Domače branje: novinarstvo (2. del)

Odkar sem pred tremi leti napisal prvi seznam domačih branj za spoznavanje novinarske teorije, je izšlo kar nekaj novih koristnih knjig.

Prvi dve je napisal britanski preiskovalni novinar Nick Davies. V knjigi Zgodbe s ploščate zemlje (Ciceron, 2011) je uporabil podatke iz obsežne raziskave o poročanju britanskih medijev in analiziral škodljivo novinarsko "reciklatorstvo" -- nekritično povzemanje sporočil za javnost in izjav uradnih virov. Še ostrejši je bil v drugi knjigi Hack Attack: How the Truth Caught Up with Rupert Murdoch (2014), kjer je opisal težave, ki jih je imel pri razkrivanju velikega prisluškovalnega škandala, zaradi katerega je moral Rupert Murdoch ukiniti tabloid News of The World.

Sistemske anomalije v novinarstvu je zelo nazorno opisal urednik časopisa Le Monde Diplomatique Serge Halimi v knjižici Novi psi čuvaji (Maska, 2003), v kateri je pokazal, da so novinarji precej podobni blagajničarkam v supermarketu. A je bil še razmeroma prizanesljiv v primerjavi z ameriškim novinarjem in aktivistom Uptonom Sinclairjem, ki je b knjigi The Brass Check (1919) pokazal, kako huda je sistemska korupcija med novinarji, uredniki in lastniki. Zato od medijev ne moremo pričakovati reševanja družbenih problemov, ampak prej njihovo ohranjanje.

Hekersko stoletje

Podobno kritičen do medijev in novinarjev je bil bloger Glenn Greenwald, ki je v knjigi No Place to Hide (2014) opisal zgodbo nekdanjega ameriškega obveščevalca Edwarda Snowdna in njegovih razkritij množičnega elektronskega nadzora. Greenwald se je navezal tudi na izkušnjo ameriškega preiskovalnega novinarja Jamesa Risena, ki v ZDA nekajkrat ni mogel objaviti prispevkov o delu tajnih služb in ga je vlada večkrat sodno preganjala zaradi domnevnega razkrivanja zaupnih informacij. A je kljub temu vztrajal in objavil knjigo Pay Any Price: Greed, Power, and Endless War (2014), v kateri je opisal nenadzorovano razraščanje vojaško-obveščevalnega kompleksa.

Zanimiv opis medijske industrije, zgodovine novinarstva in medijske teorije je v stripu The Influencing Machine (2011) pripravila ameriška radijska veteranka in voditeljica podkasta On The Media Brooke Gladstone. Prvi dve tisočletij zgodovine družabnih medijev je v knjigi Writing on The Wall (2013) predstavil britanski urednik in publicist Tom Standage in med drugim pokazal, kako so postale teološke razprave Martina Lutherja "viralne" precej stoletij pred facebookom. Renesanso podatkovnega novinarstva je povzela skupina avtorjev v knjigi Data Journalism Handbook (2012), sedanje razmere v medijski panogi pa je v knjigi Losing the News: The Future of the News That Feeds Democracy (2009) opisal nagrajeni ameriški novinar in urednik Alex Jones.

Zlata doba?

Jones je podrobneje predstavil zadnjih trideset let ameriške medijske zgodovine -- obdobje, v katerem so medijske korporacije prevzemale nekdanja družinska medijska podjetja in jih spremenile v prave tiskarne denarja z velikanskim donosom na kapital. Medijskega zgodovinarja Davida Halberstama so v knjigi The Powers That Be (1979) zanimali začetki velikih ameriških medijskih podjetij in neštete družinske zgodbe, zaradi katerih so nastali in čudežno tudi obstali New York Times, Washington Post, Time Magazine, mreža CBS in Los Angeles Times. Na podoben način sta britansko medijsko zgodovino prikazala profesorja James Curran in Jean Seaton v knjigi Power Without Responsibility -- The Press and Broadcasting in Britain (1981). In pokazala, da imajo sedanje anomalije na medijskih trgih globoke zgodovinske razloge. Ki jih zaradi zaslepljenosti z obljubami novih komunikacijskih tehnologij sploh ne opazimo več.

Verjetno najbolj izčrpno zgodovino tiska je napisala zgodovinarka Elisabeth Eisenstein v številnih knjigah, med katerimi je najpomembnejša The Printing Press as an Agent of Change (1980). Zgodivino medijske regulacije in politike od Titanika do družabnih omrežij že desetletja beleži ameriški profesor Robert W. McChesney, ki za prihodnje leto pripravlja novo knjigo Rich Media, Poor Democracy: Communication Politics in Dubious Times (2015), v kateri bo povzel in nadgradil veliko preteklega dela. Na morebiten konec zgodovine časopisa pa je opozaoril Philip Meyer v analizi The Vanishing Newspaper: Saving Journalism in the Information Age (2006).