Amnesty International in Afrewatch opozarjata, da so kobalt za naše telefone izkopali afriški otroci

Amnesty International in Afrewatch sta objavila 88-stransko poročilo, v katerem sta izpostavila problem nezakonitega izkoriščanja otrok v Afriki, ki delajo v rudnikih mineralov, ki so nujno potrebni za moderno elektroniko. Apple, Samsung, Sony in drugi veliki proizvajalci ne preverjajo, ali so kupljene surovine izkopali otroci in jih nekritično uporabljajo v svojih izdelkih. V poročilu so se osredotočili na izkopavanja kobalta v Demokratični republiki Kongo (DRK), od koder ga pride na trg več kot polovica. Poleg industrijskega izkopavanja kobalta pa približno petino izvoza iz DRK prihaja izpod rok delavcev in otrok, ki v južnem delu države s primitivnimi orodji v nevarnih razmerah pridobivajo kobalt.

Moderna elektronika se mogoče pogovorno res imenuje silicij, a poleg silicija in bakra najdemo v integriranih vezjih, čipih in baterijah še na desetine drugih bolj ali manj eksotičnih elementov. Ti so prisotni v sledovih, a imajo izjemno pomembno funkcijo in brez njih naprave ne bi delovale. Hkrati je termin "v sledovih" relativen, saj je recimo zlata v elektroniki še vedno procentualno več, kot ga je v zlatonosni rudi. A to je že drug problem.

Kobalt ni tako eksotična kovina in tudi ne prav redka, a komercialno izkoriščanje se splača zlasti v bakrovem pasu, ki poteka skozi Zambijo in DRK. Kobalt uporabljamo v več namenov, od radiooznačevalca do modrega barvila v steklu, v elektroniki pa je pomemben zaradi svojih magnetnih lastnosti. Litijev-kobaltov oksid je ključna sestavina litij-ionskih baterij, kjer se uporablja kot katoda. Čeprav poznamo več vrst baterij in vsakih nekaj mesecev pišemo o revolucionarnih odkritjih in prebojih, bodo litij-ionske baterije z nami še zelo dolgo časa, ker so preizkušene in delujejo. In najbolje delujejo prav z litij-kobaltovim oksidom. To pomeni, da ima vsaka mobilna naprava v sebi nekaj gramov kobalta. Mimogrede, najdemo ga tudi v nikelj-kadmijevih in nikelj-metalhidridnih baterijah.

AI in Afrewatch v poročilu ugotavljata, kako trgovci s kobaltom odkupujejo kobaltovo rudo od lokalnih prebivalcev, ki z neprimerno opremo in brez zaščite nabirajo koščke kobaltove rude. Odkupuje jo Congo Dongfang Mining International, ki je podružnica kitajskega podjetja Huayou Cobalt. AI se je pogovarjal z 87 ljudmi, ki so delali kot rudarji v neurejenih, neorganiziranih kopih in rudnikih; od teh je bilo 17 otrok, najmlajši star le devet let. Delali so do 12 ur dnevno, zaslužili pa so 1-2 dolarja na dan. Do 90. let je bilo rudarjenje v DRK organizirano v okviru državnega podjetja, ki pa se je sesulo skupaj. Od tedaj kobalt kopljejo neuki, neopremljeni rudarji v nevarnih pollegalnih rudnikih. UNICEF ocenjuje, da v rudnikih v DRK dela 40.000 otrok.

Multinacionalke, ki kupujejo baterije kot končni izdelek, so večinoma dejale, da niso seznanjene s povezavami dobaviteljev z nezakonitim otroškim delom in nevarnimi pogoji dela. Nekaj multinacionalk, med njimi Microsoft in Apple, je dejalo, da bodo preverili svoje nabavne kanale. Samsung je povedal, da bodo ob odkritih kršitvah prekinili pogodbe z dobavitelji. Apple je dejal, da otroškega dela ne tolerirajo in da imajo varovalke, ki to preprečujejo. Sony je dejal, da za zdaj nimajo podatkov, da bi njihov kobalt prihajal iz nezakonitih rudnikov, bodo pa situacijo spremljali. Microsoft pa je priznal, da kljub trudu in strogim pravilom ne morejo stoodstotni izključiti možnosti, da je nekaj njihovega kobalta iz omenjenih rudnikov.