Domače branje: Serge Halimi: Novi psi čuvaji (1997)

Novinarji so ljudje v čudežnem poklicu. Živijo v družbi, a ne podlegajo njeni kulturi, ideologiji in mitom. Zaposlujejo jih komercialne in javne medijske hiše, a na njihovo delo ne vplivajo politika, tržne zakonitosti in kapitalistični proizvodni proces. Mediji so mogočen ideološki aparat države, a si novinarji pripisujejo vlogo psov čuvajev, ki da varujejo državljane pred zlorabo državne moči. Njihove izdelke objavljajo uredniki, tržijo oglasniki in berejo bralci, a kljub temu ostajajo neodvisni.

Kako torej obzirno povedati ljudem v tem čudežnem poklicu, da imajo na uredniško politiko medija, ki jih zaposluje, približno toliko vpliva, kot ga ima blagajničarka v velikem supermarketu na poslovne odločitve uprave?

O tej dilemi v knjižici Novi psi čuvaji (Maska, 2003) razmišlja francoski novinar in urednik revije Le Monde diplomatique Serge Halimi. Avtor je že v uvodu zapisal, da noče jemati ugleda poklicu in ljudem, ki ga opravljajo dostojanstveno. A tudi napovedal, da njegove kritike francoskega medijskega prostora in njegovih glavnih igralcev ne bodo dobro sprejete. Ne samo med politiki in lastniki, ampak tudi (ali predvsem) med novinarskimi kolegi, ki jim samozagledanost, novinarska mitologija ali osebna vpletenost preprečujeta samokritičen pogled na dejansko stanje novinarskega poklica.

Kakšno je to stanje? Francoske medije obvladuje nekaj močnih medijskih lastnikov, ki so tesno prepleteni s političnimi in gospodarskimi elitami. Mediji lastnikom pomagajo uresničevati poslovne interese in mešetariti s političnimi uslugami. Včasih podprejo ali napadejo določenega kandidata, še pogosteje pa se lastniški vpliv pokaže takrat, ko vsi najpomembnejši francoski mediji ne glede na uradno politično pripadnost brez izjeme podprejo določeno politiko (maastrchsta pogodba, krčenje socialne države, privatizacijo javnih dobrin ali storitev ...) ali kritizirajo določeno družbeno skupino (kmete, delavce …).

Tako močan lastniški vpliv ne bi bil mogoč brez aktivnega ali pasivnega sodelovanja novinarjev, je prepričan Halimi. Lastniki so dovolj pametni, da novinarjem pustijo ravno dovolj neškodljive svobode in individualnosti, da pri dnevni rutini ne občutijo pritiskov. Med novinarji pa se je izoblikoval nekakšen kastni sistem, v katerem imajo največ vpliva dobro plačani supernovinarji in superuredniki, ki se selijo iz medija v medij ter se izmenjujejo v vlogah urednikov, komentatorjev, poslovnežev in političnih svetovalcev. Supernovinarji ne skrbijo samo za izvrševanje lastniških navodil (ta večinoma niso eksplicitna, saj ti posamezniki dobro poznajo merila za napredovanje ali nemilost), ampak tudi na primerno medijsko promocijo javnih intelektualcev, ki v pogovornih oddajah, knjigah in strokovnih študijah branijo interese elit.

Na drugi strani je novinarski proletariat – preobremenjena, premalo izkušena in slabo plačana „blagajničarska“ večina brez minimalne socialne varnosti, ki se le težko brani pred vdorom reciklatorstva, političnega spina in površnega odzivanja na dnevne dogodke. A ta večina podobno kot delavci v Orwellovi Poti v Wigan ne zna prepoznati pravega nasprotnika in sistemskih razlogov za njihovo stanje. Zato je ta večina enako slabo sprejela Halimijevo budnico kot javni intelektualci in supernovinarji, ki jih je v knjigi omenil z imenom in priimkom: z molkom ali osebnimi napadi na „arogantnega“ in „kritikaškega“ avtorja.

Halimijeva napoved se je uresničila. Morda še bolj, kot je pričakoval, saj so knjigo s podobnimi (ne)odzivi zavrnili tudi drugod.