Skrivnost Schiaparellija se počasi razkriva

Evropska vesoljska agencija (ESA) je objavila prve barvne posnetke ostankov Schiaparellija in mesta, kjer se je nesrečno raztreščil ob poskusu pristanka na Marsu. Schiaparelli je bil eden izmed delov misije na Mars, v okviru katere je ESA v orbito okrog Marsa poslala TGO (Trace Gas Orbiter), ki normalno deluje in analizira Marsovo atmosfere. Schiaparelli pa bi bil moral pristati, s čimer je ESA preizkušala svojo opremo za pristanek na Rdečem planetu, kamor želijo v prihodnjih letih poslati roverje.

Po začetni negotovosti je kmalu postalo jasno, da je šlo nekaj hudo narobe. Ko je NASA priskrbela prve fotografije pristajalnega mesta, je morala ESA skrušeno priznati, da se je Schiaparelli razletel bo padcu na površje, ki je bil vse kaj drugega od načrtovanega mehkega dotika. Barvne fotografije dokazujejo, kako se je zgodilo, ni pa še stoodstotno jasno, zakaj.

Posnetki so nastali 1. novembra, posnel pa jih je Nasin Mars Reconnaissance Orbiter, ki je priskrbel tudi prve črnobele posnetke. Približno 900 metrov od kraja padca so poslikali tudi padalo in zadnji toplotni ščit, ki ju je Schiaparelli odvrgel. Da gre res za padalo, kaže spremembe oblike, kot jo je povzročil veter. Pri Nature po neuradnih informacijah predvidevajo, da je za strmoglavljenje kriv računalniški hrošč. Pristajanje je potekalo povsem po načrtih 4 minute in 41 sekund, potem pa je Schiaparelli iz neznanih razlogov prehitro odvrgel padalo in toplotni ščit. To bi se bilo moralo zgoditi kasneje. Potem so se vključili potisniki, ki bi morali nadalje zaustaviti plovilo in se ugasniti dva metra nad površjem. Ugasnili so se po vsega treh sekundah na višini 2-4 kilometra. Od tam je Schiaparelli prosto padel in poln goriva treščil na površje s hitrostjo okrog 300 kilometrov na uro. Rezultat je jasno viden.

Za zdaj kaže, da je računalnik napak izračunal, da je Schiaparelli tik nad površjem, in zato ugasnil potisnike. To naj bi pomenilo, da je s strojno opremo vse v redu, hrošč pa da tiči v programski opremi, ki ni pravilno interpretirala podatkov z zunanjih senzorjev. Ker bodo enake senzorje in programsko opremo uporabljali leta 2020 na misiji ExoMars, bo treba pravega krivca res najti.

ESA medtem misijo še vedno označuje za uspeh, ker je TGO znanstveno pomembnejši del misije kakor Schiaparelli. Pa tudi slednji je pošiljal podatke s spusta skoraj do trka (do 50 sekund pred načrtovanim pristankom). Na Marsu ni enostavno pristati - to ni uspelo še nikomur razen ZDA. Seznam propadlih poizkusov Evrope in Rusije je dolg in tragičen.