziskave čedalje pogosteje zahtevajo, da so članki prosto dostopni, zato financirajo APC.

Situacijo v Sloveniji odstira letno poročilo CTK. V minulem letu so za konzorcijske pogodbe potrošili približno pet milijonov evrov. Za ta znesek so dobili naročnino na elektronske revije založb Elsevier, American Chemical Society, IEEE, Wiley, Springer Nature, JSTOR in Royal Society of Chemistry. Vključen je tudi dostop do citatnega indeksa Scopus ter 739 APC-jev. Skupno naročajo 8142 znanstvenih revij, do katerih dostopa 28 konzorcijskih članic, do Scopusa pa 54. Raziskovalci so v tem letu odprli približno 2,5 milijona člankov, torej vsako branje zelo čez prst stane dva evra.

Zakaj je objavljanje v znanstvenih revijah pomembno, smo pisali že večkrat. Tako se meri produktivnost znanstvenikom, renome revije pa je skorajda pomembnejši od kakovosti raziskave. Zato si raziskovalci motivirani za objavo v najboljših revijah - po faktorju vpliva - četudi potem članki niso brezplačno dostopni. Če želimo drugačen sistem, bo treba najprej reformirati principe ocenjevanja znanstvenikov. Prvi koraki v to smer so se že zgodili z odmikom od kvantitativnega vrednotenja.