Domače branje: Brooke Gladstone: The Influencing Machine (2011)

V demokraciji lahko svobodni, obveščeni in aktivni državljani racionalno izbirajo svoje predstavnike na volitvah. Državljani za obveščenost potrebujejo informacije, ki jih priskrbijo prav tako svobodni in neodvisni mediji. Zato so mediji in njihova svoboda tako pomembni za delovanje demokratičnih družb.

Formula je preprosta in na njej temelji velik del medijske, politične in še kakšne teorije. Vendar se njena elegantna preprostost hitro zamaje, če jo soočimo z nekaterimi drugimi vedami o človeku, družbi in ekonomiji.

Socialni psihologi so v številnih znanih poskusih dokazali, da ljudje nismo (zgolj) racionalna bitja, ampak smo razvili zelo zanimive strategije in mehanizme, kako pretvoriti dejstva v lastne subjektivne resnice. Filozofi in sociologi vedo, da se v „objektivnih dejstvih“ vedno odražajo ideologije nekega časa in prostora. Politični ekonomisti so pokazali, da je svoboden trg le idealistični teoretični konstrukt, saj realne trge oblikuje kompleksen preplet političnih strank, korporativnih monopolov in organiziranega nasilja. Za francoskega marksističnega filozofa Louisa Althusserja in druge kritične teoretike množični mediji niso bili opozicija oblasti – kar je pogosta teza današnjih konzervativcev –, ampak le eden izmed ideoloških aparatov države. Te medije pa ustvarjajo, prebirajo in upravljajo ljudje ali organizacije, ki so del teh procesov.

Knjiga The Influencing Machine – ki je pravzaprav strip –, se pred omenjenimi procesi ne skrije v varno zatočišče teorije ali naštevanje anekdot iz novinarske prakse. Avtorica Brooke Gladstone, izkušena novinarka ameriškega javnega radia NPR in specialistka za medijsko problematiko, je pri delu verjetno srečala vse očitke, kritike in nemogoča pričakovanja, ki jih politiki in medijski teoretiki radi namenijo novinarjem. Zato se v knjigi suvereno sprehodi skozi najpomembnejše medijske mite in pojasni okoliščine, v katerih so nastale sedanje novinarske dogme: objektivnost, uravnoteženost in strogo ločevanje komentiranja od informiranja.

Gladstonova pojasni, da trenutnih novinarskih božjih zapovedi ni prinesel na zemljo nek novinarski Mojzes, ampak so se v zadnjih dveh stoletjih nenehno spreminjale in prilagajale družbenim, kulturnim in gospodarskim razmeram. Zelo nazorno pokaže, zakaj novinarsko delo nikoli ni bilo cenjeno. Literarna javnost mu je zamerila nepismenost, stroka površnost, politika sovražnost, konzervativci nemoralnost, intelektualci neodgovornost. A tudi pove, zakaj tega odnosa ne more spremeniti zakonodaja, etični kodeksi, čudežna moč interneta in prizadevanja za „znanstveno“ ali „podatkovno novinarstvo“.

Za medije in novinarje namreč velja enako kot za politiko in politike. So natanko taki, kakršne si zaslužimo, je prepričana avtorica. Zato mediji niso samo poslovni modeli, polletni rezultati, tehnološke platforme in novinarske službe. So predvsem tisto, kar beremo in izvolimo z denarnico, kar nagradimo in kaznujemo, kar pasivno sprejemamo in o čemer (ne)kritično premislimo.